Jedro

Nepremičnine, ki so v izključni lasti enega lastnika, in druge nepremičnine, ki so v izključni lasti drugega lastnika, se ne morejo upoštevati kot kmetijske oziroma kmetijsko-gozdarske enote, ne glede na to, da sta lastnika v razmerju oče - sin. Upoštevati pa se tudi ne morejo v solast vrnjene nepremičnine enemu lastniku, saj solastnik vrnjenih nepremičnin ni oseba iz določbe 2. člena ZDKG.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek strank z interesom A.A., B.B., C.C., Č.Č., D.D., E.E. in F.F. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Prvostopni organ je z odločbo, št. … z dne 21. 8. 2006, odločil, da kmetijsko gospodarstvo v lasti pok. G.G., ki obsega nepremičnine, vpisane v zemljiškoknjižnih vložkih št. 2965, 2615, 2617, 2618, k.o. H., ter vl. št. 830, k.o. I., ne šteje za zaščiteno kmetijo in ugotovil, da stroški za izdajo te odločbe niso bili zaznamovani. Drugostopni organ pa je z odločbo, št. … z dne 16. 1. 2007, pritožbo tožnika zoper navedeno prvostopno odločbo zavrnil. Upravna organa sta na podlagi podatkov zemljiške knjige Okrajnega sodišča v J. ter podatkov Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave J., Izpostava J., ugotovila, da kmetijsko gospodarstvo, sestavljeno iz nepremičnin, vpisanih v zgoraj navedenih z.k. vložkih, obsega 0.1028 ha njiv, 10,6238 ha barjanskih travnikov ter 1,3300 ha gozdov, torej 2,0397 primerljive kmetijske površine, kar pomeni, da glede na določbo 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljnjem besedilu: ZDKG) ta kmetijska enota ne izpolnjuje pogojev, določenih za zaščito kmetije. Zemljišča, vpisana v vl. št. 2614, k.o. H., ter vl. št. 755 in 754, k.o. I., kjer je pok. G.G. vpisan kot solastnik, se pri preverjanju pogojev ne morejo upoštevati, ker ne gre za sorodstveno razmerje solastnikov iz določbe 2. člena ZDKG. V zvezi s pritožbenimi navedbami je drugostopni organ še pojasnil, da se je z odločbo prvostopnega organa, št. ... z dne 10. 7. 2006, preverjalo kmetijsko gospodarstvo, ki je v lasti tožnika, v tej zadevi pa se je preverjalo izpolnjevanje pogojev za kmetijsko gospodarstvo, ki je v lasti tožnikovega očeta. V tem primeru gre zato za dve ločeni lastnini, to je za ločeni kmetijski gospodarstvi. Pri ugotavljanju statusa zaščitene kmetije mora prvostopni organ upoštevati podatke iz uradne evidence zemljiškega katastra v skladu z določbo 2. in 3. odstavka 4. člena ZDKG. Organ ni pristojen opraviti ogleda za uskladitev stanja v zemljiškem katastru s stanjem v naravi, za kar je pristojna geodetska uprava. Če stranka meni, da podatki iz katastrske evidence ne ustrezajo stanju v naravi, lahko predlaga uskladitev teh podatkov, kar je vsak lastnik oziroma uporabnik tudi dolžan glede na določbo 25. člena Zakona o zemljiškem katastru. Drugostopni organ je še ponovno povzel podatke vrnjenih nepremičnin pok. G.G. in ugotovil, da predstavljajo 81124 m2 barjanskih travnikov, parc. št. 2952/4, 2853, 2952/5 in 2951/1, k.o. H., predstavljajo 20745 m2 travnikov, parc. št. 2952/4 in 2951/1 pa 14000 m2 gozdov. Po določbi 2. člena ZDKG predstavljajo barjanski travniki 13520 m2 primerljivih kmetijskih površin, travniki predstavljajo 10372,5 m2 primerljivih kmetijskih površin ter gozdovi 1750 m2 primerljivih kmetijskih površin, kar znaša skupaj 25642,5 m2, to je 2,5642 ha primerljivih kmetijskih površin, kar pa pomeni, da je odločitev prvostopnega organa pravilna in zakonita.

