Jedro

Detektivi so ugotovili, da je v sporni noči več neznanih delavcev toženke odneslo več plastičnih posod z gorivom v tožnikov osebni avtomobil. Tožnik pa je nato zjutraj odpeljal svoje vozilo pred garažo in vanjo iz vozila ročno odnesel več plastičnih posod z gorivom. Izvedeni listinski dokazi in izpovedbe prič tvorijo trdo in logično povezavo ter se med seboj dopolnjujejo tako, da je mogoč zaključek, da so očitki v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi v celoti utemeljeni, in sicer da je tožnik z ugotovljenimi ravnanji storil kršitev po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja pomoči pri tatvini po 204. členu v zvezi z 38. členom KZ-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2016 in prenehanju delovnega razmerja z dnem 21. 7. 2016, za reintegracijo in reparacijo (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja z dnem 21. 7. 2016 in njegovem trajanju do 2. 8. 2016 (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v celoti se pritožuje tožnik iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) v 84. členu določa, da je dokazno breme na tisti stranki, ki izredno odpoveduje pogodbo. Sodišče prve stopnje te določbe ni pravilno uporabilo in je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je presodilo, da je tožnik storil hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima zakonske znake pomoči h kaznivemu dejanju tatvine. Po prepričanju tožnika toženka ni z zadostno stopnjo prepričanja dokazala, da je gorivo toženki sploh izginilo oziroma bilo odtujeno. Toženka je očitala, da je gorivo izginilo iz (praznih) cistern, iz rezervoarja lokomotive ter iz rezervoarja naprave Webasto. V zvezi z manjkom goriva v napravi Webasto je bilo po izpovedi A.A. ob kriminalistični preiskavi 18. 6. 2016 v rezervoarju stanje goriva 50 litrov, normalno stanje pa 200 litrov, kolikor je kapaciteta rezervoarja. Vendar po izpovedbi B.B. mora biti v Webasto napravi vsaj toliko goriva, da se v zimskih razmerah naprava zažene, ni pa predpisano, koliko goriva mora biti. Stanje goriva v tej napravi se ne popisuje, potrebno je le preveriti, da se ve, kdaj je gorivo potrebno dopolniti. Glede na navedeno ni nujno, da je bilo kritičnega dne 18. 6. 2016 v rezervoarju 200 litrov goriva ter da je glede na stanje 50 litrov tožnik pomagal odtujiti 150 litrov. Tudi v zvezi z odtujevanjem goriva iz (praznih) cistern je A.A. povedal, da po njegovi oceni v prazni cisterni ostane vsaj 100 litrov goriva, vendar kritičnega dne ob pregledu cistern dejanskega stanja goriva ni izmeril. Iz pisne izjave C.C. z dne 20. 10. 2016 pa izhaja, da na dnu cisterne ostane le 30 - 40 litrov, torej bistveno manj. Zato ni z zadostno stopnjo verjetnosti dokazano, da je bilo gorivo odtujeno iz cistern. Ob tem je potrebno tudi upoštevati, da je bilo v zadevah Pd 328/2016 in Pd 323/2016, ko se je obravnaval isti historični dogodek, tožnikoma D.D. in E.E. s sodbama razsojeno in ugotovljeno, da sta odtujila vsak po 60 litrov goriva, ki je bilo najdeno pri njima. Če se je njima očitalo, da sta iz cistern odtujila 120 litrov goriva, potem je mogoč zaključek, da tožnik z očitanim odtujevanjem ni imel ničesar. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno tudi v zvezi z izpovedbo F.F., ki je trdil, da je tožnika videl, ko je iztovarjal v garažo več kot tri plastične posode volumna 30 - 50 litrov, kar pomeni, da naj bi tožnik iztovoril najmanj 120 litrov goriva, kar pa je nemogoče, da bi toženki toliko goriva sploh izginilo, poleg tega pa je bilo 60 litrov najdenih pri drugih delavcih. Pritožba opozarja tudi na neverodostojnost za tožnika obremenilne priče G.G., ki naj bi 18. 6. 2016 opazoval tožnikovo vozilo in videl, da so se vanj nalagale posode z gorivom ter neposredno zaznal odtujevanje goriva iz vagonov (cistern). Na zaslišanju pa je izpovedal, da je osebno opazoval le nalaganje v osebna vozila in kombi ter da zaradi specifičnosti nočnih razmer dopušča možnost, da tožnika ni osebno zaznal, je pa pravilno navedel registrsko številko avtomobila, kamor se je gorivo nakladalo. Neverodostojnost je podana tudi pri priči F.F., v zvezi s katerim sodišče ni naredilo pravilne dokazne ocene. Ta priča je trdil, da je sam naredil fotografije, priložene poročilu H. d. o. o., pri čemer se iz fotografij ne vidi prtljažnik osebnega vozila tožnika, niti to, kaj bi tožnik lahko nosil v garažo, tožnik je slikan v hrbet, med njim in garažo stoji osebno vozilo. Vse navedeno je priča fotografiral z zornega kota, od koder je opazoval dogajanje, pa je kljub vsemu vztrajal, da je prenašanje posod osebno zaznal. Tožnik predlaga, da se pritožbi ugodi ter se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku in toženki naloži plačilo stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je o tem sporu enkrat že odločalo in s sodbo opr. št. Pdp 418/2017 skoraj v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče je to sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo, ker prvostopno sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje sledilo napotkom pritožbenega sodišča in dopolnilo dokazni postopek.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in materialnopravnimi zaključki prvostopnega sodišča, ki je skladno z 8. členom ZPP po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločilo, katera dejstva šteje za dokazana. Ocenilo je pomen in težo nejasnih, različnih oziroma glede določenih dejstev, tudi neskladnih izpovedi, presodilo, ali takšne izpovedi izključujejo možnost upoštevanja pri dokazni presoji. V tem sporu je sodišče ocenilo izpovedi vseh prič in podalo takšno oceno in tudi na podlagi ostalih dokazov oprlo svojo odločitev.

