Jedro

Kadar gre za neprepoznavnost meje in posledično vsak udeleženec zatrjuje svoj potek meje, je, ne glede na velikost mejnega prostora, govora o mejnem sporu.

O presenečenju ni mogoče govoriti - praktično ves čas postopka se je vedelo, kakšna je površina spornega prostora, katerega vrednost je ugotovil sodni cenilec. Poleg tega daje 78. člen SPZ možnost, da lahko v primeru, če vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, predlagatelj in oseba, proti kateri je predlog vložen, pa ne soglašata, da se uredi meja na podlagi močnejše pravice, vsak izmed njiju v treh mesecih po pravnomočnosti sklepa o ureditvi meje uveljavlja močnejšo pravico v pravdnem postopku.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Prvi nasprotni udeleženec je dolžan predlagatelju v 15 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo 122,40 EUR.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je (I.) ugotovljeno, da vrednost spornega mejnega prostora presega 4.000 EUR, (II.) določena meja parcele št. 777/5 z mejno parcelo 777/6, (III.) odločeno, da se površina parcel popravi skladno z Zakonom o katastru nepremičnin, (IV.) da sta skica, iz katere je razviden položaj sodno določenih točk, način označitve teh točk ter medsebojne razdalje med njimi, in elaborat za evidentiranje sodno urejene meje v katastru nepremičnin sestavni del sklepa, (V.) da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka in (V.) da skupne stroške postopka krijeta predlagatelj in prvi nasprotni udeleženec vsak do 1/2 tako, da je prvi nasprotni udeleženec dolžan povrniti v 15 dneh polovico sodne takse in stroškov izvedenca geodeta, predlagatelj pa v istem roku prvemu nasprotnemu udeležencu polovico stroškov cenilca gozdarske in kmetijske stroke, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom.

2.Prvi nasprotni udeleženec (A. A.) je zoper navedeni sklep vložil pravočasno pritožbo, v kateri je uveljavljal vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku,

v nadaljevanju: ZPP (ki se v nepravdnem postopku uporablja v skladu z določbo 42. člena Zakona o nepravdnem postopku,

v nadaljevanju: ZNP-1) in predlagal razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba navaja, da je sklep za pritožnika sklep presenečenja, saj je izgubil 5.032 m2 gozdnega zemljišča, kar je skoraj 1/3 parcele. Sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve ni ugotovilo, da je ocenjena vrednost spornega mejnega prostora presegala dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti.

Nerazumno je postopanje sodišča, ki prič ni zaslišalo na kraju samem. Na zaslišanju so se priče zapletale glede lokacije mejnega prostora, navajale več grap, deponijo lesa, itd. Tudi na fotografijah niso znale pokazati, kje je lokacija. Splošno znano je, da je določitev uživalne meje v gozdu otežena, zaslišanje prič s predložitvijo fotografij pa je v nasprotju s pravili vodenja mejnega spora.

Sodišče navaja, da je predlagatelj zatrjeval, da je dejanska meja uživanja označena z rdečimi oznakami na drevesih in poteka po grapi. Kot je zatrjeval, naj bi rdeče oznake na drevesih naredil bivši lastnik B. B., pritožba pa opozarja, da je to v nasprotju z gozdarsko zakonodajo in izpovedbo gozdarke C. C. Do prvega naroka na terenu predlagatelj sploh ni zatrjeval, da bi šla uživalna meja po grapi. Na naroku je pritožnik opozoril na prekluzijo in poudaril, da je predlagatelj svoje navedbe prilagaja potrebam postopka. Sodišče se do tega ni opredelilo. Ni res, da pravni predniki pritožnika niso imeli spornega dela zemljišča nikoli v posesti, saj je na naroku 22. 4. 2021 predlagatelj izpovedal, da je na spornem delu sekal tudi pravni prednik pritožnika B. B.

Bistvena kršitev postopka je po prepričanju pritožnika tudi, da je sodišče na naroku 10. 10. 2023 posnelo fotografije (C9-46), ki jih ni predložilo strankama, da bi se o njih izjavili. Pritožnik fotografij ni prejel z zapisnikom naroka. Sodišče je z njimi arbitražno razpolagalo in pričam na naroku v zvezi z njimi postavljalo sugestivna vprašanja. Pritožnik je fotografije prejel šele po izdaji izpodbijanega sklepa po zaprosilu in plačilu sodne takse. Stranki bi morali imeti možnost, da se seznanita z vsemi podatki, ki so bili podlaga za odločitev. Fotografije so odločilno vplivale na odločitev sodišča - med drugim tudi, ker sodišče ni dopustilo dokaza, da izvedenec pokaže izmere točk, saj imata stranki pravico, da se opredelita do dokumentacije, ki jo je izvedenec uporabil pri svojem delu.

