Jedro

Pri pridržani osebi so bile ugotovljene motnje, ki zmanjšujejo njeno kritičnost tudi pri vsakdanjih opravilih oziroma je bila ugotovljena pri pacientki kognitivna motnja v posledici njene duševne bolezni, pri njej je spremenjena presoja in ni sposobna predvideti vseh posledic. Ravno zaradi te motnje je v konkretnem primeru prišlo do ogrožanja same pacientke in tudi njene okolice.

V primeru, ko je rok določen do nekega datuma, je navedeni datum v sam rok vključen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se X. omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov in da se X. zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom PK v Ljubljani še najdalj do 3.11.2009. Zoper sklep se pritožuje udeleženka X., laično in brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Bistvo njenih pritožbenih navedb je, da se pritožuje glede na posamezne zakonsko določene časovne termine, saj v sklepu ni razjasnjen čas pridržanja „še najdalj do 3.11.2009“. Tako določen termin zapelje v dvoumno razlago in ni razvidno, ali se dan z datumom šteje k hospitalizaciji ali ne. Pritožuje se glede na udeleženki neizrečeno diagnozo, ki je razvidna iz celotnega teksta sklepa komisije in posameznih izjav. Razvidno je, da konvergirajo navedbe, ki se nanašajo nanjo k opredeljevanju o zmanjšani prisebnosti in pristojnosti oziroma sposobnosti, ali pa tudi slabšemu vzročno posledičnemu razmišljanju, ne pa tudi samem bolnišničnem zdravljenju. Opozarja, da gre za zelo strog represiven ukrep in na razlog hospitalizacije ter navaja, da bi rada ovrgla podatek, da naj bi bilo število hospitalizacij osemnajst, saj so v to vštete neprostovoljne, prostovoljne hospitalizacije in tudi premeščanje po oddelkih zaradi zapiranja in odpiranja oddelkov, v zvezi s tem pojasnjuje posamezne hospitalizacije. Navaja še, da prosi za teste funkcij praktičnega življenjskega vsakdana ter za rekonstrukcijo spornega dogodka, pri katerem bi rada pojasnila vzorec razmišljanja, po katerem je takrat ravnala, saj bi s tem ovrgla trditev, da česa pri dogodku ni znala pojasniti. Nadalje se pritožuje na uvedeno terapijo s tabletami in z injekcijami in povzema izvajano terapijo. Glede omejitve pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov pa navaja, da ni nujno, da se dokazni postopek izvede (če je sama prisotna) prav v njenem stanovanju, lahko se obnovi z rekviziti v kateremkoli prostoru, prosi pa, da se obnovi skupaj z njo. Nato ponovno opozarja na formulacijo, da se zadrži na zdravljenju najdlje do 3.11.2009, nato pa še na sporno opredelitev pravdnega postopka oziroma izbiro med pravdnim in nepravdnim postopkom. Predlaga, da se nepravdni postopek spremeni v pravdni postopek in se ji določi odvetnika. V zaključku navaja še, da ne ogroža ne sebe ne drugih in zato predlaga, da se ji dovoli živeti po svojem urniku doma.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev v tej zadevi oprlo na 53. člen v zvezi s 1. odstavkom 39. člena Zakona o duševnem zdravju (Ur. l. RS, št. 77/2008, ZDZdr), ki določa pogoje za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve: ogrožanje svojega življenja ali življenja drugih ali hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih ali povzročanje hude premoženjske škode sebi ali drugim; če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo obstoj navedenih pogojev in zaključilo, da so izpolnjeni pogoji za zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom (glej 65. člen ZDZdr v zvezi z 48. členom ZDZdr), potem, ko je ugotovilo, da glede na zdravstveno stanje pridržane osebe in ob pomanjkanju zmožnosti razumne presoje, ki je posledica kognitivne motnje, pacientka ogroža sebe, kot tudi okolico, pri čemer vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Z navedenimi zaključki sodišča prve stopnje soglaša tudi sodišče druge stopnje. Pri pridržani osebi so bile namreč ugotovljene motnje, ki zmanjšujejo njeno kritičnost tudi pri vsakdanjih opravilih oziroma je bila ugotovljena pri pacientki kognitivna motnja v posledici njene duševne bolezni, pri njej je spremenjena presoja in ni sposobna predvideti vseh posledic. Ravno zaradi te motnje je v konkretnem primeru prišlo do ogrožanja same pacientke in tudi njene okolice. Tudi po oceni sodišča druge stopnje pečenje kostanja v litoželezni posodi v dnevnem prostoru, tako, da je narejen ogenj s pomočjo lesa in lubja, torej na odprtem ognju, predstavlja ravnanje, ki ogroža samo pacientko, kot tudi okolico (primerjaj tudi izpovedbo lečečega zdravnika na list. št. 7 in 8 spisa, pacientka je bila ob sprejemu prekajena z dimom in bi se dejansko lahko zadušila).

