Jedro

Od poklicnih voznikov se res zahteva večja skrbnost pri vožnji, vendar pa je potrebno upoštevati tudi okoliščine posameznega primera, in sicer je toženec vozil po neznani poti (tožnica ni zatrjevala okoliščin, da mu je bila pot znana), da je uporabljal navigacijo, da je bil prometni znak postavljen v križišču in ne pred križiščem ter da je do nezgode prišlo zaradi prekratke varnostne razdalje francoskega voznika. Zaradi teh okoliščin pa tožencu ni mogoče očitati hude malomarnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrožnega sodišča v Ljubljani VL 32471/2017 z dne 13. 4. 2017 se v nerazveljavljenem delu razveljavi, tožbeni zahtevek za plačilo 8777,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2017 do plačil pa se zavrne (točka I izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati stroške postopka v višini 895,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog tožnice za pridobitev zavarovalniškega spisa glede škodnih dogodkov z dne 7. 9. 2015 in 11. 10. 2015, ker naj bi ta dokaz tožnica predlagala za potrebe izdelave izvedeniškega mnenja. To ne drži, saj ga je predlagala tudi zaradi ugotovitve dejanskega stanja glede okoliščin škodnih dogodkov, kar je razvidno iz njene pripravljalne vloge z dne 31. 8. 2018. S tem je kršilo načelo 8. člena ZPP, ki določa, da sodišče odloči na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tožnica je izčrpala vse možnosti za pridobitev teh dveh zavarovalniških spisov, pa ji dokazov ni uspelo pridobiti. Tako je sodišče ravnalo v nasprotju z določbo 3. odstavka 226. člena ZPP. Zaradi tega se ni opredelilo do vseh pravočasno zatrjevanih dejstev in dokazov, zato je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Nadalje izpostavlja pasivnost in skopotrditveno podlago toženca, zato se tožnica ni mogla izreči o vseh pravno relevantnih okoliščinah in predpostavkah o nastali škodi. Sodišče prve stopnje je delovalo zelo pristransko, saj okoliščine, ki jih je na naroku zatrjeval toženec brez ustrezne trditvene podlage ne morejo predstavljati zadostne podlage za odločanje sodišča. To je popolnoma zanemarilo potek dogajanja, kot ga navaja tožnica, ko ni pridobilo ključnih dokazov, ki bi ji omogočali nepristransko sojenje in dokončno razrešitev problema. Tožnica sicer razume, da samo dejstvo, da je zavarovalnica A. plačala odškodnino oškodovancu v škodnem dogodku v B. (tujina) dne 7. 9. 2015, ne pomeni, da je podana odškodninska odgovornost delavca po 1. odstavku 177. člena ZDR-1, vendar pa nedvomno vzpostavlja velik dvom v toženčeve trditve. Toženec za svoje navedbe ni predložil nobenega listinskega dokaza, sodišče pa mu je vseeno sledilo. Iz primopredajnega zapisnika z dne 2. 6. 2015 v zvezi z izročitvijo dokumenta »C.« izhaja, da ga je tožnik prejel, saj ga je podpisala. Sodišče je napačno ocenilo bistvena dejstva, ki so podlaga za celoten postopek, ni se opredelilo do vseh relevantnih navedb tožnice, s tem pa je kršilo njeno pravico do izjavljanja, kar je bistvena kršitev pravil postopka. V zvezi z izgubo dokumenta »C.« navaja, da je toženec dne 2. 6. 2015 prejel vse dokumente, ki so na primopredajnem zapisniku navedeni, kar je potrdil s svojim podpisom. Te je ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi vrnil, razen tega dokumenta. Vrnjene predmete je tožnica označila s kljukico, pri dokumentu pa je zapisala, da ga ni. Vse to izhaja iz izjave direktorice D.D. z dne 1. 10. 2018, poleg tega pa sta na tem zapisniku uporabljeni dve pisali, kar kaže na dejstvo, da trenutek sestave dokumenta in obkljukanja vrnitve predmetov časovno ne sovpadata. Vkolikor bi bil pravilen zaključek sodišča, da spornega dokumenta ne bi bilo že dne 2. 6. 2015, ni logično, da bi družba E. za izgubo dokumenta šele dve leti kasneje in po prenehanju pogodbe o zaposlitvi toženca izdala račun št. ... z dne 3. 3. 2017. Toženec ni podal navedb glede spornega dokumenta, ki jih je sodišče štelo kot odločilne in dokazane in nanje oprlo izpodbijano sodbo. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek iz naslova škodnega dogodka dne 7. 9. 