Pritožba nadalje izpostavlja, da sodišče ni vpogledalo v vse listine v spisu, še zlasti ne v e-dopis in poziv na odstranitev betonskih mejnikov z dne 15. 3. 2021, ki ga je pooblaščenka pritožnika poslala izvedencu. Sodišče bi moralo odrediti izvedencu, da pred narokom 21. 4. 2021 oz. najkasneje 10. 10. 2023 odstrani mejnike, ki jih je postavil na predogledu 9. 3. 2021. Tudi sodišče je zapisalo v zapisniku, da so mejniki na fotografijah postavljeni predhodno s strani izvedenca in ne predstavljajo dokončno urejenih katastrskih točk, temveč le približek meji, ki jo je pokazal predlagatelj, kljub temu je v nadaljevanju nekritično sledilo meji po obstoječih mejnikih.

Izvedenec je prekoračil pooblastila, ko je na predogled vabil stranke, sodišče mu je naročilo ogled, brez prisotnosti strank. Pritožnik je bil s strani izvedenca zaveden o poteku katastrske meje, ki je na predogledu (na katerega pooblaščenka pritožnika ni bila povabljena, prisoten pa je bil pooblaščenec predlagatelja) povedal le, da se ta razlikuje od uživalnih meja, ni je pa hotel pokazati. Izvedenec tudi na sodnem ogledu ni hotel pokazati poteka katastrske meje, čeprav mu to nalaga zakon, stranke pa lahko zahtevajo, da izvedenec pokaže katastrsko mejo, preden same pokažejo uživalno mejo. Izvedenec je na naroku 10. 10. 2023 povedal, da ne pove točk izmere, ker jih bodo udeleženci uničili. Sodišče je temu sledilo in onemogočilo preverbo koordinat točk oz. verodostojnosti izvedenca.

Sodišče je zmotno ugotavljalo kriterije zadnje mirne posesti, poleg tega se je postavilo v vlogo izvedenca gozdarske stroke ter presojalo stare štore in mlado drevje. Edino izvedenec bi lahko presojal starost posekanih in podrtih dreves. Glede ostankov dreves sodišče zgolj hipotetično ugotavlja, da je precej neverjetno, da bi šlo za ostanke dreves, ki bi bila posekana 16 let nazaj - tudi to bi lahko ocenil le izvedenec gozdarske stroke. Zadnjo mirno posest je sodišče ugotavljalo glede na stanje ob ogledu 22. 10. 2023, torej 3 leta po vložitvi predloga, kar ni dopustno. Odločilno je zgolj dalj časa trajajoče posestno stanje, ki so ga pred mejnim sporom spoštovali vsi mejaši. Spor je nastal v letu 2019 zaradi protipravne sečnje na pritožnikovi parceli, od takrat posest ni bila več mirna, sodišče pa je upoštevalo čiščenje in sekanje predlagatelja tudi od leta 2019 dalje. Sodišče po mnenju pritožnika ne bi smelo upoštevati podrtih dreves na levem bregu grape, saj je to stanje ob ogledu, upoštevati bi bilo treba stanje pred letom 2019. Na prvem ogledu 22. 4. 2021 sodišče tega ni zaznalo, na kar je pritožnik opozoril. Predlagatelj v vlogah ni zatrjeval, da je počistil na levem bregu grape in da je desni breg še vedno nepočiščen.

Sodišče je upoštevalo tudi odločbe iz leta 2010, ki jih je predlagatelj predložil šele 7. 4. 2022, zaradi česar je nastopila prekluzija. Sečnje v letu 2010 prej sicer predlagatelj ni zatrjeval - na naroku 22. 4. 2021 je izpovedal, da je nazadnje sekal aprila 2020 na podlagi odločbe o sanitarni sečnji, ki pa je ni predložil. Pred tem je navajal, da je sekal le dvakrat: v letu 1985 in 2019, kar je sodišče prezrlo in mu verjelo, da je sekal tudi v letu 2010, čeprav iz odločb ni razvidno, da bi sekal na parceli 777/6. V tej zvezi pritožba opozarja še, da odločba iz leta 2010 ni za sanitarno sečnjo, ampak za redno sečnjo na parceli 777/5, ki meri 28.363 m2. Oznaka A namreč pomeni, da gre za sečnjo na zahtevo lastnika. Pritožba nasprotuje zaključku, da ni važno, da se odločba glasi na parcelo 777/5, ker ko lastnik javi potrebo po poseku, revirni gozdarji ne gredo na teren. Po mnenju pritožnika to pomeni, da lahko vsakdo viciozno seka tudi na sosedovi parceli. Sodišče napačno zaključi, da pritožnik ne more ovreči, da se poseki po odločbi na parcelo 777/5 niso opravili ravno v mejnem prostoru. Sodišče ni verjelo izpovedbi pritožnika, da se na mejnem spornem prostoru ni sekalo od smrti B. B., cca 16 let, oprlo se je le na izpovedbo gozdarke, ki je izpovedovala o veliki vlagi in ugibala, da se bi ostanki sekanja izpred 16 let že razkropili in razpadli. Na podlagi izpovedbe te priče o vlažnosti področja in brez strokovnega znanja je sodišče napačno ocenilo in zaključilo, da ne gre za drevesne panje oz. ostanke dreves izpred 16 let. Glede štorov je priča povedala, da na podlagi njih ne zna povedati, kdaj se je sekalo. Sodišče bi zato moralo priče povabiti na narok in angažirati izvedenca gozdarske stroke.

