Jedro

O zahtevku (za plačilo pogodbene kazni), ki še ni zapadel v plačilo, meritorno ni mogoče odločati, zato je potrebno tožbo zavreči, ne pa zavrniti tožbeni zahtevek.

Izrek

Pritožbi tožnika se v celoti ugodi, pritožbi tožene stranke pa se delno ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje: - razveljavi v 2. točki izreka nad bruto zneskom 219.165,00 SIT in v 1. alineji 2. točke izreka ter v 4. in 5. točki izreka ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, - spremeni v nerazveljavljenem delu 2. točke izreka in v 3. točki izreka tako, da se pravilno glasita: "Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od 17.7.1998 do 31.10.1998 priznati vse pravice iz delovnega razmerja in mu za avgust, september in oktober 1998 obračunati plačo v bruto znesku 219.165,00 SIT, to je po 73.055,00 SIT bruto mesečno ter mu izplačati neto zneske z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 1998 v bruto znesku 102.000,00 SIT in mu izplačati neto znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1998 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Kar tožnik iz naslova plače za čas od 1.8.1998 do 31.10.1998 in iz naslova regresa za letni dopust za leto 1998 zahteva več, se zavrne." V nerazveljavljenem in nespremenjenem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je sklep tožene stranke z dne 19.6.1998 v zvezi s sklepom z dne 9.7.1998 nezakonit in zato tožniku pri toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo 17.7.1998. Toženi stranki je naložilo, da tožniku prizna za čas od 17.7.1998 do 31.10.1998 vse pravice iz delovnega razmerja in mu izplača plače v bruto znesku 260.563,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec, regres za letni dopust v znesku 102.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1998 do plačila in mu povrne stroške postopka v znesku 309.513,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Zahtevek za plačilo pogodbene kazni v znesku 219.165,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.7.1998 je zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo pogodbene kazni, saj ni ovire, da bi sodišče hkrati, ko bi ugotovilo nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, odločilo tudi o pogodbeni kazni. Ne nazadnje bi bila taka odločitev v prid hitrosti in ekonomičnosti postopka. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevku stroškovno ugodi, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, ker ni obrazložilo, zakaj niso izpolnjeni pogoji za pisno odpoved delovnega razmerja po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93). Ni se tudi dovolj ukvarjalo z vprašanjem poškodovanja premoženja iz velike malomarnosti, saj ni ustrezno ocenilo vseh dokazov - zapisnika o ogledu, predloga za uvedbo postopka za prekrške, odločbe sodnika za prekrške, izvedenskega mnenja - pač pa je oprlo odločitev le na izpoved priče D. K.. Ta dogodka niti ni dobro videl. Njegova izpoved glede opornice, ki naj bi jo tožnik imel na poviti roki, se tudi ne sklada s tožnikovo. Tožnik je šele v ugovoru zoper sklep o odpovedi začel zatrjevati, da mu je na cesto skočila srna. Pred tem, niti v postopku pred sodnikom za prekrške, tega ni omenil. Najprej je zatrjeval, da so krive zavore, kasneje pa se je izkazalo, da so bile brezhibne. Vsega tega sodišče prve stopnje ni primerno ocenilo, zato po mnenju pritožbe dejansko stanje ni popolno razčiščeno. Tožena stranka je postopek izvedla po 125. členu ZDR, ki ni disciplinski postopek. Tožnik je imel vse možnosti, da se izjasni o vzroku nesreče. Glede odločitve o denarnem delu zahtevka pritožba navaja, da je tožnik za julij 1998 prejel celotno plačo in sicer za 104 ure rednega dela in 48 ur dopusta v bruto znesku 66.571,60 SIT. Tudi če bi tožnik zahteval plačo le od 17.7.1998 pa ta ne bi mogla znašati 41.389,00 SIT. Plača za september in oktober ni bila tolikšna, kot je tožniku priznana, kar je tožena stranka pojasnila že v odgovoru na tožbo. Tožena stranka se pritožuje tudi na odmero stroškov. Tožnik z zahtevkom za plačilo pogodbene kazni ni uspel, ta del pa predstavlja kar 61 % zahtevka in ne le neznatnega dela, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Pritožba tožnika je v celoti, pritožba tožene stranke pa delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki, ki je samostojni podjetnik, prenehalo na podlagi 4. alinee 125. člena ZDR. Tožena stranka mu je očitala, da je s svojim ravnanjem, storjenim iz hude malomarnosti, poškodoval premoženje zasebnega delodajalca. Dne 23.4.1998 je imel pri razvažanju mesa prometno nesrečo, v kateri je bilo poškodovano službeno vozilo tožene stranke Renault Trafic. Ker naj bi do nesreče prišlo zaradi neprilagojene hitrosti, je tožena stranka štela, da je tožnik škodo povzročil iz velike malomarnosti.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe glede tožnikove odgovornosti za povzročeno škodo. Dejstvo je, da je bil tožnik v času nesreče v bolniškem staležu, ker je imel poškodovano levo roko. Kljub temu je na zahtevo delodajalca opravil razvoz mesa. Kot je izpovedal priča D. K., ki je tožniku pripeljal nasproti v trenutku nesreče, je čez cesto nekaj steklo, kaj, pa ni natančno videl. Tožnik je povedal, da je na cesto skočila srna. Iz policijskega zapisnika res ni razvidno, da bi tožnik srno omenil policistom, ki so prišli na kraj nesreče. Verjeti pa je tožniku, da je bil zaradi nesreče v šoku.

Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka ni podan. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse potrebne dokaze (od navedenih v pritožbi odločbe o prekršku ni bilo mogoče vpogledati, ker izvedbe tega dokaza ni predlagal nihče, saj očitno postopek o prekršku glede na dopis na list. št. 38 še ni bil končan) in jih tudi ocenilo - sicer zelo skopo, pa vendarle. Obrazložilo je, zakaj šteje, da pogoji iz 4. alinee 125. člena ZDR niso izpolnjeni. Odločitev je oprlo na izpoved tožnika in priče, da je na cesto pred vozilo nekaj skočilo in na dejstvo, da je imel tožnik poškodovano roko ter zato volana ni uspel zasukati tako, da bi se obdržal na cestišču. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni dokazana velika malomarnost tožnika, ki naj bi imela za posledico škodo tožene stranke. Iz policijskega zapisnika so razvidni le podatki o "neprilagojeni hitrosti". Kolikšna naj bi bila hitrost vozila, ni razvidno. Vendar domneva o neprilagojeni hitrosti, tudi če drži, še ne kaže na veliko malomarnost, ki naj bi povzročila škodo. Nesreči je botrovala še vrsta drugih dejavnikov, za katere tožnik zagotovo ni odgovoren: tožnik je neizkušen voznik s komaj devetmesečnim vozniškim stažem; bil je v bolniškem staležu zaradi poškodovane roke, ki je ovirala varno vožnjo; vožnjo v času bolniškega staleža (ko za delo ni sposoben), je moral opraviti na zahtevo tožene stranke; dokazano s prepričljivima izpovedbama tožnika in priče, je na cesto pred vozilo skočila žival. Tudi neskladja med izpovedjo tožnika in priče K., na kar opozarja pritožba, niso tolikšna, da bi vzbujala dvom v resničnost izpovedi. Ali je imel tožnik na poviti roki opornico ali ne ni bistveno. Bistveno je, da sta oba skladno potrdila, da je pred vozilo skočila žival. Tudi to, da je tožnik šele v ugovornem postopku omenil skok srne na cestišče ne dokazuje, da si je dogodek izmislil. Treba je upoštevati, da je bila nesreča sorazmerno huda, da je avtomobil prevračalo po travniku in preko jarka in da je tožnik mlad voznik, ki ga je dogodek zagotovo zmedel. Ob taki situaciji je nemogoče pričakovati popolno razsodnost in prisebnost. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v 1. točki izreka potrdilo in pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo.

Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke glede prisojenih plač za avgust, september in oktober 1998. Pritožbena trditev, da je bil tožnik upravičen do plače za III. tarifni razred v bruto višini po 66.571,60 SIT ni utemeljena. Iz pogodbe o zaposlitvi z dne 25.4.1997 izhaja, da je tožnikovo delovno mesto razvrščeno v IV. tarifni razred z bruto plačo 71.667,00 SIT. V spornem obdobju je plača IV. tarifnega razreda znašala 75.798,00 SIT bruto. Tožnik je torej zahteval celo manj.