2015 v B., ker tožnica naj ne bi dokazala hude malomarnosti toženca. Toženec se kot poklicni voznik ne bi smel ustaviti v križišču, še posebej ne kar na sredi križišča. Vkolikor bi bil za nesrečo kriv voznik avtomobila ..., ki naj ne bi držal potrebne varnostne razdalje, ni mogoče verjeti, da bi zavarovalnica plačala odškodnino. Zaradi tega bi moralo sodišče pridobiti in vpogledati v dokumentacijo zavarovalnice A., česar pa ni storilo. Tožnikovi izpovedi ni mogoče verjeti, saj bi moral tožnik že pred križiščem opaziti prometni znak, prav tako mu ni mogoče verjeti, da je vozil le s hitrostjo 5 km/uro, saj v takem primeru do nezgode ne bi prišlo, oziroma bi bila škoda neznatna. Toženec pa tudi ni izpolnil evropskega poročila ali poklical policije, ampak se je kar odpeljal. Če bi toženec ravnal s skrbnostjo, ki se od njega kot od poklicnega voznika zahteva, tožnici škoda v obliki povišane zavarovalne premije ne bi nastala. Tako ravnanje toženca je hudo malomarno, zato je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Tudi za pravilno odločitev sodišča o škodnem dogodku dne 11. 10. 2016 bi moralo sodišče prve stopnje pridobiti dokumentacijo od zavarovalnice F. d.d., iz katerega izhaja, dejansko stanje škodnega dogodka. Četudi je toženec prvo nesrečo, pri kateri je poškodoval garažna vrata povzročil z vožnjo naravnost, je nesporno, da je drugo nesrečo v istem dnevu, v kateri je poškodoval stoječe tovorno vozilo, povzročil z vzvratno vožnjo. To njegovo ravnanje vsekakor odstopa od ravnanja običajnega človeka in je hudo malomarno. Toženec bi kot poklicni voznik moral biti pri vzvratni vožnji, glede na njegovo izpoved, da je bilo v skladišču temno in tesno, na dvorišču pa ozko, bolj previden. Pritožba se sklicuje na sodbo VDSS opr. št. Pdp 998/2004, ki se nanaša na vzvratno vožnjo voznika avtobusa, ki je pri parkiranju poškodoval drug avtobus, in je bilo ugotovljeno, da njegovo ravnanje predstavlja ravnanje iz hude malomarnosti. Ker toženec v postopku ni podal nobene trditvene podlage, je bila tožeča stranka prepričana, da njene navedbe popolnoma držijo, ker ji je tako neposredno po škodnih dogodkih povedal sam, tožnica pa ob škodnih dogodkih ni bila prisotna. V zvezi s toženčevo izpovedjo, da je škodo na garažnih vratih v skladišču na G. povzročil z vožnjo naprej, pa tožnica navaja, da tožniku očitno skladiščniki niso odobrili izvoza, ampak je odpeljal po svoji volji. Teh navedb sodišče ne sme šteti kot pritožbene navedbe, saj jih ni mogla podati prej, ker je tožnik o škodnem dogodku izpovedal šele na zaslišanju pred tem pa ni podal nobene trditvene podlage, zato se tožnica o tem prej ni mogla izreči. Sodišče je v celoti verjelo tožencu, čeprav za svoje navedbe ni podal ustreznih trditev, pa tudi ne nobenega dokaza. V zvezi z navedbami sodišča, da se tožeča stranka ne more sklicevati na poostreno stopnjo skrbnosti, ki se zahteva od profesionalnih voznikov, pa tožnica poudarja, da se taka stopnja skrbnosti zahteva od vseh profesionalnih voznikov, zato so trditve sodišča o neizkušenosti toženca odveč, saj je bil ob zadnjem škodnem dogodku pri tožnici zaposlen eno leto in deset mesecev, pri prvem škodnem dogodku pa devet mesecev, pred tem pa se je štiri mesece uvajal v delo, poleg tega pa je ob zaposlitvi predložil dokazilo o zahtevanih dvoletnih delovnih izkušnjah. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodno odločbo spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške obeh postopkov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišči prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov obeh postopkov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožeča stranka od toženca zahteva plačilo odškodnine zaradi škode, ki ji jo je povzročil kot voznik tovornjaka, v času zaposlitve in sicer za tri škodne dogodke v skupni višini 8.777,14 EUR. Škodo naj bi povzročil iz hude malomarnosti.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke po pridobitvi zavarovalniških spisov glede dogodkov dne 7. 9. 2015 in dne 11. 10. 2016. Prvenstveno je izvedbo tega dokaza predlagala tožeča stranka za potrebe izdelave izvedeniškega mnenja, katerega izvedba pa ni bila potrebna, kot je sodišče obrazložilo v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo, da spisi zavarovalnice o škodnih dogodkih tudi ne bi pripomogli k odločitvi v obravnavani zadevi, ker sodišče odloča v okviru trditvene podlage strank in ne na podlagi dejstev, navedenih v teh spisih. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da sodišču ni potrebno izvesti vseh predlaganih dokazov, ampak le tiste, ki so za odločitev potrebni. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo določbe tretjega odstavka 226. člena ZPP in določbe 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse potrebne dokaze in o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

