Jedro

Čeprav ima tožnik s strani bosanskega nosilca zavarovanja priznano pravico do invalidske pokojnine in ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine pri tožencu, ima ob izpolnjevanju pogojev starosti in pokojninske dobe iz 36. člena ZPIZ-1 pravico do starostne pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 17. 3. 2011 in sklep št. ... z dne 29. 11. 2010 ter odločilo, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine in da bo odločbo o odmeri in izplačevanju sorazmernega dela starostne pokojnine izdal toženec v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe, ter da je toženec dolžan za tožnika plačati stroške postopka v višini 208,96 EUR v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo oblikoval svoj tožbeni zahtevek tako, da je zahteval priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, podredno pa priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Sodišče je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, ne da bi pri tem sploh odločalo o primarnem tožbenem zahtevku, čeprav v obrazložitvi sodbe v 4. točki navaja, da je tožena stranka z odločbo z dne 1. 4. 2009, ki ni predmet tega postopka, zavrnila zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, v točki 8 obrazložitve sodbe pa navaja, da tožnik ob uveljavitvi Sporazuma ni izpolnjeval pogojev glede invalidske pokojnine in je zato potrebno upoštevati 2. odstavek 37. člena Sporazuma. V zvezi s priznanjem pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine sodišče nikjer ne navede, da je bilo o pravici tožnika do invalidske pokojnine na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju, sklenjenim med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS; št. 37/08–MP 10/08, v nadaljevanju Sporazum), že pravnomočno odločeno s sodbo naslovnega sodišča opr. št. XII Ps 2577/2009 z dne 17. 6. 2010. Zaradi navedenega dejstva bi moralo sodišče tožbo, v kolikor se nanaša na tožnikov primarni zahtevek, torej zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine, zavreči, saj gre za res iudicata. Poleg tega pa predmet odločanja v izpodbijani odločbi in sklepu toženca ni bilo odločanje o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do invalidske pokojnine, temveč o zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine. Obseg sodne presoje v socialnem sporu je določen z obsegom odločanja toženca, kar pa je prav tako razlog za zavrženje tega dela tožbe. Primarni in podredni tožbeni zahtevek sta vsak zase samostojna zahtevka, odločanje o njiju pa je podvrženo vrstnemu redu, kot ga je izbral tožnik. Praviloma je mogoče ugoditi le enemu izmed njih, ker se medsebojno izključujejo. Meni, da sta izpodbijana dokončna odločba toženca z dne 17. 3. 2011 in sklep z dne 29. 11. 2010 pravilna in zakonita. Tožniku je bosansko-hercegovski nosilec zavarovanja že priznal pravico do pokojnine in mu jo tudi izplačuje in sicer tudi s slovensko zavarovalno dobo, pri čemer dajatev za to zavarovalno dobo glede na določila 37. člena Sporazuma trajno ostaja obveznost bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja. Drugačna razdelitev dajatev ob navedeni pravni podlagi in zgoraj navedenih pravnomočnih odločbah toženca, ni več mogoča. Sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo o sami pravici in sicer do sorazmernega dela starostne pokojnine in je tako odločalo po vsebini. Toženec je že v odgovoru na tožbo in nato na prvem naroku za glavno obravnavo opozoril, da je odločitev toženca o zavrženju tožnikove zahteve za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine procesne narave in da zato tožnik od sodišča ne more zahtevati odločitve po vsebini, torej priznanje same pravice. Sodišče bi moralo, če je menilo, da je toženec nepravilno uporabil določbo 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) izpodbijano odločbo in sklep le odpraviti, zadevo pa vrniti tožencu v novo, vsebinsko odločanje. V kolikor pa je sodišče menilo, da ima samo kljub temu, da je bila odločitev toženca formalne narave, podlago