Na vprašanje pooblaščenke pritožnika je predlagatelj izpovedal, da je prvič sekal leta 1985, drugič pa leta 2010. Sodišče prav tako ni pojasnilo, zakaj ne verjame izpovedbi priče D. D., da je grapa na sredini parcele pritožnika (kar je potrdil tudi E. D.). Sodišče se je oprlo na priče F. F., G. G., H. H., ker naj bi izpovedali enako, a njihove izpovedbe niso skladne, poleg tega gre za prijatelje predlagatelja.

Sodišče je napačno zaključilo, da je edino predlagatelj od leta 2010 izvajal konkretna posestna dejanja na spornem mejnem prostoru in da je bila njegova posest mirna do leta 2019. Ni jasno, kako je sodišče ob ogledu leta 2023 ugotovilo, da gre za stara padla drevesa in njihove štrclje, saj to iz fotografije ne izhaja. Odločeno je mimo trditvene podlage in strokovnega znanja. Predlagatelj v vlogah ni zatrjeval čiščenja gozda na levi strani grape in tudi ne, da so drevesa na desni strani grape podrta že več kot 16 let. Podrta drevesa so posledica vodne ujme iz leta 2023, ko je voda uničila dostopno pot in je bil onemogočen odvoz.

Vicioznost predlagatelja izhaja iz dejstva, da je trdil, da mu je posek treh smrek v spornem mejnem prostoru odkazala revirna gozdarka, ona pa je izpovedala, da je ni bilo tam. Predlagatelj je v spornem mejnem prostoru sekal leta 2020, v času spora.

Nadalje je sporno, ali so rdeče oznake na drevesih (gozdarske označbe meja) novejše ali starejše. Tudi gozdarka je kot priča izpovedala, da ne zna oceniti starosti oznak, sodišče pa je potem brez strokovnega znanja zaključilo, kaj predstavljajo. Te oznake bi po mnenju pritožnika lahko ocenil le izvedenec gozdarske stroke. Priča je izpovedala, da rdečo enojno črto lahko naredi sam lastnik ali skupaj z mejašem, da pa gozdarji tega ne kontrolirajo. Logarka je drevo videla na fotografiji in ne na terenu, zato je njena izpovedba nepreverljiva. V 18. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišče povzema izpovedbo I. D., da so bile gozdarske oznake obnovljene napačno, kar bi po mnenju pritožbe moralo sodišče preveriti z izvedencem gozdarske stroke.

Pritožba opozarja, da je predlagatelj izpovedal, da je pritožnika prvič srečal na tem terenu, ko je dal odkazati en sporni del v letu 2019. To potrjuje, da pritožnik predlagatelja ni nikoli videl sekati, če pa je sekal na skrivaj, tega pritožnik ni opazil in je na ta način predlagatelj viciozno izvajal posest.

Pritožba izpostavlja še, da se sodišče ni ukvarjalo z določitvijo meje po pravični oceni, ampak je zaključilo, da so pogoji za določitev meje po zadnji mirni posesti. Tudi pri tem načinu pa se upošteva stanje v naravi: npr. vlake,..., česar sodišče ni obrazložilo. Priče G. G., H. H., F. F. niso znali natančno pojasniti točne lokacije, kje so videle delati predlagatelja, govorili so o meji po grapi, omenjenih je bilo celo več grap, oz. niso vedeli, koliko je grap. Sodišče ni obrazložilo razlogov glede verodostojnosti priče J. J., ki je izpovedala, da je njen pok. oče B. B. sekal levo in desno od grape, pri čemer je sam B. B. povedal, da meja nikoli ni šla po grapi. Priča D. D. na podlagi fotografij ni znal izpovedovati, saj ni vedel, na kateri strani je bilo slikano. Vse te priče je sodišče zaslišalo glede gozdarskih oznak, povedale so, da ne znajo oceniti starosti teh oznak in starosti drevesnih panjev, pri čemer gre vse za strokovna vprašanja, na katera bi moral odgovoriti izvedenec.

