Jedro

Vojni invalid je po določbi 93. člena ZVojI upravičen do zvišanja odstotka invalidnosti le, če izkaže spremembo na organizmu, ki vpliva na njegove pravice, določene z dokončno odločbo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.3.2004, s katero je tožena stranka v ponovljenem postopku zavrnila pritožbo revidenta zoper odločbo Upravne enote Kamnik z dne 27.3.2003. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo zavrnil zahtevo revidenta, ki je vojaški vojni invalid IV. skupine zaradi 80% telesne okvare, za zvišanje odstotka invalidnosti.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke in se sklicuje na določbe Zakona o vojnih invalidih – ZVojI (Ur. l. RS, št. 63/95, 62/96 – sklep US, 2/97 – odločba US, 19/97, 21/97 in 75/97) ter na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred izdajo odločbe. Po presoji sodišča je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na izvid in mnenje zdravniške komisije II. stopnje in temu izvidu in mnenju v celoti sledila.

3. Revident v reviziji (prej pritožbi) izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da nasprotuje ugotovitvam zdravniške komisije I. in II. stopnje, saj ne temeljijo na osebnem pregledu tožnika in tako ne odražajo njegovega dejanskega zdravstvenega stanja. Nadalje navaja, da dejansko ni več samostojen pri vsakdanjih opravilih, saj je zaradi vseh poškodb in njihovih posledic tetraplegik, ki lahko svoje vsakdanje življenjske potrebe opravlja izključno ob nenehni stalni pomoči tretje osebe. Glede na navedeno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje revidenta zaslišati.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1.1.2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Revident v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (oporekanje dejanskim ugotovitvam zdravniške komisije, presoja zdravstvene dokumentacije), ki pa, kot že navedeno, ni dovoljen revizijski razlog (enako je po določbi petega odstavka 72. člena ZUS veljalo za pritožbo, če sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja), zato se Vrhovno sodišče do tovrstnih navedb ni opredeljevalo.

9. Katere določbe postopka v upravnem sporu naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo v izpodbijani sodbi, revident izrecno ne navede. Iz vsebine revizije pa izhaja, da sodišču prve stopnje očita, da ni opravilo glavne obravnave, na kateri bi zaslišalo revidenta. Takšen revizijski ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ki ga smiselno uveljavlja revident, po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljen.

10. Opustitev oprave glavne obravnave je po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 bistvena kršitev določb postopka le, če je bila opustitev oprave glavne obravnave opravljena v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča mora biti zahteva za opravo glavne obravnave oziroma za izvajanje dokazov obrazložena, stranka pa mora v njej s stopnjo verjetnosti utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je revident v tožbi med naštevanjem dokaznih predlogov sicer predlagal svoje zaslišanje, vendar pa tega dokaznega predloga ni dovolj določno opredelil, in sicer ni izrecno navedel konkretnih navedb in dokazov, ki bi utemeljeno kazali na zmotnost ugotovljenega dejanskega stanja, (ki je bilo ugotovljeno na podlagi listinskega dokaza - izvida in mnenja zdravniške komisije II. stopnje, katere ugotovitve so po določbi četrtega odstavka 100. člena ZVojI dokončne), zaradi česar opustitev oprave glavne obravnave v obravnavani zadevi ni vplivala niti ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Očitana kršitev pravil postopka v upravnem sporu torej ni podana.

11. Vrhovno sodišče je tako po uradni dolžnosti preizkusilo pravilnost uporabe materialnega prava v obravnavani zadevi, in ugotovilo, da izpodbijana sodba tudi s to kršitvijo ni obremenjena.

12. Po določbi 93. člena ZVojI lahko vojni invalid vloži zahtevo za ugotavljanje novega odstotka invalidnosti, če nastanejo spremembe na organizmu, ki vplivajo na njegove pravice, določene z dokončno odločbo, po enem letu od izdaje dokončne odločbe.

13. Za pravilno materialnopravno presojo so v obravnavani zadevi odločilne dejanske ugotovitve zdravniške komisije II. stopnje v izvidu in mnenju z dne 16.12.2003 in 3.2.2004. Iz uvodnih ugotovitev navedenega izvida in mnenja izhaja, da je zdravniška komisija med poškodbe in bolezni, ki se ne upoštevajo za priznanje vojne invalidnosti, uvrstila med drugim tudi stanje po poškodbi v prometni nesreči z dne 5.11.1998 ter stanje po poškodbah, ki jih je revident utrpel junija 2003, ko ga je povozil traktor (točka III. izvida in mnenja). Nadalje iz obrazložitve tega izvida in mnenja izhaja, da poškodba - zlom tretjega ledvenega vretenca, ki jo je revident utrpel v prometni nesreči, ne predstavlja posledice degenerativnih sprememb ledveno-križne hrbtenice, katere je revident imel že pred nesrečo, delno zaradi stanja po priznani vojni poškodbi in delno zaradi starosti. Glede na takšne dejanske ugotovitve sta tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno presodila, da tožnik ni izkazal spremembe na organizmu, ki vpliva na njegove pravice, določene z dokončno odločbo, zaradi česar mu zvišanja odstotka invalidnosti ni mogoče priznati. Sodišče prve stopnje in tožena stranka sta v skladu z 97. členom ZVojI svojo odločitev pravilno oprli na izvid in mnenje zdravniške komisije II. stopnje, ob ugotovitvi, da sta izvid in mnenje popolna in dovolj jasno obrazložena za odločitev v obravnavani zadevi. Zdravniška komisija II. stopnje pa je bila tudi pravilno sestavljena iz petih članov zdravnikov specialistov, kot to določa 99. člen ZVojI.

14. Revizijski ugovor, ki ga tožnik ponavlja v reviziji, da revident v postopku pred navedeno zdravniško komisijo ni bil zaslišan, sta pravilno zavrnili že sodišče prve stopnje in tožena stranka.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.