za odločanje po vsebini, pa ugotavlja, da tega sodišče v sodbi ni navedlo in ni obrazložilo ter se sodba glede tega ne da preizkusiti, zaradi česar to predstavlja kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Toženec tudi meni, da sodišče, četudi bi imelo podlago za odločanje po vsebini, podrednemu tožbenemu zahtevku na priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, ne bi smelo ugoditi. Sodišče se je v obrazložitvi sodbe glede pravne podlage za svojo odločitev o priznanju pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, sklicevalo na določbo 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in določila 37. člena Sporazuma. Sodišče se je postavilo na stališče, da ima tožnik pravico izbrati starostno pokojnino po ZPIZ-1 in se ob tem sklicevalo na določbo 177. člena ter sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 274/2008 z dne 7. 4. 2010, iz katere izhaja, da je potrebno določbo 2. odstavka 177. člena ZPIZ-1 ustavno – skladno razlagati tako, da lahko zavarovanec oziroma drug upravičenec kadarkoli uveljavlja pravico do izbire pokojnine pri tožencu na podlagi pokojninskega zavarovanja pri njej, če z mednarodnim sporazumom ni drugače določeno. Hkrati sodišče navaja, da drugače kot toženec razlaga 1. in 2. odstavek 37. člena Sporazuma ter se sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Psp 204/2012 z dne 7. 6. 2012. Toženec v zvezi z omenjeno sodbo pritožbenega sodišča na tem mestu pripominja, da je zoper njo vložena revizija. Z navedenim stališčem sodišča se ne strinja, meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Z zgoraj navedeno sodbo Vrhovnega sodišča RS je bilo odločeno v primeru, ki se nanaša na čas, ko mednarodni sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino še ni bil sklenjen. Odločilen poudarek v navedeni sodbi Vrhovnega sodišča RS je po mnenju toženca, da lahko mednarodni sporazum pravico do izbire med pokojninami določa drugače. Z mednarodnim sporazumom o socialnem zavarovanju, ki je mednarodna pogodba, ki jo ratificira Državni zbor Republike Slovenije in je tako hierarhično nad zakonom, lahko državi pogodbenici določena vprašanja uredita drugače. In sporazum o socialnem zavarovanju sklenjen med Republiko Slovenijo ter Bosno in Hercegovino, ki velja od 1. 7. 2008 dalje, vprašanje izbire pokojnin ureja drugače. Sporazum glede že uveljavljenih dajatev oziroma pokojnin vsebuje izrecne določbe in tako zavarovancu ne daje možnosti izbire po 177. členu ZPIZ-1. Sporazum v svojih določbah ureja vse dajatve, ki so bile pred začetkom veljavnosti Sporazuma priznane po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic in natančno določa, katere dajatve se ne preračunajo in ostanejo obveznost pogodbenice, ki je dajatev priznala, ter katere dajatve se preračunajo oziroma ponovno odmerijo po določbah tega Sporazuma. Dajatve, priznane v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve Sporazuma, pri katerih je bila upoštevana tudi zavarovalna doba, dopolnjena v drugi državi pogodbenici, Sporazum ureja v 37. členu. Navedeni člen določa, da se pokojnine, odmerjene z upoštevanjem zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih druge države pogodbenice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah tega Sporazuma (1. odstavek). Pogoji za pridobitev pravice se do drugih pogodbenic ugotavljajo po zakonodaji, ki velja na dan uveljavitve Sporazuma. Če po zakonodaji druge pogodbenice na dan uveljavitve tega Sporazuma niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine, postanejo dajatve obveznost pogodbenice, ki jih je priznala (2. odstavek). Sporazum v nadaljnjih določbah 37. člena natančno ureja primere, ko zavarovanec na podlagi Sporazuma v drugi pogodbenici izpolnjuje pogoje za priznanje pravice oziroma pridobi pravico do pokojnine pri drugi pogodbenici (3. odstavek) in primere, ko zavarovanec v drugi pogodbenici ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice oziroma ko ne pridobi pravice (2. odstavek v povezavi s 4. odstavkom). Sporazum