Tožnik je vložil tožbo iz razlogov kršitve določb postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi je navedel, da gre v zadevi za zemljišča, ki so bila sestavni del kmetijskega gospodarstva na naslovu I. št. … v lasti tožnika, zato bi toženka ta dejstva morala primerno in ustrezno upoštevati. Iz zemljiškoknjižnih izpiskov je namreč jasno razvidno, da je pok. G.G. stanoval na naslovu I. št. …, tožnik, na katerega se glasi odločba, št. … z dne 10. 7. 2006, pa je prevzemnik kmetije, katere sestavni del so seveda tudi zemljišča, ki so bila predmet odločitve v upravnem postopku. Glede na določbo 2. člena ZDKG bi moral organ upoštevati tako tožnika kot tudi njegovega očeta v okviru celotne kmetije, torej v okviru katere je organ že vodil postopek, kakor tudi v okviru zemljišč, ki so bila v postopku denacionalizacije vrnjena. Pravno neutemeljene so tudi navedbe v drugostopni odločbi, da se ne upoštevajo nepremičnine, vrnjene v solastniškem deležu v postopku denacionalizacije, saj določba 2. člena točno določa, da zaščiteno kmetijo predstavlja kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali v lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para, ali v solasti enega od staršev in otroka, ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine. Vsem tem kriterijem je tožnik zadostil, zato bi morala toženka ugotovitvi, da tožnik izpolnjuje vse pogoje, ki so potrebni, da se pridobi status zaščitene kmetije tudi za nepremičnine, vpisane v vl. št. 2965, 2615, 2617, 2618, k.o. H., ter v vl. št. 830, k.o. I. Tožnik poudarja, da že dejstvo, da je pok. oče tožnika bival na istem naslovu kot tožnik, kaže na to, da je enotno kmetijsko gospodarstvo celota, ki je že bilo zaščiteno z odločbo z dne 10. 7. 2006, sem pa spadajo tudi zemljišča, ki so bila v procesu denacionalizacije vrnjena in ki jih vsebuje prvostopna odločba. Prvostopni organ pri svojih ugotovitvah ni upošteval travnikov, ki so bili tudi predmet vračila, kot tudi ni točno izračunal površine z delnimi odločbami vrnjene nepremičnine, kar je drugostopni organ spregledal. Tožnik se tudi sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, objavljeno v UL RS, št. 20/97. ZDKG ni predvidel pravne situacije vračila zemljišč v postopkih denacionalizacije in v konkretnem primeru ne gre za klasično solastninsko pravico, temveč gre dejansko za pridobitev pravic po sili zakona, saj, kot so tožniku znane določbe Zakona o denacionalizaciji, upravičenec glede na stanje zemljiškega katastra ni mogel izposlovati vračila v naravi v drugačni obliki. Gre za sui generis vzpostavitev solastninske pravice, ki ni bila vzpostavljena na podlagi pravnega posla ali dedovanja, ampak na podlagi zakona. Zato bi bilo tudi primerno, da se v tej zadevi upošteva tudi ta solastninska pravica kot izključna pravica sedaj že pok. G.G. in bi se moralo po teh kriterijih to dejstvo upoštevati tudi pri pogojih za zaščito kmetije. Na vzpostavitev solastninske pravice v denacionalizacijskem postopku upravičenec ni imel nobenega vpliva in je glede na takšno dejansko stanje protipravno razmišljanje toženke, da se ta zemljišča v tem postopku ne morejo upoštevati. Tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno, da zadevo reši v lastni pristojnosti.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlagala, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Stranke z interesom A.A., B.B., C.C., Č.