Sodišče ni pojasnilo, zakaj ne verjame pritožniku. Pritožba opozarja na pričo D. D., ki ni nikoli videl, da bi predlagatelj sekal. Glede zaslišanja prič F. F., K. K., L. L. in G. G., je pritožnik ugovarjal prekluzijo, saj je bil predlog za njihovo zaslišanje podan po prvem naroku, do tega ugovora se sodišče ni opredelilo.

Pritožnik se strinja s točko A, ki je tromeja, vse druge točke so napačno določene. Glede točke J pritožba opozarja, da ni nesporna, saj Republika Slovenija ni bila udeleženec v tem postopku, zato je določitev meje v tej točki nedopustna in nezakonita. Izločitve izvedenca pritožnik ni predlagal, ker je zaupal poštenemu sojenju, po prejemu sklepa pa je ugotovil, da je bilo sodišče zavedeno, saj je upoštevalo obstoječe mejnike, ki bi morali biti odstranjeni.

Zaradi navedenih kršitev je po prepričanju pritožnika napačna tudi odločitev v III. - VI. točki sklepa. III. točka je neobrazložena, saj ni razvidno, kakšna površina se spremeni. V IV. točki ni datumsko opredeljena skica, ki naj bi bila sestavni del sklepa. Točke izmere na skici 30. 4. 2021 pa niso identične s točkami skice 11. 10. 2023.

3.Predlagatelj pritožbi nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Materialnopravna izhodišča sodne ureditve meje je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve. V 9. točki obrazložitve je ugotovilo tudi, da površina spornega mejnega prostora znaša 5.076 m2 in da je vrednost le-tega 4.720,68 EUR. Ker prvi nasprotni udeleženec ni soglašal z ureditvijo meje po močnejši pravici, je bil uporabljen kriterij zadnje mirne posesti. Sodišče prve stopnje se je torej pravilno oprlo na tretji odstavek 77. člena Stvarnopravnega zakonika

(v nadaljevanju: SPZ). Res ni izrecno zapisalo, da ocenjena vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, a je že v I. točki sklepa ugotovilo, da vrednost presega 4.000 EUR, kar je znesek dvakratne vrednosti za določitev spornega predmeta, iz nadaljnje obrazložitve pa je razvidno, da je tudi postopalo po določbi, ki je namenjena takšni situaciji. Takšna obrazložitev zadošča. Že na tem mestu pritožbeno sodišče odgovarja tudi na pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z določitvijo meje po pravični oceni, ampak je zaključilo, da so pogoji za določitev meje po zadnji mirni posesti. Takšno postopanje je povsem pravilno. Četrti odstavek 77. člena SPZ namreč določa, da sodišče, če močnejša pravica ni dokazana, ali če ni podano soglasje v smislu prejšnjega odstavka, uredi mejo po zadnji mirni posesti. Naslednji odstavek pa pravi, da sodišče uredi mejo tako, da se sporni prostor razdeli po pravični oceni, če se ne more ugotoviti zadnja mirna posest. To seveda pomeni, da zakon določa vrstni red kriterijev za določitev meje in ti niso prepuščeni izbiri sodišča oz. udeležencev. Ker je sodišče prve stopnje lahko ugotovilo zadnjo mirno posest, ni bilo podlage za razdelitev spornega prostora po pravični oceni.

6.Pritožba govori o presenečenju. Res je, da je sporni mejni prostor velik, saj presega 5.000 m2. Sodišču prve stopnje se je ob tem postavilo vprašanje, ali bi v danem primeru taka površina lahko nakazovala, da ne gre za mejni, ampak za lastninski spor, a je pojasnilo, da se je ob ogledu prepričalo, da gre za mejni spor: kadar gre za neprepoznavnost meje in posledično vsak udeleženec zatrjuje svoj potek, je, ne glede na velikost mejnega prostora, govora o mejnem sporu. In ravno tako situacijo je sodišče prve stopnje prepoznalo v predmetni zadevi. Končno drži tudi to, da noben udeleženec ni zatrjeval, da bi šlo za lastninski spor. Pritožbeno sodišče zato sprejema presojo sodišča prve stopnje. O presenečenju ni mogoče govoriti - praktično ves čas postopka se je vedelo, kakšna je površina spornega prostora, katerega vrednost je ugotovil sodni cenilec. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da 78. člen SPZ daje možnost, da lahko v primeru, če vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, predlagatelj in oseba, proti kateri je predlog vložen, pa ne soglašata, da se uredi meja na podlagi močnejše pravice, vsak izmed njiju v treh mesecih po pravnomočnosti sklepa o ureditvi meje uveljavlja močnejšo pravico v pravdnem postopku.