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke glede plače tožnika za mesec julij 1998. Tožnik je zahteval plačilo 41.398,00 SIT bruto. V vlogi z dne 1.2.1999 je navedel, da je znašala povprečna neto plača okoli 45.952,00 SIT mesečno. Iz plačilne liste za julij 1998 izhaja, da naj bi v tem mesecu prejel prav toliko in sicer za 152 ur (104 ure rednega dela in 48 ur dopusta). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik za julij dobil plačo le za čas do 17.7.1998, kar pa glede na število ur iz plačilnega lista ne more držati. Po drugi strani pa ni jasno, zakaj bi tožena stranka tožniku izplačala plačo tudi za čas, ko mu je delovno razmerje že odpovedala. Te nejasnosti sodišče prve stopnje ni razčistilo, zato je v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Na podlagi 355. člena ZPP je bilo potrebno izpodbijano sodbo v tem delu razveljaviti in sicer za znesek, ki se nanaša na plačo za mesec julij 1998. Glede odločitve o plači za avgust, september in oktober 1998 in o regresu za letni dopust za leto 1998 pa pritožbeno sodišče ugotavlja v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je sodišče prve stopnje delno napačno uporabilo materialno pravo. Delodajalec plačo obračunava v bruto višini, vendar pa mora ob izplačilu plače na podlagi Zakona o dohodnini (ZD - Ur. l. RS, št. 71/93) in Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV - Ur. l. RS, št. 5/96) od bruto plače za delavca odvesti ustrezne davke in prispevke, delavcu pa izplačati neto plačo. Zato tožnik ni upravičen do izplačil v bruto zneskih in tudi ne do zakonitih zamudnih obresti od bruto zneskov plače, pač pa le do neto zneskov in zakonitih zamudnih obresti od neto zneskov. Enako velja za regres za letni dopust, ki je sicer za leto 1998 znašal bruto 102.000,00 SIT, tožnik pa je upravičen do izplačila le neto zneska in do zakonitih zamudnih obresti od neto zneska.

Na podlagi 4. točke 358. člena je pritožbeno sodišče ta del izreka izpodbijane sodbe spremenilo (del 2. točke in 3. točko izreka) tako, da je toženi stranki naložilo obračun bruto zneskov ter izplačilo tožniku v neto višini s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnik iz teh naslovov zahteval več, pa je zavrnilo.

V zvezi s tožnikovo pritožbo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo pogodbene kazni nepravilno zavrnilo. Razlogi, ki jih v sodbi navaja, ne dajejo podlage za zavrnitev zahtevka, ampak za zavrženje tožbe. Ko je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku, namreč terjatev iz naslova pogodbene kazni še ni zapadla v plačilo. Delavec lahko zahteva plačilo pogodbene kazni šele po tem, ko je s pravnomočno sodno odločbo ugotovljena nezakonitost prenehanja delovnega razmerja. O zahtevku, ki še ni zapadel v plačilo, meritorno ni mogoče odločati, zato je pritožbena navedba o ekonomičnosti postopka, ki naj bi opravičevala odločanje o še ne zapadlih zahtevkih, neutemeljena. Ker je sodišče prve stopnje ta del zahtevka nepravilno zavrnilo torej o zahtevku odločilo meritorno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v 5. točki izreka razveljavilo in jo v tem obsegu tudi vrnilo v novo sojenje.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje razčisti dejansko stanje v zvezi z izplačilom plače za julij 1998 in nato o tem delu zahtevka ponovno odloči, pri čemer naj pazi, da ne bo ponovilo napake iz izpodbijane sodbe in morebitnega utemeljenega zahtevka ne bo spet prisodilo v bruto višini.

Posledično je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, glede katerih v zvezi s pritožbo tožene stranke ugotavlja, da je sodišče prve stopnje res napačno upoštevalo uspeh v pravdi. Pri novi odmeri naj bo sodišče prve stopnje pozorno na to, da je tožbeni zahtevek sestavljen iz dela, ki se nanaša na izpodbijanje sklepa o prenehanju delovnega razmerja, iz denarnega dela, ki je v neposredni zvezi s sporom o prenehanju delovnega razmerja in iz denarnega dela (pogodbena kazen), ki se ne šteje za spor o prenehanju delovnega razmerja. Pri odmeri naj upošteva le tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni in naj jih skrbno odmeri, pri čemer pritožbeno sodišče opozarja zlasti na to, da je tožnik po vložitvi tožbe in pred odgovorom na tožbo vložil v spis še dve pripravljalni vlogi, za kateri je vprašljivo, ali sta bili potrebni in ali bi tožnik lahko že v tožbi povedal vse, kar je nato navedel še v dveh vlogah. Pri odmeri naj upošteva vsakokratno vrednost spornega predmeta, zlasti to, da denarni zahtevek v tožbi ni bil specificiran in mu zato zanjo ni mogoče priznati kar 300 točk, kot je to storilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ampak za denarni del le 80 točk. Pri odmeri stroškov za pristope na naroke naj upošteva tudi to, ali so se na narokih izvajali dokazi in koliko časa so trajali.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (3. odstavek 165. člena ZPP).