Jedro

Izrek v sodbi, da je bil obdolženec nosilec obrti in da preživnine ni plačeval, čeprav je prejemal finančna sredstva, je nepopolen, saj ne vsebuje navedbe tistih okoliščin, iz katerih bi bilo razvidno, da se je obdolženec, ki je bil objektivno sposoben preživnine plačati, plačilu teh obveznosti izognil.

Izrek

Ob reševanju pritožbe obdolženca se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega treh kaznivih dejanj izmikanja plačevanja preživnine po členu 203/I KZ, obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v njej za vsako posamično kaznivo dejanje določilo kazen zapora in nato določilo enotno kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in pod posebnim pogojem, da obdolženec v roku treh mesecev oškodovancem poravna zaostalo preživnino in obema otrokoma redno plačuje tekočo preživnino. Obdolženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

Proti sodbi je obdolženec vložil pritožbo, smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejaskega stanja in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka je v svojem mnenju, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 445. člena ZKP, predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Ob reševanju obdolženčeve pritožbe je sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (po členu 383/I Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ugotovilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke drugega odstavka 371. člena ZKP.

Kaznivo dejanje izmikanja plačevanja preživnine po členu 203/I KZ stori, kdor se izmika dajati preživnino za osebo, ki jo je po zakonu dolžan preživljati in za katero je višina njegove preživninske obveznosti določena z izvršljivo sodno odločbo, sodno poravnavo, izvršljivim dogovorom, sklenjenim pred drugim organom ali z drugim izvršilnim naslovom. Izvršitveno dejanje se kaže v izmikanju plačevanja, ki je lahko aktivno ali pasivno in mora tudi izhajati iz opisa ravnanja storilca. Iz izreka sodbe (povzetega po obtožnem predlogu) izhaja, da se je obdolženec izmikal na dva načina in sicer s tem: "da je bil v letu 1997 nosilec samostojne obrti in preživnine ni plačeval, čeprav je prejemal finančna sredstva" in s tem, "da se nato namenoma ni redno zaposlil, čeprav je bil sposoben za delo".

Izrek, da je bil obdolženec nosilec obrti in da preživnine ni plačeval, čeprav je prejemal finančna sredstva, je nepopolen in nejasen, saj ne vsebuje navedbe tistih okoliščin, iz katerih bi bilo razvidno, da se je obdolženec kljub svojim dohodkom izognil plačilu, temveč le, da preživnine ni plačeval. Samo neplačevanje preživnine še ni kaznivo dejanje, temveč je kaznivo izmikanje. Iz razlogov sodbe sicer izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo, da je zakonita zastopnica in oškodovanka predlagala izvršbo, da pa je bila ta neuspešna, saj je obdolženec svojo obrt odjavil. Vendar take oblike izmikanja v izreku sodbe niso opisane.

V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe do zagovora obdolženca, da je oškodovanki v kritičnem času dal trikrat večje zneske denarja, sploh ni opredelilo, prav takko ne do tistega dela, ko zatrjuje, da sploh ni imel dohodka iz naslova obrti in da je obrt tudi odjavil zaradi dolgov iz davčnih obveznosti.

Izmikanje plačevanja preživnine je seveda moč storiti tudi tako, da se storilec namenoma redno ne zaposli, čeprav je sposoben za delo.

Sodišče prve stopnje v zvezi s tem v razlogih sodbe navaja, da je bil obdolženec zaposlen na črno in da bi mu gmotne razmere, ki jih je sam opisal, zadostovale za izpolnitev obveznosti. Obdolžencu pa bi bilo ob takšnem opisanem ravnanju, kot je v izreku sodbe, moč očitati izmikanje, če bi se izkazalo, da je dejansko imel možnost redne zaposlitve, pa je takšno zaposlitev zavestno odklonil in delal na črno zato, da oškodovanci ne bi mogli z izvršbo seči na njegove redne dohodke in na takšen način priti do preživnine. To dejanje pa je moč storiti le naklepno, zato so tudi razlogi sodbe, da bi se obdolženec moral zavedati svoje preživninske obveznosti in temu primerno tudi iskati zaposlitev, nejasni oziroma so si v nasprotju, ko se hkrati v sodbi tudi navaja, da ima obdolženec naklep, da preživnine ne bo plačeval. Ker torej sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so si ti v nasprotju in je tudi izrek sodbe nejasen in nerazumljiv, je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato je pritožbeno sodišče na podlagi člena 392/I ZKP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na navedeno tudi ni preizkušalo pritožbenih navedb obdolženca v zvezi z zmotno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem.

V novem sojenju bo torej moralo sodišče prve stopnje ponoviti izvedene dokaze (torej zaslišati obdolženca in oškodovanko) in izvesti tudi druge dokaze, s katerimi bo ugotavljalo vse okoliščine v zvezi z zatrjevanim izmikanjem plačevanja preživnine, odločalo pa bo lahko le o tistih oblikah izmikanja, ki bodo opisane v opisu dejanja v obtožnem predlogu (seveda ob nespremenjenih posledicah kaznivega dejanja, da ne bo kršena določba 385. člena ZKP). Za svojo odločitev bo moralo sodišče navesti jasne in prepričljive razloge in se opreti le na dejstva in dokaze, ki jih bo na glavni obravnavi neposredno izvedlo (člen 355 ZKP) in ne kot v izpodbijani sodbi, ko je svojo odločitev opiralo na dopise oškodovanke državnemu tožilcu in, ne na njene izpovedbe na glavnih obravanavah. V kolikor bo obdolženca spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, pa bo glede časa storitve tega trajajočega kaznivega dejanja vezano na vložen in na glavni obravnavi dne 27.10.1999 spremenjen obtožni predlog. V primeru, da bo obdolžencu izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo poseben pogoj, pa bo moralo v izreku sodbe poleg roka za izpolnitev obveznosti tudi točno navesti znesek zapadle preživnine.