7. Sodišče je na podlagi trditvene podlage tožeče stranke, da je toženec v vsakem izmed očitanih mu ravnanj ravnal s hudo malomarnostjo, in trditev toženca, da ni ravnal hudo malomarno, po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožeča stranka, svojih trditev ni dokazala. Pravilno je uporabilo določbo 1. odstavka 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), po katerem je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, dolžan to škodo povrniti, prav tako pa je uporabilo tudi določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) o odškodninski odgovornosti.

8. V zvezi z očitano izgubo dokumenta »C.« je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica ni podala konkretnih navedb o tem, da naj bi toženec ta dokument izgubil, prav tako pa tudi ni dokazala, da ga je dejansko izgubil toženec. Tožeča stranka se je sklicevala na zapisnik, podpisan s strani toženca z dne 2. 6. 2012, ki ga je predložila in se nahaja v prilogah pod A20, da je toženec ta dokument prejel. Pravilno je ugotovilo, da to ne drži, ker iz zapisnika izhaja, da ga ni prejel. Pravilna je tudi ugotovitev, da gre lahko le za primopredajni zapisnik predaje stvari tožencu in ne za primopredajni zapisnik ob prenehanju toženčevega delovnega razmerja pri tožnici, saj je bil iz zavarovanja odjavljen 21. 2. 2017. Pravilno pa je sodišče upoštevalo tudi, da tožeča stranka trditev, da gre za primopredajni zapisnik ob prenehanju delovnega razmerja v postopku ni podala. Tako so pritožbene navedbe o dveh različnih pisalih na zapisniku pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj pritožnica, glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP, novih dejstev v pritožbi ne sme uveljavljati, ker ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini plačila računa za ta dokument, ki ga je tožeča stranka prejela dne 3. 3. 2017. 9. Tudi glede škodnega dogodka dne 7. 9. 2015 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni ravnal hudo malomarno. Toženčevo izpoved je primerjalo s prijavo škodnega dogodka v prilogah pod A21 in ugotovilo, da je tožnik že tam trdil enako kot je izpovedal na naroku in sicer, da je prišlo do nesreče zaradi prekratke varnostne razdalje drugega vozila, torej zaradi ravnanja drugega voznika, da je bil prometni znak za prepovedano vožnjo za motorna vozila postavljen šele v križišču in ne pred križiščem, kot trdi tožeča stranka, zato je takoj, ko je znak videl, ustavil in zavil desno. Enako izhaja tudi iz njegove pripravljalne vloge. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni ravnal hudo malomarno, saj se je ustavil in zavil desno takoj, ko je prometni znak v križišču videl. Pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da se od poklicnih voznikov res zahteva večja skrbnost pri vožnji, vendar pa je potrebno upoštevati tudi okoliščine posameznega primera, in sicer je toženec vozil po neznani poti (tožnica ni zatrjevala okoliščin, da mu je bila pot znana), da je uporabljal navigacijo, da je bil prometni znak postavljen v križišču in ne pred križiščem ter da je do nezgode prišlo zaradi prekratke varnostne razdalje francoskega voznika. Zaradi teh okoliščin pa tožencu ni mogoče očitati hude malomarnosti. Ker niso izpolnjene predpostavke za odškodninsko odgovornost toženca za ta škodni dogodek, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine v višini 4.868,57 EUR. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s tem dogodkom.

