Jedro

Iz ZDR ne izhaja zahteva, da bi moral biti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas izrecno naveden že v pisni pogodbi o zaposlitvi, temveč ga tožena stranka lahko dokaže tudi v sodnem postopku.

Očitno napačno sklicevanje na pravno podlago za sklenitev pogodb s tožnikom ne more biti odločilno, saj že iz vsebine izreka sklepov o izbiri jasno izhaja, da bo sklenjeno delovno razmerje za določen čas prav zato, ker kandidat ne izpolnjuje pogojev, zaposlitev pa je nujna zaradi zagotovitve nemotenega opravljanja dela v zavodu - torej iz razloga po 6. odstavku 109. člena ZOFVI.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 31. 8. 2007, temveč je bilo med strankama sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, tožniku pa to delovno razmerje traja še naprej, zaradi česar je toženi stranki naložilo, da tožnika pozove na delo, mu manjkajočo delovno dobo vpiše v delovno knjižico, za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna in izplača vse neizplačane plače ter mu povrne stroške postopka.

Ugotovilo je, da tožnik treh pogodb o zaposlitvi za določen čas ni sklenil za tisto delovno mesto, za katero je bila na zavodu za zaposlovanje objavljena prijava potrebe po zaposlitvi. V tej prijavi je navedeno delovno mesto učitelja zgodovine (za slepe in slabovidne) z navedbo ostalih pogojev (tiflopedagog, itd.), medtem ko je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za delovno mesto učitelja zgodovine. Razlika je po prepričanju sodišča prve stopnje bistvena, saj za učitelja zgodovine ni predpisana specialna pedagoška izobrazba, to je tiflopedagoška dokvalifikacija v smislu drugega odstavka 99. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96 in nadalj.). To pomeni, da so bile pogodbe o zaposlitvi s tožnikom sklenjene za delovno mesto, za katero je izpolnjeval pogoje in ni bilo razloga za sklepanje pogodb za določen čas. Delovno mesto učitelja zgodovine, za katero je tožnik sklenil pogodbo, tudi ni bilo javno objavljeno.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek tožnika zavrnilo.

Takšno odločitev je obrazložilo s tem, da je tožnik izrecno navajal, da je tožena stranka z njim sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz razloga, ker je ugotovila, da je za zagotovitev nemotenega opravljanja dela v zavodu nujno potrebna zaposlitev na delovnem mestu učitelja zgodovine z zahtevano defektološko dokvalifikacijo, ki jo je tožnik opravil šele po sklenitvi zadnje pogodbe o zaposlitvi. Razlog za sklenitev zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas je obstajal, tožnik pa je za ta razlog vedel. Pravna podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi je navedena tudi v glavi same pogodbe z dne 5. 6. 2006, kjer je sicer navedeno, da se sklepa na podlagi petega odstavka 109. člena ZOFVI, vendar je tožena stranka dokazala, da je šlo dejansko za sklenitev pogodbe na podlagi šestega odstavka te zakonske določbe. To izhaja tudi iz pisne odločitve o izbiri kandidata za prosto delovno mesto z dne 17. 5. 2006, v kateri je spet naveden peti odstavek 109. člena ZOFVI, vendar iz nadaljnje vsebine povsem jasno izhaja, da je podlaga za izbiro in sklenitev pogodbe s tožnikom za določen čas ravno določba šestega odstavka 109. člena ZOFVI, pri čemer je v 2. točki izreka pisne odločitve o izbiri navedeno tudi, da izbrani kandidat ne izpolnjuje zahtevanih pogojev za sklenitev delovnega razmerja in razporeditev na delovno mesto učitelja zgodovine – tiflopedagoga, vendar je njegova zaposlitev nujna zaradi zagotovitve nemotenega opravljanja dela. Specialna pedagoška izobrazba za učitelja v zavodu za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami je zahtevana že v drugem odstavku 99. člena ZOFVI. Vse navedeno izhaja tudi iz predhodne odločitve o izbiri tožnika. Dejstvo, da v sporni pogodbi o zaposlitvi ni izrecno navedeno, da se sklepa za delovno mesto učitelja zgodovine za slepe in slabovidne, čeprav med strankama to ni bilo sporno, temveč je navedeno zgolj delovno mesto učitelja zgodovine, nima za posledico sklenitve pogodbe za določen čas v nasprotju z zakonom, zlasti še, ker iz ugotovitve sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi pri toženi stranki dejansko obstajali dve različni delovni mesti. Zaradi zakonito sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas ni bilo razlogov in pogojev za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas v skladu s 54. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri se sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da v nobeni od pogodb o zaposlitvi za določen čas ni opredeljen razlog za sklenitev takšne pogodbe. Tožena stranka mu je obvestila in sklepe o izbiri izdala za delovno mesto učitelja zgodovine – tiflopedagog, medtem ko je pogodbe z njim sklepala za delovno mesto učitelja zgodovine, kar pomeni, da dodatno specialno izobraževanje ni predstavljalo pogoja za zasedbo tega delovnega mesta. Iz ugotovitev dejanskega stanja ni povsem jasno, za katero delovno mesto se je sklepala pogodba o zaposlitvi, prav tako tudi ne, kaj je bil razlog za sklepanje pogodb za čas enega leta. Prva pogodba je bila sklenjena na podlagi 49. člena ZOFVI, ki ne predstavlja podlage za sklenitev pogodbe za določen čas, naslednji pogodbi pa sta bili sklenjeni na podlagi petega odstavka 109. člena istega zakona, ki določa, da se delovno razmerje z nerazporejenim delavcem sklene za določen ali nedoločen čas. Nedokazano dejstvo, da sta pri toženi stranki obstajali dve različni delovni mesti, ne more biti v škodo delavca. Tožnik vztraja na tem, da bi mu morala tožena stranka ponuditi pogodbo za nedoločen čas, saj je izpolnjeval pogoje za delo, ki ga je opravljal tri leta.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj., in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Tožnik ne uveljavlja revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi česar revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