tako glede na določila 2. odstavka 37. člena v primeru, da v drugi državi pogodbenici pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve sporazuma niso izpolnjeni, zavarovancu ne daje nobene možnosti za pridobitev pravice do pokojnine na podlagi zavarovalne dobe, na podlagi katere v prvi državi pogodbenici že prejema pokojnino, saj določba zajema vse dajatve in ni omejena zgolj na istovrstno dajatev (oziroma vrsto pokojnine). Zavarovanec bi imel pravico do izbire le, če bi Sporazum izrecno določal, da ostanejo v breme prve države pogodbenice (le) istovrstne dajatve, zavarovanec pa bi uveljavljal dajatev druge vrste. To je razvidno tudi iz določbe 4. odstavka 37. člena Sporazuma, po kateri pristojni nosilec v prvi pogodbenici ponovno odmeri pokojnino na podlagi novo ugotovljene zavarovalne dobe v skladu s tem Sporazumom le v primeru, če nosilec druge pogodbenice prizna pravico do pokojnine v skladu s 1. in 2. odstavkom tega člena, torej na podlagi zahtevka za preračun pokojnine, posredovanega po uradni dolžnosti in tako ne omogoča kasnejše nove odmere na podlagi zahteve zavarovanca. Iz navedenega je povzeti, da 2. odstavek 37. člena Sporazuma določa trajno razdelitev pokojninskih bremen med državama pogodbenicama, in sicer na podlagi zahteve nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja ene ali druge države pogodbenice (dane po uradni dolžnosti). Zavarovanci nimajo možnosti izbire med vrstami pokojnine. Da je tolmačenje spornih določb Sporazuma s strani toženca pravilno, poleg jezikovne razlage, ki je podana zgoraj, potrjuje tudi primerjava teh določb z določbami drugega Sporazuma o socialnem zavarovanju. Tako Sporazum o socialnem zavarovanju, sklenjen med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo v 38. členu izrecno omogoča izbiro med pokojninami oziroma priznanje tiste vrste pokojnine, za katero so izpolnjeni pogoji. Določbe 37. člena Sporazuma na način, kot ga navaja toženec izvajata obe državi pogodbenici, tako Republika Slovenija kot Bosna in Hercegovina enako. S tem je zagotovljeno enakopravno obravnavanje zavarovancev obeh držav pogodbenic oziroma je uveljavljeno načelo vzajemnosti. Način izvajanja obravnavanih določb je bil dogovorjen na meddržavni ravni. Ob tem ne gre spregledati, da so z ratifikacijo Sporazuma njegove določbe postale del notranjega pravnega reda, država pa je prevzela mednarodne obveznosti, za katere velja mednarodno pravo. Obveznost sprejeta z mednarodno pogodbo, državo zavezuje. Tako niti toženec niti sodišče ne more dati prednosti določilu 177. člena ZPIZ-1, pred določili Sporazuma, ki izključujejo pravico do izbire med pokojninami. Glede na vse navedeno in ob upoštevanju dejstva, da je bilo o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do invalidske pokojnine v skladu s 37. členom Sporazuma že pravnomočno odločeno in ker se tožniku pokojnina za slovensko zavarovalno dobo že izplačuje v BIH, ostane v skladu z določbo 2. odstavka 37. člena Sporazuma dajatev za slovensko zavarovalno dobo še naprej obveznost države, ki je prva priznala pravico do pokojnine, torej je obveznost bosansko – hercegovskega nosilca zavarovanja. Tožniku iz tega razloga ni mogoče priznati pravice do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji. Toženec pa pritožbo vlaga tudi glede stroškov postopka. V kolikor bi sodišče sledilo navedbam toženca, bi bilo potrebno v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP, v zvezi z 19. členom ZDSS-1, drugače odločiti tudi o stroških postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS; št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava, tudi pravilno razsodilo. Pri tem pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Sodišče prve stopnje je v konkretnem sporu v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 v nadaljevanju ZDSS-1), presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 17. 3. 2011 ter sklep št. ... z dne 29. 11. 2010, s katerim je bil zavržen zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine.