7.Sodišče prve stopnje res ni zaslišalo prič na kraju samem, kar pa ni procesna kršitev, saj tega ne določa nobena zakonska določba.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da bi bilo gotovo za priče lažje, če bi bile zaslišane na kraju samem, torej na spornem mejnem prostoru, a je sodišče prve stopnje tudi na podlagi njihovih izpovedb, podanih v razpravni dvorani, lahko povsem prepričljivo ugotovilo vse potrebno za sprejem odločitve.

8.V predlogu za sodno ureditev meje res ni (besedno) zapisano, da predlagatelj zatrjuje, da gre meja po grapi, a je pomembno, da je predlogu priložena skica (A4), na kateri je predlagatelj označil, kako po njegovem védenju poteka uživalna meja. Potek meje na tej skici se dokaj ujema s potekom meje, kot jo je v svoji skici in elaboratu narisal izvedenec geodet, in ta meja gre po grapi. To seveda pomeni, da je predlagatelj že v predlogu (slikovno) zatrjeval potek meje po sporni grapi.

9.Pritožba opozarja, da je predlagatelj na naroku 22. 4. 2021 izpovedal, da je na spornem delu sekal tudi pravni prednik pritožnika B. B. Takšna trditev je izvzeta iz konteksta, saj je predlagatelj, ko se mu je med zaslišanjem pustilo, da pove do konca, jasno povedal, da je B. B. sekal ravno po grapi, po svoji strani grape (torej ne na strani, ki pripada predlagatelju).

10.Kar se tiče fotografij, ki jih je posnelo sodišče, je iz zapisnika naroka 17. 10. 2023 razvidno, da je sodnica dala strankama na vpogled fotografije, ki so bile posnete na naroku na kraju samem 10. 10. 2023, zato ni mogoče govoriti o tem, da bi bila udeležencem odvzeta pravica do izjave glede fotografij.

Tako je neutemeljeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje arbitrarno razpolagalo s fotografijami in pričam na naroku v zvezi z njimi postavljalo tudi sugestivna vprašanja - kako naj bi bilo povezano dejstvo, da udeleženca s fotografijami nista razpolagala že pred narokom, z (zatrjevanim) postavljanjem sugestivnih vprašanj, pritožba ne pojasni. Iz nadaljnjega zapisnika naroka z dne 17. 10. 2023 ni razvidno, da bi kdo od udeležencev kakorkoli nasprotoval fotografijam ali zahteval, da se mu izroči njihov izvod oz. uveljavljal v zvezi z njimi kakršno koli procesno kršitev.

11.Nadaljnji očitek sodišču prve stopnje je, da ni dopustilo dokaza, da izvedenec pokaže izmere točk, saj imajo stranke pravico, da se opredelijo do dokumentacije, ki jo je izvedenec uporabil pri svojem delu. Najprej je treba ugotoviti, da izvedenčevi skici z dne 30. 4. 2021 noben udeleženec ni argumentirano oporekal. Taki ugotovitvi sodišča prve stopnje pritožba ne nasprotuje.

Nadalje pa drži, kar je zapisalo sodišče prve stopnje (28. točka obrazložitve), da bi pritožnik pravilnost koordinat na skici lahko preveril brez posredovanja elektronske oblike, saj je bil z njimi seznanjen (s koordinatami), kot je sam povedal, pa ima za to na voljo tudi ustrezna orodja. Končno gre pri tem za tehnične podatke, ki omogočajo prenos novo urejene meje v kataster. Tako se izkaže, da je ta očitek neutemeljen in da ne posega v pravico udeležencev do izjave. Na ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni predlagal izločitve izvedenca, je pritožnik pojasnil, da je zaupal poštenemu sojenju, po prejemu sklepa pa je ugotovil, da je bilo sodišče zavedeno, saj je upoštevalo obstoječe mejnike, ki bi morali biti odstranjeni. Kakorkoli je dejstvo, da izločitve izvedenca pritožnik ni predlagal. Izvedenec je lahko namreč izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik (prvi odstavek 247. člena ZPP), eden od izločitvenih razlogov pa je tudi, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti (6. točka 70. člena ZPP).

