Jedro

Po 4. odstavku 178. člena ZOR odgovarjata voznika motornih vozil, ki sta sopovzročila škodo sopotnici v enem od vozil, solidarno. Sopotnica (mati voznika) je druga oseba. Dokončna porazdelitev odškodninskega bremena glede na soodgovornost voznikov je stvar njunega notranjega razmerja.

Izrek

1. Revizija prve tožeče stranke B.Š. se zavrne kot neutemeljena.

2. Reviziji druge tožeče stranke L.Š. se delno ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremenita, da se drugi tožnici poleg odškodnine v znesku 210.000,00 SIT prisodi še 241.000,00 SIT. Sicer se njena revizija zavrne kot neutemeljena.

3. Glede na odločitvi v 1. in 2. točki tega izreka, se spremenjena prvostopna sodba v celoti glasi: "Tožena stranka je dolžna prvi tožeči stranki B.Š. plačati 6.874,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.7.1990 dalje do plačila, drugi tožeči stranki L.Š. pa 451.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.11.1990 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti njune pravdne stroške v znesku 51.990,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.11.1990 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Sicer se tožbeni zahtevek tožečih strank zavrne."

4. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka v skupnem znesku 49.091,00 SIT, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ugotovilo je, da je prvi tožnik 70% sokriv za nastalo škodo in da je zato tožena stranka tožnikoma dolžna povrniti le 30% njune škode. Prvemu tožniku je nato prisodilo 4.438,00 SIT, drugi tožnici pa 69.000,00 SIT, obema s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke, pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo. Spremenilo je razmerje soodgovornosti za nastalo škodo in odločilo, da je prvi tožnik 40% odgovoren, zavarovanec tožene stranke pa 60%. Zvišalo je tudi odškodnino za negmotno škodo druge tožnice in nato razsodilo, da je tožena stranka dolžna prvemu tožniku plačati 6.874,20 SIT, drugi tožnici 210.000,00 SIT, pravdne stroške pa obema (nerazdelno) po uspehu. Tudi sodišče druge stopnje je upoštevalo soodgovornost prvega tožnika v breme obeh tožečih strank.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta tožnika vložila revizijo. Uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka izpodbija odločitev po temelju in višini. Trdi, da vožnja prvega tožnika ni v vzročni zvezi z nastalo škodo in da je zanjo izključno odgovoren zavarovanec tožene stranke. Škoda bi nastala tudi v primeru, če bi tožnik ves čas vozil po svojem voznem pasu in z dovoljeno hitrostjo. Če zavarovanec tožene stranke ne bi pred trčenjem zavil s sprednjimi kolesi močno v levo na vozni pas prvega tožnika, slednji ne bi zaviral, temveč z majhno korekcijo volana spremenil smer vožnje tako, da bi peljal mimo zavarovanca tožene stranke. Pa tudi če bi sokrivda obstajala, je ta gotovo manjša od 40%. Nadalje ni res, da bi bile posledice manjše, če tožnik ne bi delno vozil tudi po levem pasu. Vsaj poškodbe druge tožnice niso bile odvisne od širine pokrivanja vozil. Ne glede na to pa bi tožena stranka morala drugi tožeči stranki povrniti vso škodo, ker ima pravico do odškodnine od obeh voznikov, obe vozili pa sta bili zavarovani pri toženi stranki. Ni pomembno, kdaj je tožnica navedla razlog za to pravico. Dovolj je, da je uveljavljala vso škodo. Sodišče na pravno podlago ni vezano. Končno druga tožnica izpodbija še odločitev o višini odškodnine. Trdi, da je sodišče druge stopnje neutemeljeno zavrnilo preostalo zahtevano odškodnino. Zato predlaga, da revizijsko sodišče sodbi spremeni tako, da tožnikoma prisodi višjo odškodnino od tiste, ki jima je bila prisojena, podrejeno pa sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija prvega tožnika ni utemeljena, revizija druge tožnice pa je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi prvega tožnika in spremenilo razmerje soodgovornosti za nastalo škodo tako, da je prvi tožnik zanjo soodgovoren le 40% (in ne 70%, kot je bilo ugotovljeno na prvi stopnji). Pri tem je izhajalo iz enakega dejanskega stanja kot prvostopno sodišče, in se prav tako kot ono oprlo na ugotovitve v kazenskem postopku. Revizijsko sodišče je zaradi revizijskih ugovorov ponovno materialnopravno presodilo ugotovljene okoliščine na cestišču pred nesrečo, zlasti pa čas nesreče (1. november dopoldne, bližina pokopališča, ljudje na cesti), širino cestišča (4,80 m), hitrost, s katero je prvi tožnik pripeljal (približno 70 km/h), vožnjo čez zamišljeno sredinsko črto (60 cm na levem pasu). Ugotovilo je, da ni nobene pravne podlage za spremembo drugostopne odločitve v korist tožnika (tožena stranka revizije ni vložila). Prvi tožnik je najmanj toliko soodgovoren za nastalo škodo.

Ker je sodišče prvemu tožniku odmerilo odškodnino za poškodovano vozilo v celotni zahtevani višini in je zahtevku delno ugodilo le zaradi ugotovljene soodgovornosti, je njegova revizija v celoti neutemeljena.