7. Pritožba neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanji, koliko goriva je dejansko sploh bilo v vagonih (cisternah), rezervoarju lokomotive in rezervoarju Webasto naprave ter koliko goriva je bilo natančno ukradenega, zaradi česar naj bi se postavljalo vprašanje, ali je bilo gorivo iz cistern in rezervoarjev sploh ukradeno. Navedena dejstva sploh niso relevantna in tudi v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi o tem ni nič navedeno, razen tega, koliko je normalno stanje goriva v Webasto napravi in koliko ga je bilo dejansko ob kontroli. Poleg tega pa so navedeni še volumni plastičnih posod (30-50 litrov), v katere je bilo natočeno ukradeno gorivo. Bistveno pa je, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so detektivi, zaposleni pri H. d. o. o., ugotovili, da je v noči iz 17. 6. na 18. 6. 2016 več neznanih delavcev toženke odneslo več plastičnih posod z gorivom v tožnikov osebni avtomobil, ki je bil parkiran na platoju pred zgradbo ŽP I.. Tožnik pa je nato zjutraj 18. 6. 2016 odpeljal svoje vozilo pred garažo na naslovu J. in vanjo iz vozila ročno odnesel več plastičnih posod z gorivom. Vse navedeno so detektivi osebno zaznali, naredili tudi fotografije in sestavili poročilo. Od kod natančno (iz cistern oziroma rezervoarjev) je bilo gorivo ukradeno, je ugotovila šele Policija, ki je 18. 6. 2016 opravila ogled na kraju samem pri toženki. Navedena bistvena dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi poročila detektivske družbe ter izpovedi prič G.G., F.F. in A.A.. Pravilno je sodišče zaključilo, da izvedeni listinski dokazi in izpovedbe prič tvorijo trdo in logično povezavo ter se med seboj dopolnjujejo tako, da je mogoč zaključek, da so očitki v izpodbijani izredni odpovedi z dne 15. 7. 2016 v celoti utemeljeni, in sicer da je tožnik z ugotovljenimi ravnanji storil kršitev po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja pomoči pri tatvini po 204. členu v zvezi z 38. členom Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.). V zvezi s samimi pritožbenimi navedbami pa je prvostopno sodišče že tudi samo pravilno navedlo in poudarilo, da količina goriva, ki je bila odtujena, za obravnavano zadevo ni relevantna. Prav tako tudi ne dejstvo, da je bil kazenski postopek zoper tožnika ustavljen.

8. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je spoznalo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).