12.Ko pritožba navaja, da sodišče ni vpogledalo vseh listin v spisu, pri tem se sklicuje izrecno na e-dopis in poziv na odstranitev betonskih mejnikov, ki ga je pooblaščenka pritožnika 15. 3. 2021 poslala izvedencu, pritožbeno sodišče odgovarja, da ta poziv za odločitev v zadevi ni pravno pomemben. Tudi če so bili mejniki postavljeni, je bilo to zgolj začasno in ni pomenilo ureditve meje. To je sodišče tudi pojasnilo udeležencem na naroku, kar je prvi nasprotni udeleženec zapisal v pritožbi. Vse to pomeni, da mejnikov, ki jih je na terenu postavil izvedenec na predhodnem ogledu, sodišče pravilno ni štelo kot urejeno mejo. V zvezi s pripombami na izvedbo predhodnega ogleda, na katerega je izvedenec povabil stranki, čeprav tega v sklepu o določitvi izvedenca sodišče ni odredilo, pritožbeno sodišče soglaša, da takšno postopanje ne pomeni procesne kršitve. Kot je prepričljivo pojasnil izvedenec, gre za sporno mejno območje v gozdu, kjer brez prisotnosti strank ne more ugotavljati, kje leži sporno območje in zato ne opraviti predhodnih izmer. Njegove dolgoletne izkušnje so pokazale, da je v takih primerih nujno na predhodni ogled povabiti oba udeleženca. Pritožbeno sodišče s takim pojasnilom soglaša, dodaja pa še, da sodišče prve stopnje vabljenja udeležencev izvedencu tudi ni prepovedalo.

13.Pritožbeni očitek, da izvedenec ni hotel pokazati katastrske meje, ni utemeljen. Iz zapisnika z dne 22. 4. 2021 je namreč jasno razvidno, da je izvedenec pokazal najverjetnejšo katastrsko mejo.

Končno pa je v sodni praksi že bilo poudarjeno, da potek meje po podatkih katastrskega načrta oziroma zemljiškega katastra tudi ni pomembna okoliščina, če meja ni bila dokončno urejena (v obravnavanem primeru ni bila).

14.Pritožba na več mestih opozarja, da bi moralo sodišče za odgovor na določena vprašanja angažirati izvedenca gozdarske stroke. Kot je razvidno iz spisa, je izvedenca (cenilca) gozdarske stroke pritožnik res predlagal, a le za ugotovitev vrednosti spornega mejnega območja. Glede drugih vprašanj, ki so se pojavila v postopku, izvedenca ni predlagal noben udeleženec. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

15.Nikakor ne drži, da bi sodišče prve stopnje ugotavljalo stanje zadnje mirne posesti na dan ogleda na kraju samem (čeprav je takrat posnelo tudi fotografije), to je tudi pojasnilo,

ko je povedalo, da se ugotavlja stanje pred letom 2019. Zato tudi trditve pritožnika o tem, da je predlagatelj na spornem mejnem območju sekal v letu 2020, za odločitev o zadnjem posestnem stanju niso pomembne, prav tako pa ne kažejo na zatrjevano predlagateljevo vicioznost: če je namreč z razlogi štel, da je sporni mejni prostor del njegove parcele, potem tudi morebitno razhajanje v izpovedbah revirne gozdarke in predlagatelja ne kažejo, da bi bil slednji v slabi veri.

16.Z izvedenimi dokazi je sodišče pravilno ugotavljalo posestno stanje za nazaj, pred nastankom spora. Tako tudi sklepanje o starosti ostankov lesa v gozdu ni bilo edino dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo pri določitvi meje, ampak je sodišče svojo odločitev oprlo tudi na izpovedbe udeležencev in prič, ki jih je podrobneje analiziralo v 11. in 12. točki obrazložitve, na kateri se v izogib ponavljanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče. V zvezi z izpovedbo priče J. J., do izvedbe katere naj se sodišče prve stopnje po navedbah pritožbe ne bi opredelilo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je iz celotnega dokaznega postopka mogoče razbrati, da je glede zadnjega posestnega stanja sledilo izpovedbi predlagatelja in prič (F. F., G. G., H. H.), še zlasti pa predlagatelju pritrjuje dejstvo, da je izkazal, da je sekal na podlagi odločbe iz leta 2010, ko je trdil, da je opravil golosek na spornem mejnem območju, katerega je sodišče ob ogledu tudi ugotovilo (C13, C14, C19). Tudi če bi torej držalo, da je B. B. sekal na obeh straneh grape, pa drži ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temelji na izpovedbi J. J., da je bil njen oče (B. B.) pred smrtjo v letu 2007 daljše obdobje resno bolan, kar pomeni tudi, da v zadnjem obdobju pred smrtjo gotovo ni opravljal gozdarskih del. Izpovedba J. J. tako za ugotovljeno zadnje mirno posestno stanje (vsaj) od leta 2010 dalje tako ne more biti odločilna - tudi sama je izpovedala, da za obdobje po letu 2009 ni "merodajna" (takrat je namreč prodala kmetijo).

