U-I-217/96

5.3.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude podjetja ALISA d.o.o., Piran, ki jo zastopa Ervin Dokič, odvetnik v Piranu, na seji dne 5. marca 1998

s k l e n i l o :

1.Pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti določb 5., 6., 7., 19. člena, predzadnjega in zadnjega stavka 21. člena in 22. člena Odloka o tržnicah in začasnih prodajnih mestih zunaj prodajaln v občini Piran (Uradne novice Koper, št. 11/96) se zavrne.

2.Pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti prvega stavka 18. člena istega odloka se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.Pobudnica izpodbija določbe omenjenega odloka (v nadaljevanju: Odlok), ker po njenem stališču v nasprotju z ustavnim načelom o svobodi podjetniške pobude (74. člen Ustave) in preko določb Zakona o trgovini (Uradni list RS, št. 18/93 - v nadaljevanju: ZT) omejujejo oziroma celo onemogočajo posamezne oblike trgovine na drobno.

1.Svoj pravni interes utemeljuje pobudnica s tem, da ji je pristojni organ Občine Piran, sklicujoč se na določbo 21. člena Odloka, zavrnil soglasje za prodajo živilskih izdelkov (pečen krompir, pečene sardele, pečenje na žaru, prodaja coca cole in piva v pločevinkah) na potujoči prodajalni - mobilni kuhinji v času turistične sezone leta 1996 na Ribiškem trgu v Piranu.

2.Pobudnica smiselno predlaga razveljavitev izpodbijanih določb Odloka, izrecno pa tudi zadržanje izvrševanja teh določb ali celotnega odloka do končne odločitve tega sodišča.

3.Občina Piran kot nasprotna udeleženka predvsem odreka pobudnici pravni interes, češ da izpodbijane določbe zanjo neposredno ne veljajo, saj gre za pravila o uporabi in upravljanju javnih površin, kar je v pristojnosti občine, ne pa za vprašanja podjetnikovega statusa ali za vprašanja urejanja dejavnosti. Taka pristojnost pripada občini že po 67. členu Zakona o lokalni samoupravi, trdi nasprotna udeleženka, zraven se pa sklicuje na 10. člen ZT in na 44. ter 45. člen Pravilnika o minimalnih tehničnih in drugih pogojih, ki se nanašajo na prodajne objekte za opravljanje trgovinske dejavnosti, in pogojih za prodajo blaga zunaj prodajaln (Uradni list RS, št. 28/93, v nadaljevanju: PZOT), po katerih je za tovrstno prodajo zunaj prodajaln potrebno soglasje občine. Nasprotna udeleženka predlaga zavrženje oziroma zavrnitev pobude.

B.Pobudnica je izkazala, da je njen poslovni namen prodaja z mobilno kuhinjo na območju Občine Piran; zanjo je tudi opremljena in se je za soglasje k taki prodaji na konkretnem prodajnem mestu tudi potegovala, a ga ni dobila. Izpodbijane določbe večinoma urejajo, omejujejo, pogojujejo tako prodajo in je zato Ustavno sodišče glede njih pobudnici priznalo pravni interes.

4.Določba prvega stavka 18. člena Odloka ne velja za prodajalce, temveč za najemodajalce prodajnih mest, zato za njeno izpodbijanje pobudnica ne izkazuje pravnega interesa v smislu 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) in je bilo ta del pobude treba zavreči.

5.Odlok v 5., 6. in 7. členu za tri od sedmih stalnih (skupinskih) prodajnih mest v občini med drugim določa, da jih ni dovoljeno oddajati za prodajo hrane in pijače. Ta prepoved velja tudi za oddajanje prodajnih mest za mobilno kuhinjo. Člen 19 Odloka določa med drugim, kaj mora tudi prodajalec, ki si namerava dovoljenje za postavitev začasnega prodajnega mesta pridobiti sam, - kar je alternativna možnost tudi za pobudnico - priložiti vlogi za pridobitev odločbe. Predzadnji stavek 21. člena omejuje dejavnost mobilne kuhinje na območju občine na čas sejemskih prireditev.

