Jedro

Za terjatve do zapuščine (pogrebnina, stroški postavitve spomenika) tako kot za terjatve do zapustnika (stroški za doplačilo doma in vzdrževanja stanovanja zapustnice) dediči odgovarjajo do višine podedovanega premoženja. Te terjatve so stvar obligacijskopravnega razmerja med sodediči, če jih je trpel eden izmed njih.

Zapuščinsko sodišče lahko le v primeru soglasja dedičev le-te zaveže k plačilu v zapuščino prijavljene in s strani dedičev priznane terjatve. Če takega soglasja ni, lahko upnik svoja upravičenja uveljavlja (le) v pravdi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je zapuščinsko sodišče prve stopnje po opravljeni zapuščinski obravnavi ugotovilo, da zapuščina po pokojni JK obsega 3.059,487736 enot premoženja Vzajemnega podsklada N. skladi – obvezniški EUR pri N. Skladih ter sredstva na računu pri N. d. d., št. X1 in na računu št. X2, vse skupaj v napovedani vrednosti 18.500,00 EUR. Kot odbitek je upoštevalo pogrebne stroške v višini 1.900,00 EUR, ugotovilo, da je po zakonu dedovanja deležnih osem nečakov oziroma nečakinj, od katerih jih je pet svoj dedni delež odstopilo v korist pritožnice, glede na navedeno pa do ustreznih deležev kot zakonite dediče razglasilo dve zapustničini nečakinji in enega nečaka.

(2) Proti sklepu se je brez izrecne opredelitve pritožbenih razlogov pritožila dedinja MG, zapustničina nečakinja, ki je dedovala ¾ zapuščine. V pritožbi navaja, da ji je bila s tem, ko sodišče prve stopnje ostalih dveh dedičev ni pozvalo, da se izjasnita o njenih priglašenih terjatvah do zapuščine, kršena pravica do poplačila stroškov iz zapuščine pokojnice, ki so nastali njej iz naslova skrbi za pokojno in za njeno premoženje. Navaja, da je večinoma sama skrbela za teto in je imela edina od vseh sorodnikov z njo neprekinjene stike. Vestno je skrbela, da se vrednost njenih prihrankov oziroma premoženja ni zmanjševala, manjkajoča sredstva za kritje stroškov bivanja v domu in vzdrževanja stanovanja, v katerem je teta živela pred tem, pa plačevala iz lastnih sredstev. Predlaga, da se iz zapuščine vsi priglašeni stroški, vključno s predvidenim stroškom postavitve spomenika, odštejejo in se šele nato zapuščina razdeli med dediče. (3) Pritožba ni utemeljena.

(4) S sklepom o dedovanju sodišče ugotovi, kdo so dediči po zapustniku in kakšen je obseg zapuščine, ter praviloma ne vsebuje dajatvenega ali izpolnitvenega dela (glej določbo 214. čl. Zakona o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/76, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju ZD). Terjatve do zapuščine (pogrebnina, stroški postavitve spomenika) tako kot morebitne terjatve do zapustnice (stroški za doplačilo doma in vzdrževanja stanovanja zapustnice) so stvar razmerja med sodediči, če jih je trpel eden izmed njih. Gre za obligacijskopravno razmerje med njimi. Po določbi 142. čl. ZD dedič nerazdelno odgovarja za zapustnikove dolgove, in sicer do višine vrednosti podedovanega premoženja. Pritožnica je torej upravičena do povračila ustreznega dela svoje terjatve do zapuščine oziroma do zapustnice, če je le-ta utemeljena. Vendar bo navedene terjatve morala uveljavljati proti sodedičem v drugem ustreznem postopku, saj ZD poplačila dolgov iz zapuščine ne predvideva v zapuščinskem postopku.

(5) Zapuščinsko sodišče lahko le v primeru soglasja dedičev le-te zaveže k plačilu v zapuščino prijavljene in s strani dedičev priznane terjatve. Če takega soglasja ni, lahko upnik svoja upravičenja uveljavlja (le) v pravdi. Sodediča pritožnice JM in FP nista prišla na zapuščinsko obravnavo, zato soglasja v tem primeru ni bilo, ob tem, da sta podala vsak svojo dedno izjavo, da sprejemata dediščino. Pritožničine pravice s tem niso bile kršene.

(6) Prvostopenjsko sodišče je napovedano vrednost zapuščine (18.500,00 EUR) in po priznanih odbitkih še čisto vrednost zapuščine (16.000,00 EUR) ugotavljalo zaradi odmere sodne takse. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da ima pritožnica prav, ko opozarja, da je sodišče prve stopnje storilo računsko napako, ko je po odštetem odbitku pogrebnih stroškov v višini 1.900,00 EUR, kot čisto vrednost zapuščine ugotovilo vrednost 16.000,00 EUR in ne 16.600,00 EUR. Ugotovljeni nižji znesek je glede odmere sodne takse za pritožnico celo ugodnejši, vendar pa plačilo sodne takse niti ni predmet izpodbijanega sklepa. Čista vrednost zapuščine v konkretnem primeru na pravico do dediščine pritožnice ni vplivala, saj ni šlo za računanje nujnega deleža. (7) Glede na navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo dedinje je zato zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami, v zvezi z določbo 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS, št. 30/86, s kasnejšimi spremembami).