17.Ko pritožba trdi, da je predlagatelj izpovedal, da je prvič sekal v letu 1985 in nato leta 2019, ter da sečnje v letu 2010 do 7. 4. 2022 ni zatrjeval, opozarja tudi na ugovor prekluzije, ki ga je pritožnik podal v zvezi z dokazom odločbe o poseku iz leta 2010. Ker predloženi dokaz ni podaljšal postopka, kot tudi ne predlogi za zaslišanje prič F. F., K. K., L. L. in G. G., je sodišče prve stopnje pravilno izvedlo vse te dokaze in ni mogoče govoriti o prekluziji. Nikakor ne drži, da predlagatelj pred navedenim datumom ni zatrjeval sečnje v letu 2010, saj je izpovedal, da je sekal tudi vmes (med leti 1985 in 2019) in da je njegov ded čistil sporni gozd že od 60-tih let dalje.

Izpovedbam omenjenih prič pritožba nasprotuje, češ da niso skladne in da gre za predlagateljeve prijatelje. Kar se prijateljstva tiče, seveda to lahko kaže na določeno pristranskost, a vendar se izpovedbe ujemajo tudi z drugimi dokazi, končno v delu tudi z izpovedbo pritožnika in priče D. D., ki naj bi mu pritožnik prepuščal skrb za sporni del gozda. Iz njunih izpovedb je razvidno, da na severnem delu spornega mejnega dela nista sekala, hkrati pa je v naravi razvidno, da je nekdo sekal, kar upoštevaje druge dokaze tudi po presoji pritožbenega sodišča potrjuje, da je tam sekal predlagatelj, ki je bil prepričan, da seka na svojem. To pa seveda še ne pomeni, da lahko vsakdo seka po sosedovi parceli, ampak le, da je v primeru nejasnosti poteka meje povsem možno, da bo nekdo sekal na tujem zemljišču, za katerega bo menil, da leži znotraj uživalnih meja.

18.Glede ugotovitev, da ob ogledu v letu 2021 sodišče prve stopnje ni zaznalo podrtih dreves na levem bregu grape, zato jih sodišče ob drugem ogledu v letu 2023 ne bi smelo upoštevati, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz zapisnika ogleda z dne 22. 4. 2021 izhaja, da je sodišče prve stopnje takrat obhodilo sporni mejni prostor in si ga ogledalo, potem je izvedenec pojasnil glede zgodovine urejanja sporne meje, nadalje pa je šlo za pregovarjanje o tem, ali je izvedenec ravnal pravilno, ko predogleda ni opravil sam, in da je pritožnik povedal, da želi s sosedi preveriti potek meje, da se bo lahko odločal glede sodne poravnave.

Nikakršnih drugih ugotovitev ni v zapisniku, zato je neutemeljeno sklepanje pritožnika, da zapisnik dokazuje, da podrtih dreves v letu 2021 ni bilo.

19.Pritožba opozori tudi, da se je predlagatelj izmikal odgovoru, kje naj bi potekala meja, in da je povedal, da gre po grapi, pokazal jo je pa šele na zaslišanju. Iz zapisnika ogleda na kraju samem z dne 22. 4. 2021 izhaja ravno nasprotno, da je uživalno mejo pokazal, medtem ko pa sam pritožnik meje ni pokazal, vztrajal pa je pri katastrski meji, saj je kmetijo kupil po katastru.

20.V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem o tem, da se odločba iz leta 2010 nanaša na parcelo št. 777/5 in ne na pritožnikovo 777/6, pritožbeno sodišče odgovarja, da je povsem logično, če je predlagatelj na podlagi take odločbe sekal v spornem mejnem prostoru. Ravno taki posegi predlagatelja (sekanje v spornem mejnem prostoru) so namreč povod za mejni spor: vsak udeleženec pač glede na nejasnost meje sporni prostor vidi kot njemu pripadajoč. Če pa je predlagatelj sporni mejni prostor razumel kot del parc. št. 777/5, pa seveda ni prav nič neobičajno, da bi v tem delu gozda tudi sekal na podlagi odločbe, ki mu dovoljuje posek na parc. št. 777/5.

