Jedro

Organ, ki v denacionalizacijskem postopku, obnovljenem po 9. točki 260. člena ZUP, ni izvedel nobenega dejanja in tako revidentkini pravni prednici ni dal možnosti, da se pred izdajo odločbe kot zavezanka izjavi o pravno odločilnih dejstvih in dokazih, zlasti pa o ovirah za vračanje v naravi, je zagrešil v tožbi očitano absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče prve stopnje, ki navedene absolutne bistvene kršitve pravil upravnega postopka (tretji odstavek 27. člena ZUS-1) ni odpravilo, je zato nepravilno uporabilo določbo 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega odstavka 75. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, III U 421/2010-10 z dne 4. 2. 2011, se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločanje.

Obrazložitev

1. S pravnomočno sodbo, ki jo tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo njeno tožbo zoper delno odločbo Upravne enote Piran, št. 351-839/2001-195 z dne 26. 6. 2007, in odločbo tožene stranke, št. 4904-60/2007/61 z dne 5. 8. 2010. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo, izdano v obnovljenem postopku, odločil, da je zavezanec družba A., d. d., dolžan v korist upravičenca B. B. skrbniku za poseben primer izročiti v last in posest tam navedene nepremičnine v k. o. ... (1. točka izreka odločbe), določil način izvršitve, imenoval skrbnika za poseben primer, odločil, da se s to odločbo odpravi in nadomesti delna odločba, št. 351-839/2001-195 z dne 29. 8. 2003, v delu, ki se nanaša na v obravnavni odločbi zajete nepremičnine, ter da bo o stroških izdan poseben sklep (2., 3., 4. in 5. točka izreka odločbe). Tožena stranka pa je z navedeno odločbo odpravila 1. točko izreka delne odločbe prvostopenjskega organa in jo nadomestila z odločitvijo enake vsebine, s tem, da je kot zavezanca navedla revidentko kot pravno naslednico družbe A. in iz izreka izpustila navedbe starega parcelnega stanja. V ostalem je tožena stranka pritožbi zavezanca in C. C. zavrnila.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bila izpodbijana prvostopenjska upravna odločba, izdana v postopku, ki je bil obnovljen na zahtevo revidentkine pravne prednice, v katerem ji je bilo zagotovljeno sodelovanje zaradi varstva njenih pravnih koristi. Z obnovo postopka je bila sanirana napaka, ko ji ni bil priznan status stranke v postopku, zato niso utemeljeni njeni ugovori, da naj bi ji bile kršene njene procesne pravice zaradi nepritegnitve v prvoten postopek. Ker je v zadevi treba odločati na podlagi stanja, kakršno je bilo v času začetka veljavnosti Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), niso upoštevne morebitne kasnejše spremembe dejanskega stanja glede ovir po določbi 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Revidentka ni dokazala, da bi vračilo obravnavanih zemljišč oviralo uporabo ostalih nepremičnin za enak namen kot pred vračilom. Navaja še, da se glede na ugotovljeno dejansko stanje zemljišče po določbah tretjega odstavka 32. člena ZDen lahko vrne v naravi upravičencu. Sklicuje se na zapisnik o ustni obravnavi z ogledom z dne 5. 4. 2001, iz katerega izhaja, da obravnavano zemljišče ni pozidano, da je na njem nekaj oljk, v delu pa je makadamsko parkirišče. Dejstvo, da je bil del zemljišča nasut z gramozom, še ne pomeni, da gre za parkirišče, zgrajeno skladno s Pravilnikom o minimalnih tehničnih in drugih pogojih za parkirišča in mesta za vzdrževanje vozil (Ur. l. RS, št. 33/96, in ostali, v nadaljevanju Pravilnik). Tožena stranka je tehtno utemeljila razloge za zavrnitev izvedbe dokaza z izvedencem gradbene stroke.

3. Revidentka dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 1. in 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo drugega odstavka 75. člena ZUS-1. Organ je odločitev oprl na dokaze, izvedene pred obnovo postopka (ogled), sodišče prve stopnje pa s svojim postopanjem te kršitve ni odpravilo. Njen predlog za izvedbo dokaza z izvedencem ni bil zavrnjen s pravno relevantnimi razlogi. Razlogi, s katerimi je bila utemeljena ugotovitev, da ni podana ovira iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, so sumarni in poenostavljeni. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede obstoja ovire iz navedene določbe ZDen in navaja razloge, na podlagi katerih meni, da je obravnavano zemljišče (parkirišče) del hotelskega kompleksa. Glede obstoja kompleksa se sklicuje še na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 401/2007. Meni, da je podana tudi ovira po določbi drugega odstavka 32. člena ZDen, saj gre v zadevi za urejeno parkirišče, iz sodne prakse (I Up 535/2006, I Up 1103/2005 in I Up 1076/99) pa izhaja, da so tudi parkirišča objekti. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Stranki z interesom C. C. in D. D. v odgovoru na revizijo predlagala zavrženje oziroma zavrnitev revizije. Priglašata stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