Udeleženka v pritožbi glede vsebinskih pogojev za izdajo sklepa pritožbene navedbe podaja v zvezi z njej neizrečeno diagnozo ter navaja, da ne ogroža ne sebe ne drugih, ne materialno, ne fizično, vendar zgolj z navedbo, da se počuti delovno sposobno, čustveno uravnovešeno, kot pred hospitalizacijo in ne ogroža ne sebe ne drugih, zaključkov sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedeniškem mnenju, zoper katerega zagovornik udeleženke ni podal pripomb, ne more izpodbiti. Glede same diagnoze pa so njene navedbe tudi neutemeljene, samo število hospitalizacij niti ni relevantno, pomemben je obstoj duševne motnje, glede katere pa se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izvedenca psihiatrične stroke.

V zvezi z diagnozo udeleženka prosi tudi za rekonstrukcijo spornega dogodka, pri katerem bi pojasnila vzorec razmišljanja in ovrgla trditev, da česa pri dogodku ne zna pojasniti, vendar pa takšen dokazni predlog, podan v času, ko se je zadržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom že izteklo in podan šele v pritožbi, ne more biti upošteven, saj zdravstveno stanje udeleženke sedaj ni enako, kot pa je bilo v času navedenega dogodka. Poleg tega je šlo za ugotovitev izvedenca, da pacientka ne zna pojasniti neobičajne priprave kostanja, ki ji je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo.

Za rekonstrukcijo oziroma obnovitev samega dejanja (pečenja kostanja) se udeleženka zavzema tudi v zvezi z omejitvijo pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov, sicer pa sklepa sodišča prve stopnje v tem delu (1. točka izreka) obrazloženo ne izpodbija in se zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki je na predlog izvedenca udeleženki omejilo pravico do prisotnosti pri nadaljnjem izvajanju dokazov (to je dokazu z izvedencem in z zaslišanjem lečečega zdravnika) v skladu s 64. členom ZDZdr, potem, ko je bila udeleženka že zaslišana, konkretizirano ne pritožuje.

Glede pritožbene navedbe, da ni razjasnjen čas pridržanja na zdravljenju, ker je sodišče odločilo, da se zadrži na zdravljenju še najdalj do 3.11.2009, je pritožba udeleženke neutemeljena. V primeru ko zadržanje traja najdalj do določenega datuma (npr. 3.11.2009) navedeno pomeni, da je tudi ta datum (v tem primeru 3.11.2009) vključen v (dopusten – najdalj) čas pridržanja. V primeru, ko je rok določen do nekega datuma, je namreč navedeni datum v sam rok vključen. Navedena pritožbena navedba je torej neutemeljena, pri čemer to pritožbeno navedbo udeleženka še enkrat ponavlja pod točko V, ko sklep v tem delu izpodbija.

Končno sta neutemeljeni tudi pritožbeni navedbi glede uvedene terapije ter glede vrste postopka. V skladu s 30. členom ZDZdr namreč o zadevah po tem zakonu (vključno s postopkom za sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorstvom brez privolitve v nujnih primerih) odloča pristojno sodišče v nepravdnem postopku in je pritožbena navedba, da bi sodišče moralo izbrati pravdni postopek neutemeljena. Glede izbire terapije pa je udeleženki pojasniti, da odločitev o tem ne spada v pristojnost sodišča in zato tudi ni predmet izpodbijanega sklepa, zato na tovrstne pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ne odgovarja (primerjaj 8. člen ZDZdr).

Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/86 in spremembe) pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo udeleženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).