21.Kot rečeno, je bilo zadnje mirno posestno stanje ugotovljeno na podlagi izpovedb in ogleda na kraju samem. Glede gozdarskih oznak je sodišče prve stopnje v 18. točki obrazložitve med drugim ugotovilo, da sta drugi nasprotni udeleženec in E. D. izpovedovala smiselno enako, da so se gozdarske oznake obnavljale nekako okrog leta 1985, in sicer jih je obnavljalo gozdno gospodarstvo, zato očitek napačne obnove teh oznak ne more iti na račun predlagatelja, ampak na račun gozdarske službe. Pritožbeno sodišče s tem soglaša, prav tako tudi z zaključkom o tem, da dejstvo, da so priče videvale predlagatelja z lončkom rdeče barve, ne zaseje razumnega dvoma v poštenost predlagatelja. I. D. ga je videl drugje, ne na spornem prostoru, izpovedbi E. D. in D. D. pa sta presplošni, saj nista znala opredeliti, kje sta s kanglico rdeče barve videla predlagatelja. Velja poudariti, da izvedenec gozdarske stroke glede gozdarskih oznak ni predlagan.

22.Kar se tiče trditev, da so podrta drevesa posledica vodne ujme v letu 2023 in dejstva, da je ujma uničila poti, po katerih bi bilo drevje mogoče odpeljati iz gozda, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je ugotovilo, da gre za starejše drevje. Splošno izkustveno je namreč s fotografij (C12, C35 in C 37 - na te se sklicuje sodišče prve stopnje) mogoče zaključiti, da ne gre za drevesa, ki bi jih ujma podrla 2 meseca pred ogledom, ampak gotovo za starejše ostanke. Pritožbeno sodišče se tu ne spušča v oceno starosti podrtih dreves, le na podlagi splošno znanih dejstev in izkustev potrjuje, da ne gre za ostanek dreves, podrtih pred dvema mesecema. Za takšno ugotovitev gozdarsko zanje ni potrebno.

23.Glede točke J in dejstva, da Republika Slovenija ni bila udeleženka tega postopka, je sodišče prve stopnje v 27. točki obrazložitve, da potek meje parcele 1002 za udeležence tega mejnega spora ni sporen in ni bil predmet urejanja v tem postopku, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje.

24.V zvezi s trditvijo, da iz izreka sklepa ni razvidno, katera skica je del sklepa, je treba pojasniti, da sklep (v IV. točki) omenja tako skico kot tudi elaborat. Tako ne more biti nobenega dvoma, da je sestavni del skica, ki se ujema z elaboratom, končno pa je skica (list. št. 207) pripeta k zapisniku zadnjega naroka, na katerem je bil razglašen izpodbijani sklep.

25.Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Pritožbo je zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

26.Prvi nasprotni udeleženec ni uspel s pritožbo, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP), je pa dolžan predlagatelju povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki znašajo 200 točk za sestavo odgovora in 2 % materialnih stroškov. Predlagatelj pa ni upravičen do stroškov prejema in pregleda sklepa, saj so ti stroški že zajeti v postavki sestave odgovora na pritožbo.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

2Uradni list RS, št. 16/2019.

3Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami.

4Prvi odstavek 170. člena ZNP-1 določa: "Sodišče v postopku za ureditev meje opravi narok na kraju samem, na ta narok pa poleg udeležencev povabi izvedenca geodetske stroke in po potrebi tudi priče." Kot je pojasnjeno že v sklepu VSL II Cp 637/2022, je na ogled treba obvezno povabiti udeležence in izvedenca, medtem ko se priče povabi zgolj po potrebi.

5Poleg tega so bile fotografije posnete na naroku na kraju samem v prisotnosti obeh strank.

6Pri tem pa predogled, ki ga opravi izvedenec, formalno ni del sodnega postopka, ampak le del izvedenčeve priprave na sodni ogled, zato sodišče tudi nima vpliva na vabljenje strank.

7Ob tem je izvedenec pojasnil, da del meje, ki je predmet urejanja, od nastanka zemljiškega katastra ni bil še nikoli predmet urejanja v geodetskih postopkih, zato je lahko odstopanje meje v naravi tudi + - 2,5 m (!).

8VSL sklep I Cp 2005/2016.

9Zapisnik naroka na kraju samem 10. 10. 2023, list. št. 220.

10Tako se je sama izrazila.

11List. št. 48 in 49.

12Na pritožnikovo očitno nepoznavanje meje opozarja tudi odgovor na pritožbo (list. št. 310).

13Splošno znano je, da je bilo obilno deževje, ki je bilo v državi povezano tudi s poplavami, v začetku avgusta 2023, ogled pa je bil izveden 17. 10. 2023.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 77, 77/3, 77/4, 77/5, 78 Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 - člen 170, 170/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 70, 70-6, 154, 154/1, 247, 247/1, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.