5. Revizija je utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po presoji Vrhovnega sodišča je revidentka izkazala, da je izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, in sicer, ali je v obnovljenem postopku odločitev dopustno opreti (samo) na dokaze, izvedene v prejšnjem postopku, v katerem stranka ni imela možnosti sodelovati.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Iz izpodbijane sodbe in podatkov v upravnem spisu izhaja, da je v tem upravnem sporu izpodbijana odločba izdana v postopku, ki je bil obnovljen na predlog revidentkine pravne prednice iz razlogov po 1. (nova dejstva in novi dokazi) in 9. (stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost udeležbe v postopku) točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Iz sklepa o dovolitvi obnove, št. 351-839/2001-179 z dne 11. 5. 2007, izhaja, da je organ kot novo dejstvo in dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP štel sodbo Okrajnega sodišča v Piranu P 204/95 z dne 9. 4. 2003 (pravnomočna 12. 1. 2004), s katero je bila ugotovljena ničnost pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 20. 9. 1995, ki sta jo v delu, ki se nanaša na obravnavane nepremičnine, sklenili revidentkina pravna prednica in Republika Slovenija. Ker zaradi ničnosti navedene pogodbe ni prišlo do prenosa lastninske pravice na Republiko Slovenijo, je organ presodil, da gre revidentkini pravni prednici položaj stranke (zavezanke) in da je zato podan tudi obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP, ker revidentkini pravni prednici zaradi nevročitve delne odločbe z dne 29. 8. 2003 ni bila dana možnost udeležbe v postopku.

9. Iz navedenega torej izhaja, da revidentka oziroma njena pravna prednica, ki je z izpodbijano odločbo, izdano v obnovljenem postopku, opredeljena kot denacionalizacijska zavezanka za vrnitev premoženja v naravi, v postopku izdaje prvotne delne odločbe z dne 29. 8. 2003 ni imela tega položaja in da ji navedena delna odločba ni bila vročena.

10. Namen dovoljene obnove upravnega postopka po določbi 9. točke 260. člena ZUP je treba razlagati v zvezi z 9. členom ZUP (načelo zaslišanja stranke), iz katerega izhaja, da je treba pred izdajo odločbe (tudi v obnovljenem postopku) stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek), in da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek). To sicer ne pomeni, da mora organ v obnovljenem postopku ponoviti vse dokaze, izvedene v prvotnem postopku (to je lahko odvisno od narave posameznega dokaza), kar uveljavlja revidentka, mora pa organ stranki oziroma stranskemu udeležencu, ki mu v prvotnem postopku ni bil priznan takšen položaj, dati možnost, da se izjavi o vseh pravno odločilnih dejstvih in dokazih.

11. To za obravnavani primer pomeni, da bi revidentka oziroma takrat njena pravna prednica morala imeti možnost, da se pred izdajo odločbe v obnovljenem postopku kot denacionalizacijska zavezanka izjavi o vseh pravno odločilnih dejstvih in dokazih, zlasti pa o ovirah za vračanje premoženja v naravi. Te možnosti pa revidentka oziroma njena pravna prednica v postopku izdaje v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe ni imela, saj organ po podatkih v upravnem spisu v nasprotju z določbo 65. člena ZDen in 270. člena ZUP v obnovljenem postopku ni izvedel nobenega dejanja, namreč ni opravil javne obravnave, ni izdal novega poročila o dejanskem in pravnem stanju zadeve niti ni kako drugače revidentkini pravni prednici dal možnosti, da se pred izdajo odločbe kot zavezanka izjavi o pravno odločilnih dejstvih in dokazih, zlasti pa o ovirah za vračanje v naravi. S tem je zagrešil v tožbi očitano absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Prav to pa je revidentka uveljavljala v tožbi, ko je zatrjevala, da v poročilu o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve z dne 14. 7. 2003 (izdanem pred izdajo prvotne odločbe) njena pravna prednica ni navedena kot zavezanka. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno presodilo, da revidentka s temi navedbami v tožbi uveljavlja, da so ji bile procesne pravice kršene zaradi nepritegnitve v prvotni postopek. To kar je po presoji Vrhovnega sodišča revidentka uveljavljala v tožbi, je kršitev njenih pravic v obnovljenem postopku, ker njeni pravni prednici pred izdajo v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da se kot zavezanka izjavi o pravno odločilnih okoliščinah, zlasti pa o ovirah za vračanje v naravi po določbah ZDen.

12. Ker sodišče prve stopnje navedene absolutne bistvene kršitve pravil upravnega postopka (tretji odstavek 27. člena ZUS-1) ni odpravilo, je nepravilno uporabilo določbo 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Ta nepravilnost je zato vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega odstavka 75. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1. 13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 93. člena ZUS-1 s sklepom reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno kršitve določb upravnega spora in revidentki dati možnost, da se izjavi o vseh pravno odločilnih okoliščinah.

14. Ker je revizijsko sodišče zadevo razveljavilo zaradi procesnih kršitev, presoje drugih revizijskih navedb ni opravilo.

K II. točki izreka:

15. Odločitev o stroških postopka je Vrhovno sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridržalo za končno odločbo.