Jedro

Tožeča stranka skuša v revizijskem postopku izpodbijati sprejeto dokazno oceno, kar pa glede na izrecno določbo tretjega odstavka 380. člena ZPP ni dovoljeno. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo tolarske vrednosti zneska 183.444 ATS. Pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Že v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje je tožeča stranka obširno navedla, v katerih odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. Ponovno se sklicuje na potrdilo firme Schaffler z dne 1.6.1992 s potrdilom posojilnice Pliberk z dne 18.9.1991 in s potrdili o tožnikovih plačilih v letu 1990, pri čemer pa sta sodišči druge in prve stopnje v nasprotju z navedenimi listinami ugotovili, da je tožena in ne tožeča stranka poravnala vrednost tožniku dne 9.7.1992 zaseženih predmetov. Tožena stranka sama namreč ni bila registrirana, da bi lahko plačevala ustrezne račune. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za postavitev izvedenca strojne stroke, ki bi podal mnenje, ali je s plačilom zneskov 102.000 ATS z dne 23.1.1991 in 208.000 ATS z dne 30.3.1992 tožena stranka plačala tudi sporni material. Končno tudi ne drži ugotovitev izpodbijane sodbe, da je tožeča stranka v pritožbi navajala nova dejstva. To, da je tožnik plačal vrednost materiala, ki mu je bil zasežen, je tožeča stranka zatrjevala ves čas, zaradi česar pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje predložene listine ne predstavljajo novega dokaza. Poleg tega je izpodbijana sodba napačno razlagala določbe Zakona o obligacijskih razmerjih o tem, do kakšnega prikrajšanja oziroma okoriščanja je prišlo. Vsekakakor je bil tožnik prikrajšan v zatrjevani vrednosti odvzetih mu predmetov, ki jih je avstrijski firmi plačal. Tožena stranka pa je bila s tem okoriščena.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Pravna opredelitev podlage tožbenega zahtevka, kakor jo je sprejelo sodišče druge stopnje, je pravilna. Tožnikov zahtevek temelji na določbah ZOR o neupravičeni pridobitvi. Zatrjevano je namreč, da je tožena stranka razpolagala s tožnikovimi stvarmi in ga prikrajšala za njihovo vrednost. Čeprav je tožnikov zahtevek obogatitvene narave (210. člen in sledeči ZOR) pa je odločitev o njem odvisna tudi od ugotovitve, ali so bile stvari, s katerimi je razpolagala tožena stranka, res v tožnikovi lasti. Uporaba prava v navedeni smeri je sodišču prve stopnje narekovala dokazno oceno o načinu poslovanja med pravdnima strankama in o tem, kdaj in kdo je izvršil vplačila vrednosti opreme, ki jo je toženi stranki izročila firma Schaffer iz Avstrije. V tem obsegu gre pretežno za dokazno oceno vsebine listin (predvsem v dokaznem sklepu sodišča prve stopnje navedenih potrdil o vplačilih in nalogih banki) ter izpovedi prič in pravdnih strank (8. člen ZPP). Bistvo dejanskih ugotovitev, sprejetih v sodbi sodišča prve stopnje, je v tem, da tožnik ni dokazal, da je bila dne 9.7.1992 zasežena oprema v njegovi lasti in da tudi ni dokazov, da je "sam plačal zaseženo ali katerokoli minersko opremo proizvajalca d. podjetja, ali da je kdajkoli za svoje ime in za svoj račun pri tem podjetju naročil in izdobavil minersko opremo". Takšno dokazno oceno je sprejelo tudi sodišče druge stopnje in kljub pritožbenim trditvam, da so dejanske ugotovitve v nasprotju z vsebino listin in izpovedbami prič, v sodbi sodišča prve stopnje ni našlo bistvenih kršitev iz določbe 14. točke drugega odstavka 349. člena ZPP.

V reviziji tožeča stranka v bistvu ponavlja svoje pritožbene trditve. Vendar pa je sodišče druge stopnje omenjene pritožbene navedbe presodilo in svoje stališče obrazložilo v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP. Obravnavalo je vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, pri čemer je ocenilo dejanske ugotovitve v sodbi sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na vsebino potrdil o plačilih opreme avstrijskem podjetju. Sklicevalo se je na oceno, da je iz vsebine potrdil razvidno, da so zneski bili plačani za naročnika "Center ...", torej za toženo stranko, ne pa za tožnika. Soglašalo je torej z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je "sam na podlagi kupoprodajne pogodbe in izročitve pridobil lastninsko pravico na zaseženih predmetih".

Revizijske trditve, da sta sodišči nižjih stopenj sprejeli dokazno oceno v nasprotju z vsebino listin, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej niso utemeljene. Tožeča stranka na ta način skuša v revizijskem postopku izpodbijati sprejeto dokazno oceno, kar pa glede na izrecno določbo tretjega odstavka 380. člena ZPP ni dovoljeno. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To velja tudi za v reviziji ponovljeni predlog na postavitev izvedenca strojne stroke.

Res je sicer, da je tožeča stranka ponujala dokaze za trditev, da je tožnik plačal vrednost materiala, ki mu je bil zasežen, vendar pa to še ne pomeni, da bi zaradi dokazovanja tega dejstva smela ponujati tudi dokaze izven okoliščin, predvidenih v drugem odstavku 286. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je zato pravilno ugotovilo, da pritožbi priložene listine predstavljajo nove dokaze, ki pa bi jih lahko tožeča stranka navedla že v skladu z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP. Trditveno in dokazno breme, ki v tem postopku zadeva tožečo stranko, pa ni takšne narave, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) samo poskrbeti za dopolnitev dokazil, ki se nanašajo na tožbene navedbe. V tej smeri je sprejemljiva tudi razlaga v izpodbijani sodbi, da bi bilo v nasprotju z določbama 7. in 8. člena ZPP, če bi sodišče prve stopnje tožečo stranko pozivalo k predložitvi dokazov, ki naj podpirajo tožbeno trditveno podlago.

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati niti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar je bilo treba revizijo po določbi 378. člena ZPP zavrniti.