Jedro

Odločitev sodišč prve in druge stopnje temelji na določilu 26. člena zakona o blagovnem prometu (Ur. list SRS, št. 21/77 in 29/86 v zvezi z 31. členom zakona o trgovini - Ur. list RS, št. 18/93), ki določa, da je prodajalec, ki kupcu izrečno ali molče postavi kot pogoj za prodajo blaga vnaprejšnje plačilo kupnine, dolžan ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Podlaga za uporabo 26. člena citiranega zakona je ob ostalih ugotovitvah okolnost, da je prodajalec postavil kupcu kot pogoj za prodajo vnaprejšnje plačilo kupnine. Tako pogojevanje prodaje v konkretnem primeru sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da obstaja tožničina terjatev zoper toženko v znesku 102.257,48 SIT s pripadki, da ne obstaja toženkina terjatev v znesku 100.000,00 SIT s pripadki ter je zato toženki naložilo, da mora plačati tožnici 102.257,48 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.11.1993 dalje do plačila in stroške postopka 37.550,00 SIT prav tako z zamudnimi obrestmi. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je toženka pogojevala prodajo avtomobila z vnaprejšnjim plačilom kupnine in da ima tožnica zato po določbah 26. člena zakona o blagovnem prometu pravico do obresti po obrestni meri, ki se priznavajo za hranilne vloge na vpogled.

Pritožbi toženke in stranskega intervenienta na njeni strani zoper tako sodbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo stranski intervenient iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodbi nižjih sodišč razveljavita ali spremenita. V reviziji poudarja, da stranski intervenient ni bil edini prodajalec osebnih vozil na slovenskem tržišču, da je bila ob sklenitvi sporne pogodbe že konkurenca prodajalcev, sproščen je bil tudi zasebni uvoz, kupec je lahko izbiral med več svetovnimi proizvajalci in zato kupcu ni mogel vsiljevati svojih prodajnih pogojev. Nespremenljiva cena ob prodaji je bila ob tedanji občutni inflaciji vabljiva za vse kupce. Zato ob načinu prodaje tožnici ni moglo iti za izpolnitev predpostavk z uporabo 26. člena zakona o blagovnem prometu.

Tožnica na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prve ali druge točke prvega odstavka 385. člena ZPP revident v reviziji ni uveljavljal. Po uradni dolžnosti opravljeni preizkus pobijanih sodb v smeri postopkovne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa ni potrdil obstoja take kršitve.

Presojo materialnopravne pravilnosti sodb sodišč druge in prve stopnje je moglo revizijsko sodišče opraviti le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopkih na nižjih stopnjah. Na tam ugotovljeno dejansko stanje je namreč revizijsko sodišče vezano, ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP), so pa takega značaja revizijske navedbe, ki opisujejo domnevne tržne razmere na avtomobilskem trgu v Sloveniji v času trajanja spornega kupoprodajnega razmerja pravdnih strank in zaradi česar naj ne bi bili po revidentovih izvajanjih podane predpostavke za sprejem pobijane odločitve.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje temelji na določilu 26. člena zakona o blagovnem prometu (Ur. list SRS, št. 21/77 in 29/86 v zvezi z 31. členom zakona o trgovini - Ur. list RS, št. 18/93), ki določa, da je prodajalec, ki kupcu izrečno ali molče postavi kot pogoj za prodajo blaga vnaprejšnje plačilo kupnine, dolžan ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Podlaga za uporabo 26. člena citiranega zakona je ob ostalih ugotovitvah okolnost, da je prodajalec postavil kupcu kot pogoj za prodajo vnaprejšnje plačilo kupnine. Tako pogojevanje prodaje v konkretnem primeru sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili. Okolnost, da je toženka garantirala tožniku kot kupcu prodajno ceno ali pa značilnosti tedanjih gospodarskih razmer, na drugačno pravno presojo spora ne morejo vplivati, ker te okolnosti niso sestavina predpostavk za uporabo 26. člena zakona o blagovnem prometu. V tej zvezi je opozoriti, da so bila v reviziji zatrjevana stanja ekonomska danost, v katerih so se prodajni posli opravljali in za katere velja na splošno, da je treba kupnino plačati ob izročitvi (prejemu) blaga in ne obratno ter je 26. člen zakona o blagovnem prometu zgolj sankcioniral primere, ko je prodajalec opravljal prodajo s pogojevanjem vnaprejšnjega plačila blaga. Glede na obrazloženo ocenjuje revizijsko sodišče, da sta sodišči druge in prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili materialno pravo, kar pomeni, da sta sodbi nižjih sodišč zakoniti in da ni podan v reviziji uveljavljan revizijski razlog. Revizijsko sodišče je zato neutemeljeno revizijo revidenta zavrnilo (393. člen ZPP).