Č., D.D., E.E. in F.F. so v odgovoru na tožbo navedle, da ne gre za zaščiteno kmetijo, ki bi bila v solasti pok. očeta G.G. in tožnika, o čemer tožnik tudi ni predložil nobenih dokazov, razen dejstva, da je pok. G.G. živel na naslovu I. št. … . Zato je prvostopna odločba pravilna. Se pa strinjajo s tožnikom v delu tožbe, kjer se ta sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča, vendar pri tem tožnik ''zamolči'', kako in kdaj so nepremičnine, ki so predmet zaščitene kmetije, prešle nanj. Iz ustavne odločbe izhaja, da pride uporaba ZDKG v poštev, ko se dedujejo kmetijska zemljišča, gozdovi in druge pravice ali stvari, vrnjene v postopku denacionalizacije, ki so v času podržavljenja pripadale kmetijski oziroma kmetijsko-gospodarski enoti, ki je bila že pred vrnitvijo teh zemljišč predmet dedovanja po posebnih predpisih o dedovanju zaščitenih kmetij. Denacionalizirane nepremičnine, vrnjene pok. G.G., ki so predmet tega postopka, so sicer v času podržavljenja bile del kmetijsko-gospodarske enote, ki je bila šele po uveljavitvi ZDKG razglašena kot zaščitena kmetija, vendar pa tožnik le-te ni dedoval kot zaščitene kmetije. Iz sklepa o dedovanju, opr. št. ... z dne 25. 4. 1962, oziroma natančneje iz dednega dogovora, je namreč razvidno, da je tožnik prevzel vso ostalo zapuščino, t. j. nepremičnine, naštete v sklepu o dedovanju pod A. Podedovane nepremičnine so predstavljale kmetijsko-gospodarsko enoto, ki je dediči niso želeli drobiti, zato so sklenili takšen dogovor. Poseben režim dedovanja zaščitenih kmetij pa je prvi uzakonil ZDKZ šele leta 1973. Tožnik pa tudi ni aktivno procesno legitimiran za sprožitev postopka ugotavljanja statusa zaščitene kmetije, saj ni lastnik obravnavanih nepremičnin in bi bilo treba njegovo zahtevo zavreči. Sam postopek pa je tudi preuranjen. Uporaba določb ZDKG bo prišla v poštev šele v zapuščinskem postopku po pok. G.G. Tožnik je v odgovoru z dne 12. 6. 2007 še navedel, da gre v zadevi za pravno vprašanje zaščite, katerega so deležna tudi zemljišča, ki se vračajo v postopku denacionalizacije, ravno sklep o dedovanju pa kaže na dejstvo, da je tožnik dejanski in pravni naslednik kmetije, katere sestavni del so tudi zemljišča, ki so bila podržavljena. Gre za isto kmetijsko-gospodarsko enoto, ki je bila na osnovi dednega dogovora prepuščena tožniku, tako, da tudi uporaba posebnih določb o zaščiti ni potrebna. Ker je tožnik lastnik zaščitene kmetije že nekaj desetletij, pa bo tudi v zapuščinskem postopku lahko dokazati ta dejstva. V vsakem primeru pa gre za samostojen upravni postopek. Tožnik je vztrajal pri ostalih navedbah in tožbenem predlogu.

Stranke z interesom K.K., L.L., M.M., N.N., O.O., P.P. in R.R. na tožbo v danem roku niso odgovorile.

Tožnik je tožbo vložil po uveljavitvi Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06), po katerem se v upravnem sporu izpodbija dokončen upravni akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (določba 2. člena ZUS-1). V obravnavani zadevi je to akt prvostopnega organa, ki ga je drugostopni organ potrdil. Ker tožnik izpodbija vsebinsko odločitev o neizpolnjevanju pogojev kmetijskega gospodarstva za zaščiteno kmetijo, sodišče šteje, da je tožba skladna z določbami ZUS-1 o predmetu upravnega spora. Glede na določbo 5. odstavka 17. člena ZUS-1 sodišče šteje kot toženko Republiko Slovenijo, ki jo zastopa drugostopni organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek odločanja končan.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 2. člena ZDKG (Uradni list RS, št. 70/95 do 54/99) je zaščitena kmetija po tem zakonu kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine, določba 2. odstavka istega člena pa opredeljuje površine po vrstah rabe, ki štejejo kot 1 ha primerljive kmetijske površine po tem zakonu.