6.Zadnji stavek istega člena pa določa, povezan s prvim stavkom, najprej, da lahko trgovec opravlja prodajo z mobilno kuhinjo "le v primeru, če ima ob tem še stalni gostinski obrat". Tak pogoj pobudnica izpolnjuje, zato bi ji za izpodbijanje zgolj tega dela določbe ne bilo mogoče priznati pravnega interesa. Zraven izpodbijani stavek posredno še določa, da mora tudi mobilna kuhinja pridobiti za to ustrezno soglasje zdravstvene inšpekcije, oziroma da mora biti v skladu s PZOT. Člen 22 Odloka pa prepoveduje prodajo lastnih proizvodov oziroma storitev izven lastnega prostora kjerkoli, razen na stalnih oziroma začasnih prodajnih mestih, določenih z Odlokom oziroma pridobljenih v skladu z njim.

7.ZT pogojuje trgovino na drobno zunaj prodajnih objektov - s katero je po izrecni določbi prvega odstavka 10. člena med drugim mišljena tudi priložnostna prodaja na sejmih - s soglasjem, ki ga daje, kadar gre n.pr. za potujočo prodajalno, pristojni organ lokalne skupnosti (drugi odstavek 10. člena ZT). Ta pristojnost zajema, kot izhaja tudi iz 56. do 58. člena PZOT, tako odločitev o mestih, na katerih bo lahko dovoljena prodaja s potujočo prodajalno, kot odločitev o blagu, ki ga bo v posameznem primeru na določenem prodajnem mestu dovoljeno (ali ne dovoljeno) prodajati s potujočo prodajalno.

8.Pristojnost, ki jo vsebuje 10. člen ZT, pa izhaja tudi že iz pristojnosti, določenih s prvim odstavkom 140. člena Ustave.

9.Določanje prodajnih mest in vsebine možne ponudbe za prodajo zunaj prodajaln tudi v potujočih prodajalnah je po svoji naravi zadeva, ki jo lahko občina ureja samostojno in zadeva samo prebivalce občine.

10.Mobilne kuhinje sicer s tem imenom ne omenja noben zakon ali neposredno na podlagi zakona izdan predpis. Iz imena samega pa dovolj zanesljivo izhaja, da gre za potujočo prodajalno v smislu 56. člena PZOT, katere posebnost je v tem, da vključuje tudi del gostinske dejavnosti, saj ta po določbi Zakona o gostinstvu (Uradni list RS, št. 1/95) obsega pripravo in strežbo jedi (drugi odstavek 1. člena). V konkretnem pobudničinem primeru je ta posebnost v pripravljanju sveže hrane: pečenih sardel, pečenega krompirja, pečenja na žaru - na samem prodajnem mestu, s čimer je tudi ime "mobilna kuhinja" v celoti upravičeno. Ta posebnost pa ne brani, da ne bi za mobilno kuhinjo, kar zadeva soglasje za prodajno mesto in za izbor blaga, v celoti veljale omenjene določbe ZT in PZOT o potujoči prodajalni in še posebej terja v vsakem okolju preudarno odločitev občinskega organa.

11.Ustavno sodišče ugotavlja, da izpodbijane določbe Odloka iz prve točke izreka tega sklepa v ničemer ne posegajo v vsebine ZT in ne presegajo pristojnosti občinskega sveta. O njihovi primernosti sami po sebi Ustavno sodišče ni pristojno presojati. Ustavnosodna presoja bi bila potrebna, če bi Odlok z obravnavanimi določbami učinkoval v nasprotju z duhom ZT ali bi institut soglasja iz 10. člena ZT zlorabljal; če bi bile omejitve, ki jih določa, v nerazumnem nesorazmerju z učinki, ki naj jih dosežejo; če bi bil Odlok sprejet na nezakonit način ali če bi bil z njim kršen kak drug zakon ali ustavno načelo. Takih napak izpodbijanim določbam, kolikor neposredno posegajo v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj pobudnice, ni mogoče očitati. Očitek pobudnice, da reflektantom za prodajo z mobilno kuhinjo kršijo svobodnost podjetniške pobude, ni utemeljen. Svobodnosti podjetniške pobude si namreč v obravnavanem primeru ni mogoče razlagati tako, da bi zaradi nje morala občina predvideti ali trpeti dejavnost mobilne kuhinje kjerkoli na svojem območju in kadarkoli ter s kakršnimkoli blagom; 74. člen Ustave med drugim določa, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo.

12.Ker torej pobuda, kolikor je pobudnica zanjo imela pravni interes, očitno ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

C.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Janez Snoj, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k :dr. Lovro Šturm