Jedro

Če prosilec v svoji prošnji navaja katerokoli od oblik preganjanja, a je ne utemelji, ne gre za razlog iz 2. prvega odstavka 55. člena ZMZ, temveč za razlog iz 3. točke prvega odstavka istega člena.

Pristojni organ pri odločitvi o očitni neutemeljenosti prošnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ ne more opustiti osebnega razgovora.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-229/2015/2 (1312-06) z dne 16. 12. 2015 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom in odločbo odločila, da se postopki tožnice, tožnika in njunega mld. otroka združijo v en postopek in da se njihove prošnje za priznanje mednarodne zaščite zavrnejo kot očitno neutemeljene. V svoji obrazložitvi navaja razloge, iz katerih so tožniki zaprosili za mednarodno zaščito. Polnoletna tožnika sta povedala, da sta bila v izvorni državi, to je v Srbiji, preganjana zaradi svoje etnične pripadnosti in sicer zaradi pripadnosti romski skupnosti. Povedala sta, da so jima sovaščani razbili okna na hiši, da so jih žalili, da so „cigani“, da ne morejo poslušati romske glasbe, da jih na njihov praznik, Đurđevdan, vaščani v skupinah napadajo, tožnica pa je še povedala, da je bil za vse, kar se je zgodilo v vasi, avtomatično kriv njen mož, ker je Rom in da se boji za otroka, če bi ga pustila zunaj samega. Tožena stranka verodostojnosti tožnikov ne prereka. Ocenjuje pa, da sta polnoletna tožnika pri vložitvi prošnje navajala le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, saj so ta dejstva daleč od stopnje resnosti ali intenzivnosti, da bi lahko predstavljala dejanja preganjanja ali katero izmed oblik resne škode. Prošnjo mld. tožnika je tožena stranka zavrnila iz razlogov, navedenih v prošnjah njegovih staršev. Ker sta polnoletna tožnika svojo prošnjo utemeljevala z nepomembnimi ali zanemarljivimi dejstvi, proučitev informacij o izvorni državi ni bila potrebna. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 2. točko 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ). O zavrnitvi prošenj je odločila na podlagi 3. alineje 52. člena in ob upoštevanju 54. člena ZMZ.

2. Tožniki vlagajo tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Pojasnjujejo, da osebni razgovori v tej upravni zadevi niso bili opravljeni. S tem, da osebni razgovori niso bili opravljeni, pa jim kot strankam ni bila dana možnost, da se izjavijo o vseh okoliščinah preganjanja, kar pomeni absolutno bistveno kršitev iz 237. člena ZUP. Opustitev osebnega razgovora pa pomeni tudi nepravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka je kot zakonsko podlago za odločitev uporabila 2. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, torej je uporabila samo veljavni ZMZ. Trenutno veljavni ZMZ sicer opustitev osebnega razgovora v takem primeru omogoča, vendar pa je to v nasprotju z zavezujočo Direktivo 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), ki v slovenski pravni red še ni bila prenešena. To pa ne pomeni, da tožena stranka nanjo ni vezana. Tožena stranka je nezakonito odločila v pospešenem postopku, saj bi morala odločiti v rednem postopku. Ne drži, da so tožniki pri utemeljitvi svojih prošenj navajali le nepomembna ali zanemarljiva dejstva. Ker tožniki že od začetka zatrjujejo, da so bili v Srbiji preganjani, ker so Romi, torej zaradi njihove etnične pripadnosti, to že po definiciji ne more biti dejstvo, ki je nepomembno/zanemarljivo. Tožena stranka pa tudi ni ugotavljala stanja v izvorni državi tožnikov, pri čemer se sklicujejo na sodbo in sklep tega sodišča I U 1450/2010. Sodišču predlagajo, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ne more sprejeti tožbenih argumentov, kot izhajajo iz tožbe, zato navedbe tožnikov v celoti prereka in vztraja pri izdaji odločbe z dne 16. 12. 2015. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pri prvem odločanju v upravnem sporu (I U 7/2016) je Upravno sodišče tožbi tožnikov ugodilo, izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Navedlo je, da je tožena stranka nepravilno uporabila določbo 2. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) in presodilo, da poleg tega polnoletna tožnika v postopku nista imela možnosti celovito predstaviti razlogov v svojih prošnjah, zaradi česar postopek ni bil voden tako, kot to določajo zahteve iz 15. in 16. člena Postopkovne direktive II.

