Jedro

Navedbe, da je obsojenka Nemcem in domobrancem pripovedovala, da zahajajo v L. in Z. partizani, in jih tudi nagovarjala, naj gredo tja gori, da jih bodo polovili, so nekonkretizirane. Iz njih pa tudi ni razvidno, da bi na ta način podvzela pripravljalno dejanje, sicer inkriminirano po 11. točki 3. člena ZKLD.

Izrek

Zahtevi zagovornice obsojene M.M. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojenka po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i o b t o ž b e , da je v času nemške okupacije lanskega leta (1944) v V. Nemcem in domobrancem pripovedovala, da zahajajo v L. in Z. partizani in jih tudi nagovarjala, naj gredo tja gori, da jih bodo polovili, tedaj v vojnem času započela dejanje, ki meri na to, da bi deli jugoslovanske vojske ali posamezni vojaki prišli sovražnikom v roke; s čimer naj bi storila kaznivo dejanje po 11. točki 3. člena ZKND.

Po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obsojenke proračun.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 22.11.1945 obsojeno M.M. spoznalo za krivo kaznivega dejanja po 11. točki 3. člena ZKND in jo na podlagi 18. člena istega zakona, sklicujoč se na 16. člen Uredbe o vojaških sodiščih (UVS) s smiselno uporabo Zakona o vrstah kazni (ZVK) obsodilo na 18 mesecev odvzema svobode s prisilnim delom in na 3 leta izgube političnih in državljanskih pravic v obsegu iz točke a) in b) 5. člena ZVK. V kazen je vštelo pripor od 23.6.1945 dalje.

Naložilo ji je v plačilo stroške kazenskega postopka in povprečnino v znesku 1000,00 din, za katere je ugotovilo, da so začasno neizterljivi. Za drugo očitano kaznivo dejanje po 11. točki 3. člena ZKND pa je obsojenko oprostilo obtožbe. Vrhovno sodišče LRS je s sodbo z dne 1.2.1946 pritožbi obsojene M.M. zoper obsodilni del sodbe in javnega tožilca zoper oprostilni del sodbe zavrnilo.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornica obsojene M.M. dne 31.12.1996 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Uvodoma navaja, da uveljavlja vse razloge iz 420. člena ZKP, iz obrazložitve zahteve pa je razvidno, da pravnomočno sodbo izpodbija iz razloga po 1. točki 1. odstavka navedene zakonske določbe. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije v Ljubljani predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojeno M.M. po 358. členu ZKP oprosti obtožbe.

Vrhovna državna tožilka Z.C. v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi zagovornice obsojene M.M. za izrek oprostilne sodbe ugodi, vendar ob drugačni utemeljitvi kot jo podaja zagovornica.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zagovornica obsojene M.M. pravilno navaja, da je ZKND (Uradni list DFJ, št. 66/45) stopil v veljavo dne 1.9.1945, ni pa ji mogoče pritrditi, da je določba 18. člena tega zakona protiustavna. Tako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi opr. št. U-I- 247/96 z dne 22.10.1998, objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije, opr. št. 76/98. Ustavno sodišče je spoznalo za dopustno retroaktivno veljavo ZKND v delu, v katerem je bil ta sicer v skladu s splošnimi od civiliziranih narodov sprejetimi pravnimi načeli. Določba 11. točke 3. člena ZKND, je inkriminirala tudi pripravljalno dejanje, saj je predpisovala, da stori kaznivo dejanje tisti, "kdor v vojnem času započne takšno delovanje, kateremu je namen..., da bi posamezni vojaki padli v roke sovražnikov." Tudi če je bila ta inkriminacija pripravljalnih dejanj v skladu s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih takrat (leta 1945) priznavali civilizirani narodi, pa je ugotoviti, da obsojeni M.M. očitano dejanje tako kot je opisano, sploh nima zakonskih znakov kaznivega dejanja po 11. točki 3. člena ZKND in tudi ne kateregakoli drugega kaznivega dejanja. Navedbe, da je obsojenka Nemcem in domobrancem pripovedovala, da zahajajo v L. in Z. partizani in jih tudi nagovarjala, naj gredo tja gori, so tako posplošene, da iz njih ni razvidno, da bi obsojenka podvzela pripravljalno dejanje usmerjeno k storitvi tega kaznivega dejanja. Takemu stališču v prid govorijo tudi razlogi, navedeni v drugostopenjski sodbi, ko je pritožbeno sodišče zapisalo, da so bili dani podatki le splošnega značaja, brez kakih podrobnosti in da ni ugotovljeno, da je imelo obsojenkino nagovarjanje in pripovedovanje kake zle posledice za partizane.

Upoštevaje povedano, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije potem, ko je ugotovilo, da je podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, saj dejanje zaradi katerega je bila obsojenka spoznana za krivo, niti po takratnih predpisih ni bilo kaznivo dejanje, v skladu s 1. odstavkom 426. člena ZKP zahtevi zagovornice obsojene M.M. za varstvo zakonitosti ugodilo in obsojenko po 1. točki 358. člena ZKP za kaznivo dejanje po 11. točki 3. člena ZKND oprostilo obtožbe.

Glede na tak izid postopka o izrednem pravnem sredstvu je na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka, v obsegu navedenem v izreku, bremenijo proračun.