8. Revizija vsebuje navedbe o nejasnih ugotovitvah dejanskega stanja v zvezi s tem, za katero delovno mesto je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, v zvezi z razlogom za sklepanje pogodbe za določen čas, navaja pa tudi, da naj bi bilo nedokazano dejstvo, ali pri toženi stranki dejansko obstajata dve različni delovni mesti. Vse te navedbe se nanašajo na (po stališču tožnika nejasno) dejansko podlago sodbe, kar pa ne more biti revizijski razlog, saj po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navedbe so tudi sicer protispisne, saj iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, za katero delovno mesto je tožnik sklenil pogodbe o zaposlitvi za določen čas, jasen pa je tudi zaključek, da pri toženi stranki nista obstajali dve različni delovni mesti, in sicer učitelj zgodovine in učitelj zgodovine – tiflopedagog.

9. Iz dejanskih zaključkov, na katere je revizijsko sodišče vezano, torej jasno izhaja, da so bile potrebe po delavnem mestu predhodno javno objavljene (v skladu z 108. in prvim odstavkom 109. člena ZOFVI) in da so bile s tožnikom prav na podlagi odločitve o izbiri za objavljeno delovno mesto, tudi v obliki pisnih sklepov o izbiri, kasneje sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Šlo je za pogodbe o zaposlitvi za predhodno objavljeno delovno mesto, ne glede na to, če je v objavi navedeno delovno mesto učitelja zgodovine - tiflopedagog, enako tudi v odločitvah o izbiri, v pogodbah o zaposlitvi pa je naveden le učitelj zgodovine (brez dostavka tiflopedagog).

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. V skladu s prvim odstavkom 10. člena ZDR velja pravilo sklepanja pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas. ZDR v prvem odstavku 52. člena omejuje sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas s tem, ko našteva primere, v katerih je takšna pogodba dopustna, pri tem pa v zadnji alineji izrecno določa, da se lahko pogodba za določen čas sklene tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba na ravni dejavnosti. Glede na področje dejavnosti tožene stranke je zato poleg pogojev za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po ZDR treba upoštevati tudi določbe ZOFVI.

12. Ta zakon v drugem odstavku 99. člena, ki določa izobrazbene pogoje za šole in zavode za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami, določa, da morata učitelj in vzgojitelj imeti izobrazbo, predpisano za učitelja oziroma vzgojitelje šol (glej 92. do 97. člen ZOFVI) in specialno pedagoško izobrazbo. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da tožnik ob sklenitvi pogodb o zaposlitvi ni izpolnjeval pogoja specialne pedagoške izobrazbe. To pomeni, da je tožena stranka pod posebnimi pogoji ZOFVI z njim lahko sklenila le pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Z novelo ZOFVI-B (Ur. l. RS, št. 108/2002, ki je začela veljati 27. 12. 2002, je bil v 109. členu dodan novi odstavek (šesti odstavek), ki določa, da se delovno razmerje na področju vzgoje in izobraževanja lahko sklene tudi s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, vendar za dobo največ enega leta, če nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev in je takšna zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela.

13. Tožena stranka s tožnikom zaradi neizpolnjevanja pogojev po ZOFVI kot specialnem predpisu torej v nobenem primeru ne bi mogla skleniti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Takšno dejanje bi predstavljalo tudi prekršek (136. a člen ZOFVI). Iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje nadalje jasno izhaja, da je tožena stranka kljub uvodoma napačnemu sklicevanju na določbo petega odstavka 109. člena ZOFVI (ki določa, da se delovno razmerje z nerazporejenim strokovnim sodelavcem sklene za določen oziroma nedoločen čas) s tožnikom dejansko sklenila pogodbe o zaposlitvi iz razloga po šestem odstavku iste zakonske določbe, saj je po predhodnih postopkih izbire ugotovila, da nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, zaposlitev (s tožnikom) pa je bila potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela.

14. S tem v zvezi je revizijsko sodišče že večkrat zavzelo tudi stališče, da iz ZDR ne izhaja zahteva, da bi moral biti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas izrecno naveden že v pisni pogodbi o zaposlitvi, temveč ga tožena stranka lahko dokaže (in ga je dokazala) tudi v sodnem postopku. Iz 29. člena ZDR, ki določa vsebino pogodbe o zaposlitvi, tudi pogodbe za določen čas, namreč ne izhaja zahteva za opredelitev razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, temveč le opredelitev časa trajanja delovnega razmerja (glej tudi odločbe VIII Ips 111/2005, VIII Ips 152/2006, VIII Ips 405/2007, VIII Ips 37/2009, itd.). Tudi očitno napačno sklicevanje na pravno podlago za sklenitev pogodb s tožnikom – ta podlaga v konkretni zadevi niti ne pride v poštev - ne more biti odločilno, saj že iz vsebine izreka sklepov o izbiri jasno izhaja, da bo sklenjeno delovno razmerje za določen čas prav zato, ker kandidat ne izpolnjuje pogojev, zaposlitev pa je nujna zaradi zagotovitve nemotenega opravljanja dela v zavodu - torej iz razloga po 6. odstavku 109. člena ZOFVI.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

16. Ker je bilo odločeno o sporu glede obstoja delovnega razmerja, v takšnem sporu pa delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka (razen, če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice), je revizijsko sodišče odločilo tudi, da tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo (peti odstavek 41. člena ZDSS-1 v povezavi s 165. členom ZPP).