Glede na predmet odločanja v predsodnem postopku v zvezi s citiranima upravnima aktoma, pritožba pravilno navaja, da v predsodnem postopku ni bila predmet odločanja tožnikova zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine, temveč zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine in da je obseg sodne presoje določen z obsegom odločanja toženca.

S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo le o podrednem tožbenem zahtevku, s katerim je tožnik uveljavljal priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, ne pa pred tem o primarnem tožbenem zahtevku, s katerim je uveljavljal priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine, ne glede na to, da je v 8. točki zavzelo stališče v zvezi s pravico do invalidske pokojnine, ni zagrešilo očitane kršitve določbe 3. odstavka 182. člena oziroma absolutne bistvene kršitve po 14. točki 339. člena ZPP.

V 3. odstavku 182. člena ZPP je določeno, da dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi lahko uveljavlja tožeča stranka z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru že glede na odločbi oziroma odločbo in sklep, izdana v predsodnem postopku, v zvezi s tožnikovo zahtevo za priznanje sorazmernega dela pravice do starostne pokojnine, odločilo le o podrednem oziroma o naslednjem tožbenem zahtevku in le-temu zahtevku je tudi ugodilo. Neutemeljene so nadalje tudi pritožbene navedbe, da sodišče glede na to, da toženec o zahtevku tožnika ni meritorno odločil, ni imelo podlage, da bi samo odločilo o pravici do starostne pokojnine. V 2. odstavku 81. člena ZDSS-1 je določeno, da če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi se s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti, odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Sodišče je odpravilo tako prvostopenjski sklep kot tudi drugostopenjsko odločbo toženca in ob tem, da ni bilo sporno dejansko stanje, torej izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, temveč je bilo odprto zgolj vprašanje materialnega prava, samo razsodilo o pravici, toženi stranki pa naložilo, da bo o odmeri in izplačevanju starostne pokojnine izdala posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je prvostopenjski organ toženca z odločbo št. ... z dne 1. 4. 2009 zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Z drugostopenjsko odločbo iste opr. št. z dne 7. 9. 2009 je nato toženec zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper citirano prvostopenjsko odločbo, sodišče prve stopnje pa je sodbo opr. št. XII Ps 2577/2009 z dne 17. 6. 2010 taki odločitvi potrdilo kot pravilni in zakoniti in tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Dne 2. 4. 2010 pa je toženec prejel novo tožnikovo zahtevo, za katero je menil, da gre za isto upravno stvar in je zahtevo zavrgel s sklepom z dne 29. 11. 2010 ter takšno odločitev potrdil še z dokončno odločbo št. ... z dne 17. 3. 2011, ki sta predmet tega spora in vprašanje pravice do starostne pokojnine.

Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali ima tožnik, ki ima s strani bosanskega nosilca zavarovanja priznano pravico do invalidske pokojnine in ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, pravico, da ob izpolnjevanju pogoja izbere pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine.

V zvezi s tem vprašanjem je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče v večih zadevah, kot na primer v zadevi Psp 204/2012, Psp 390/2012, Psp 335/2012, da je stališče, po katerem naj bi bila izbira med pokojninama s strani zavarovanca, ki ni slovenski državljan že izčrpana z uveljavitvijo pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja, nedopustni poseg v pravico zavarovanca oziroma upravičenca iz 33. člena Ustave RS. Pri tem se je sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 770/06 z dne 27. 5. 2009 in na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 274/08 z dne 7. 4. 2008, da ga je moč uporabiti tudi v danem primeru ob razlagi 177. člena ZPIZ-1 glede tožnikove pravice do izbire pokojnine pri slovenskem nosilcu zavarovanja. V zvezi s tem je pritožbeno sodišče v zgoraj omenjenih primerih ugotovilo, da Sporazum v 37. členu tožniku ne onemogoča, da bi izbral drugo vrsto pokojnine, to je pravico do starostne pokojnine, v kolikor ne izpolnjuje pogoja za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Nadalje pa tudi, da 2. odstavek 37. člena Sporazuma ni mogoče tolmačiti na način, kot je to storil toženec, saj v tem primeru zavarovanec ne bi imel pravice do izbire, v danem primeru pravice do izbire med invalidsko pokojnino in starostno pokojnino. Zavarovanec ne bi imel pravice do izbire le v primeru, v kolikor po ZPIZ-1 ne bi izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. V takšnem primeru bi dajatev invalidska pokojnina še naprej ostala obveznost pogodbenice, ki je to dajatev priznala.

Glede na takšno že zavzeto stališče, tožnik, ki izpolnjuje pogoje iz 36. člena ZPIZ-1, saj je dopolnil že 73 let starosti, z upoštevanjem določbe 20. člena Sporazuma pa izpolnjuje tudi pogoje pokojninske dobe, tako kot je odločilo sodišče prve stopnje, uveljavljal v Sloveniji pravico do starostne pokojnine oziroma do njenega sorazmernega dela v skladu z določbo 177. člena ZPIZ-1. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče, ki je sledilo že zavzetemu stališču, pritožbo toženca v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.