Ugotovljena soodgovornost prvega tožnika pa ne more vplivati na odločitev o višini odškodnine za drugo tožečo stranko. Ta stranka od tožene utemeljeno zahteva plačilo celotne odškodnine, pa čeprav na napačni pravni podlagi. Za odločitev je bistveno le to, da je ves čas postopka zahtevala povrnitev vse škode. Revidentka utemeljeno opozarja, da sodišče na pravno podlago tožbenega zahtevka ni vezano (3. odstavek 186. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da temelji odgovornost tožene stranke za škodo na 4. odstavku 178. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po tej določbi imetnika motornih vozil odgovarjata za škodo, ki jo pri nesreči premikajočih se motornih vozil pretrpijo drugi, solidarno. Druga tožeča stranka je v razmerju do obeh voznikov "druga oseba", za katero ni pomembno notranje razmerje med obema voznikoma. Zanjo 2. odstavek 178. člena ZOR ne velja. Kot druga oseba ima pravico zahtevati povrnitev škode od obeh (prvega tožnika in zavarovanca tožene stranke) ali od enega med njima, in sicer v celoti ali od vsakega določen del. Dokončna porazdelitev odškodninskega bremena je stvar notranjega (regresnega) razmerja med povzročiteljema škode. To razmerje se tožnice ne tiče. Na obseg njene pravice do povrnitve škode bi lahko vplivala le njena lastna soodgovornost za škodo, in sicer na podlagi 192. člena ZOR. Po tem določilu ima oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda, ali da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Toda tožena stranka soodgovornosti druge tožeče stranke ni nikoli zatrjevala. Zato lahko druga tožeča stranka od nje zahteva povrnitev vse škode. Po temelju je tako druga tožnica z revizijo uspela v celoti.

Le delno pa je njena revizija utemeljena zoper odločitev o višini odmerjene odškodnine na drugi stopnji.

Tako druga tožeča stranka utemeljeno uveljavlja odškodnino za fizične bolečine v znesku 150.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo to škodo, sodišče druge stopnje pa se je z njegovimi ugotovitvami strinjalo. Vendar pa sodišči pri razsoji nista dovolj upoštevali dejstva, da bodo bolečine trajne ter da je prognoza slaba. Zato je revizijsko sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava (200. člena ZOR) drugi tožnici prisodilo vso zahtevano odškodnino. Enako je ravnalo tudi pri odmeri odškodnine za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Tožnica je zahtevala odškodnino v znesku 250.000,00 SIT. Tudi glede te škode imata sodbi obširne razloge. Drugostopno sodišče je še posebej izpostavilo tožničino prizadetost zaradi nezmožnosti opravljanja kmečkih del, ter da gre za trajnega invalida (30%), katerega težave se bodo s starostjo le stopnjevale. Zaradi tega revizijsko sodišče ugotavlja, da zahtevana odškodnina iz tega naslova ni previsoka. Drugi tožnici jo je zatorej prisodilo v zahtevani višini.

Revizijsko sodišče pa ugotavlja, da je odškodnina za pretrpljeni strah in duševne bolečine zaradi skaženosti pravilno odmerjena. Sodišče druge stopnje je pravilno ovrednotilo že na prvi stopnji ugotovljeno škodo. V okviru materialnopravne presoje je revizijsko sodišče ob pomanjkanju posebne obrazložitve v reviziji ugotovilo, da prisojeni odškodnini ustrezata višini, ki naj tožnici kot satisfakcija omili nastale težave in ki tudi ne odstopata od odškodnin, ki se za tovrstno škodo prisoja v podobnih primerih.

Vsota odmerjenih odškodnin tako znaša 451.000,00 SIT. Ker je po obrazloženem revizijsko sodišče drugi tožnici prisodilo odškodnino ne glede na razmerje soodgovornosti prvega tožnika in zavarovanca tožene stranke, je takšen tudi končni prisojeni znesek. Odločitev revizijskega sodišča temelji na 1. odstavku 395. člena ZPP.

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče moralo na podlagi 2. odstavka 166. člena ZPP odločiti še o stroških vsega postopka. Pri tem je izhajalo iz dejstva, da tožeča stranka le z nebistvenim delom zahtevka ni uspela. Zato je tožeči stranki prisodilo vse odmerjene stroške na prvi stopnji z zahtevanimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe dalje (dvojna valorizacija tožeči stranki ne gre). Stroške za zastopanje v pritožbenem postopku je odmerilo tako, da je tožeči stranki priznalo vse zahtevane stroške zastopanja, sodne takse pa je odmerilo od zneska, s katerim je tožeča stranka v pritožbenem postopku uspela. Enako je potem ravnalo pri odmeri stroškov zastopanja v revizijskem postopku, s tem, da ni priznalo 10% povišanja, ker prva tožeča stranka z revizijo ni uspela. Pri tem je upoštevalo vrednost točke po veljavni odvetniški tarifi v času odločanja. Tako kot pritožbeno pa tudi revizijsko sodišče ni priznalo tožeči stranki stroškov pritožbenega odgovora (155. člen ZPP).