Iz podatkov izpodbijane odločbe in upravnih spisov je razvidno, da je prvostopni organ na zaprosilo Okrajnega sodišča v J. za potrebe zapuščinskega postopka po pok. G.G. (in ne na na zahtevo tožnika, kot to zmotno menijo stranke z interesom A.A., B.B., C.C., Č.Č., D.D., E.E. in F.F.) uvedel postopek preveritve pogojev kmetijskega gospodarstva za zaščiteno kmetijo. Pri preveritvi teh pogojev je prvostopni organ upošteval nepremičnine, ki so bile vrnjene pok. G.G. v denacionalizacijskem postopku z delno odločbo Upravne enote J., Izpostava S., št. … z dne 9. 9. 1997, ter z delno odločbo Upravne enote J., Izpostava S., št. … z dne 9. 3. 2005, in ugotovil, da kmetijsko gospodarstvo v lasti pok. G.G., ki obsega nepremičnine, vl. št. 2965, 2615, 2617, 2618, k.o. H., ter vl. št. 830, k.o. I., ne šteje za zaščiteno kmetijo. Takšno odločitev je drugostopni organ potrdil. Tožnik po presoji sodišča neutemeljeno ugovarja, da bi moral upravni organ pri svoji odločitvi poleg zemljišč pok. G.G. upoštevati tudi zemljišča tožnika, iz razloga, ker so vsa ta zemljišča tvorila celotno kmetijo, katere prevzemnik je sam tožnik, kar po njegovem mnenju potrjuje tudi dejstvo stalnega prebivališča za pok. G.G. na naslovu tožnika, saj zgoraj citirana določba 1. odstavka 2. člena ZDKG jasno določa, da je lahko zaščitena kmetija med drugim v lasti ene fizične osebe ali v solasti enega od staršev in otroka, kar pa ne pomeni, da se kot kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota lahko upoštevajo določene nepremičnine, ki so v lasti ene fizične osebe, in določene (druge) nepremičnine, ki so v lasti druge fizične osebe, ne glede na to, da gre, kot v tem primeru, za lastnika, ki sta v razmerju oče: sin. Prvostopni organ tudi pravilno ni upošteval nepremičnin, ki so bile pok. G.G. vrnjene v solast, saj solastnik na takšen način vrnjenih nepremičnin pok. G.G. ni tožnik, kar bi zadostilo že povzetemu pogoju iz določbe 2. člena ZDKG, temveč Republika Slovenija in druge fizične osebe. Sodišče se tudi ne strinja s tožbenim ugovorom o zmotni ugotovitvi prvostopnega organa glede vrste rabe in netočnega izračuna z delnimi odločbami vrnjenih nepremičnin, saj je prvostopni organ glede lastništva in obsega zaščitene kmetije upošteval podatke iz zemljiške knjige, glede višine katastrskega dohodka oziroma vrste rabe parcel pa podatke iz zemljiškega katastra, kot to tudi določa določba 4. člena ZDKG, in pri tem ugotovil, da so nepremičnine, ki so bile po vrsti rabe travniki sedaj oziroma v času izdaje prvostopne odločbe po vrsti rabe barjanski travniki, zaradi česar pa je tudi izračun površin po posameznih vrstah rabe (njiva, barjanski travniki in gozd) pravilen. Drugostopni organ je sicer v svoji odločbi izračunal, da primerljive kmetijske površine znašajo 2,5642 ha, kar je po oceni sodišča napačno, vendar pa to, ob upoštevanju predmeta presoje upravnega spora, na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati. S takšno odločitvijo pa prvostopni organ tudi ni ravnal v nasprotju s stališči Ustavnega sodišča RS v odločbi, št. U-I-81/94 z dne 20. 3. 1997, s katero je sodišče razveljavilo določbo 2. odstavka 74. člena Zakona o denacionalizaciji in na podlagi katere je potem prišlo do spremembe zadnje navedene določbe zakona, saj je, kot izhaja iz podatkov spisa, prvostopni organ v obravnavanem primeru upošteval vse nepremičnine, ki so bile v denacionalizacijskem postopku vrnjene pok. upravičencu G.G. v naravi, ki pa, poleg tega, glede statusa lastništva izpolnjujejo tudi pogoj iz določbe 1. odstavka 2. člena ZDKG.

Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Sodišče je zahtevo strank z interesom A.A., B.B., C.C., Č.Č., D.D., E.E. in F.F. za povrnitev stroškov postopka zavrnilo na podlagi določbe 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.