10. Sodišče prve stopnje je v zvezi z dogodkom dne 11. 10. 2016 na G., na podlagi tožnikove izpovedi in fotografij v prilogah pod A9 in A10 v točki 11 obrazložitve, pravilno ugotovilo, da trditve tožnice, da je toženec pri vzvratni vožnji zadel dvižna vrata skladišča, ne držijo. Ugotovilo je, da so se dvižna vrata spustila na kabino tovornjaka po tem, ko je toženec že peljal skozi dvignjena vrata. Ker se toženec ni zaletel v zaprta vrata, mu ni mogoče očitati nobene krivde.

11. Tožnica tožencu tudi očita, da je isti dan (11. 10. 2016) v istem skladišču na G. pri vzvratni vožnji oplazil tam stoječe tovorno vozilo. Kot izhaja iz njegove izpovedi, je moral takoj sprostiti prostor pod dvižnimi vrati, česar pa ni mogel storiti drugače kot z vzvratno vožnjo. Kot izhaja iz okoliščin, da je bilo v skladišču temno in tesno, da so se pred tem na tožnikov tovornjak spustila dvižna vrata, da se prikolice tovornjaka v ogledalih ni videlo, tožniku ni mogoče očitati hude malomarnosti, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, kljub temu, da gre za poklicnega voznika. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na odločitev v zadevi Pdp 998/2004 z dne 1. 12. 2005, saj gre za drugačen primer, kot je obravnavani. Tam je tožnik z avtobusom na avtobusni postaji pri vzvratni vožnji zadel tam stoječi avtobus, pri čemer iz sodbe ne izhajajo okoliščine, zaradi katerih bi bila njegova vzvratna vožnja otežena (temen in tesen prostor), kot je bilo to v obravnavanem primeru.

12. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na ta dva dogodka, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji, ob zaslišanju tožnika ni izkoristila možnosti, da bi od tožnika izvedela, ali je imel dovoljenje za izvoz iz skladišča, in razčistila dogajanje v skladišču. Prav tako se ne more sklicevati na pomanjkljivo trditveno podlago toženca. Ta je ves čas postopka zatrjeval, da ni odškodninsko odgovoren, da se ne spomni, da bi prejel dokument »C.«, da je dogodek dne 7. 9. 2015 v B. potekal drugače, kot trdi toženka, kar izhaja že iz prijave škodnega dogodka, da tudi dogodka v skladišču na G. nista potekala tako kot zatrjuje toženka, to pa ne izhaja niti iz fotografij, ki jih je toženka predložila. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, morajo biti za odškodninsko odgovornost delavca kumulativno podane vse predpostavke civilnega delikta in te predpostavke je dolžan zatrjevati in dokazati delodajalec.

13. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi plačilo odškodnine povezane s škodnima dogodkoma dne 11. 10. 2016. 14. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. in 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.