Jedro

Pri permanentnih zavarovanjih v skladu z določbo drugega odstavka 946. člena OZ pogodba preneha z dnem zapadlosti naslednje premije pod pogojem, da je zavarovanec pravočasno (najmanj tri mesece prej) o odstopu od pogodbe obvestil zavarovalnico, pri dolgoročnih zavarovanjih pa je v skladu s določbo tretjega odstavka 946. člena OZ možen odstop od zavarovanja oziroma njeno razdrtje šele po preteku treh let od sklenitve zavarovanja z odpovednim rokom šest mesecev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 88719/2017 z dne 2. 10. 2017 ohranilo v veljavi v I. in III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.343,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 25. 9. 2017 do plačila ter izvršilne stroške v znesku 64,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2017 do plačila. Toženi stranki je še naložilo, da mora tožeči stranki v 8 dneh plačati pravdne stroške v znesku 197,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno plačilo do plačila.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil toženec, ki meni, da se mora sodba v celoti odpraviti, ker ni pravična. Nedopustno je, da bi moral plačati, kar ni uporabljal. Ni koristil zavarovanja Zavarovalnice A. in ne bo plačal, raje se ubije. Z nekimi triki, cakami, floskulo, korupcijo, koristoljubjem, se ga hoče s silo, ultimatom prisiliti, da plača, kar ni koriščeno. Zavarovanje se plača enojno, dvojno samo korupcija zahteva. Nedopustno je človeku storiti toliko krivico, prisiliti, da se mora ubiti. Pravičnost mora biti nad vse. V tej zadevi mora toženec plačati 50 % Zavarovalnici B., Zavarovalnici A. 50 %. Zadeva ga je prisilila v depresijo, ko se zahteva, da mora plačati, kar ni koristil. 3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor, katerega vrednost ne presega 2.000,00 EUR, zato se v postopku uporabljajo pravila spora majhne vrednosti. V pritožbenem postopku je odločitev mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka. Stranki in pritožbeno sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Ta so pa naslednja: - toženec je s tožnico sklenil štiri zavarovalne pogodbe, in sicer (1) 3. 10. 2016 za zavarovanje premoženja in premoženjskih interesov lastnikov stanovanjskih hiš po Polici št. A0001, (2) 3. 10. 2016 za zavarovanje premoženja in premoženjskih interesov lastnikov stanovanjskih hiš po Polici št. A0012, (3) 21. 12. 2016 za vlomsko zavarovanje po Polici A002 in (4) 21. 12. 2016 za požarno zavarovanje po Polici št. A003; - zavarovanje po prvi drugi polici je bilo sklenjeno za nedoločen čas (permanentno zavarovanje), po tretji in četrti pa za 10 let; - toženec ni dokazal, da je bil v sklenitev teh pogodb prisiljen oziroma zaveden; - toženec ni dokazal, da so bile s prej navedenimi zavarovalnimi pogodbami zavarovani isti riziki kot z dvema zavarovalnima pogodbam, ki jih je tožnik sklenil z zavarovalnico C. d. d.3; - toženec ni dokazal, da ni bil seznanjen s Splošnimi pogoji in - toženec pogodb ni odpovedal v rokih in na zakonsko predpisan način.

7. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec dolžan plačati dolgovane premije s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. (921. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Tožencu je materialnopravno pravilno pojasnilo, da pri permanentnih zavarovanjih v skladu z določbo drugega odstavka 946. člena OZ pogodba preneha z dnem zapadlosti naslednje premije pod pogojem, da je zavarovanec pravočasno (najmanj tri mesece prej) o odstopu od pogodbe obvestil zavarovalnico, pri dolgoročnih zavarovanjih pa je v skladu s določbo tretjega odstavka 946. člena OZ možen odstop od zavarovanja oziroma njeno razdrtje šele po preteku treh let od sklenitve zavarovanja z odpovednim rokom šest mesecev. V konkretnem primeru, upoštevajoč da gre za permanentno oziroma dolgoročno zavarovanje, to pomeni, da bi toženec lahko pogodbi po Policah A000 in A001 veljavno odpovedal tri mesece pred 3. 10. 2017, pogodbi po Policah A002 A003 pa 21. 6. 2020, kar je tožencu natančno pojasnilo že sodišče prve stopnje (16. in 17. točka obrazložitve).

8. Toženec torej zmotno meni, da je vse štiri zavarovalne pogodbe veljavno odpovedal z dopisi v letu 2016, v katerih je zahteval, da se pogodbe stornirajo. Zmotno je tudi njegovo stališče, da po 27. 12. 2016 ni imel zavarovalnega kritja, pri čemer ni pomembno, da zavarovanje ni bilo „koriščeno“. Neutemeljene so nazadnje tudi pritožbene navedbe, da gre za nedopustno dvojno zavarovanje.

9. Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

1 Za masivno samostoječo hišo na naslovu R7, bruto površine 67m2, zgrajene leta 2007. 2 Za masivno samostoječo hišo na naslovu R9, bruto površine 110m2, zgrajene v letu 2009. 3 V zvezi s tem očitkom mu je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da dvojno zavarovanje ni nedopustno (primerjaj 958. člen OZ).