5. Zoper sodbo sodišča je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi je navedla, da posplošene navedbe tožnikov v postopku podaje prošnje ne dajejo podlage za ugotovitev, da sta tožnika opisala preganjanje zaradi njihove romske etnične pripadnosti. Navedla je tudi, da sta tožnika v postopku imela možnost celovito predstaviti razloge in da je postopek sprejema prošnje zadostil standardom iz 15. in 16. člena Postopkovne direktive II.

6. Po pritožbi tožene stranke je Vrhovno sodišče RS s sklepom I Up 41/2016 z dne 2. 3. 2016 pritožbi ugodilo, prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi sklepa je med drugim navedlo, da so tožniki zatrjevali, da so preganjani zaradi njihove romske etnične pripadnosti, zaradi česar ne more iti za razlog po 2. točki prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ), temveč gre za razlog iz 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ (takšno stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 1/2013). Odločitev o očitni neutemeljenosti prošnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ pa se lahko sprejme samo po opravljenem osebnem razgovoru. Vendar izpodbijana sodba ne temelji na ugotovitvi, da tožena stranka osebnega razgovora ni opravila, temveč na ugotovitvi, da polnoletna tožnika v postopku nista imela možnosti celovito predstaviti razlogov za svoji prošnji. Tega pa sodišče ni v zadostni meri pojasnilo, zaradi česar se sodbe ne da preizkusiti. Zato je Vrhovno sodišče ugotovilo bistveno kršitev določbe postopka iz 14. točke drugega ostavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporna odločba tožene stranke, s katero je le-ta prošnjo tožnikov za priznanje mednarodne zaščite zavrnila v pospešenem postopku na podlagi 2. alineje prvega odstavka 55. člena ZMZ, ker je ocenila, da so tožniki pri vložitvi prošenj navajali le dejstva, ki so nepomembna oziroma zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Na podlagi citirane določbe je prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, če se prosilčeve navedbe nanašajo na dejstva, ki so pravno odločilna za presojo, ali je prosilec preganjan zaradi svoje rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju (26. člen ZMZ) oziroma za presojo, ali prosilcu grozi resna škoda (28. člen ZMZ).

9. Med strankami ni sporno, da so tožniki vložili prošnjo za mednarodno zaščito zaradi zatrjevanega preganjanja v izvorni državi zaradi njihove romske etnične pripadnosti. Iz zgoraj navedenega sklepa Vrhovega sodišča izhaja, da če prosilec v svoji prošnji navaja katerokoli od navedenih oblik preganjanja, a je v svoji prošnji ne utemelji, ne gre za razlog iz 2., temveč za razlog iz 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Po 3. točki prvega odstavka se namreč prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. člen oziroma 28. člen ZMZ.

10. Vrhovno sodišče v navedenem sklepu nadalje navaja, da odločitev o očitni neutemeljenosti prošnje iz razloga po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ lahko pristojni organ sprejme le po opravljenem osebnem razgovoru. V 46. členu ZMZ je namreč določeno, da se osebni razgovor lahko opusti, če pristojni organ lahko odloči na podlagi 1., 2., 4. in 6. točke 55. člena ZMZ. To pomeni, da pristojni organ pri odločitvi o očitni neutemeljenosti prošnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ ne more opustiti osebnega razgovora.

11. Upravno sodišče zgoraj navedenemu stališču Vrhovnega sodišča v celoti sledi, zato mora tožena stranka v ponovljenem postopku prošnje tožnikov obravnavati na podlagi 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ in ob obravnavanju prošenj s tožniki opraviti osebni razgovor.

12. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. in 3. točka Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).