Jedro

Po pridobitvi podatkov preko takratnega zunanjega ministrstva o vsebini avstrijskega prava v takih zadevah je ob uporabi 38. člena Konvencije o socialnem zavarovanju med takratno Jugoslavijo in Avstrijo (Ul. SFRJ, mednarodne pogodbe št. 1/67) sodišče ugotovilo, da je tako po naših kot po avstrijskih predpisih z izplačilom navedenega zneska prišlo do zakonite subrogacije.

Toženec v reviziji neutemeljeno ugovarja prisoji plačila v tuji valuti in tej valuti ustreznih zakonskih zamudnih obresti.

Sklicevanje na v prejšnji in sedanji državi edino zakonito plačilno sredstvo je pravno zmotno, tako pa je tudi sklicevanje na 395. člen ZOR. Tolar je zakonito plačilno sredstvo na območju Republike Slovenije (2. člen Zakona o denarni enoti Republike Slovenije - Ul. RS št. 17/91-I, 33/92), ne velja pa ta določba za plačila v tujini. Tudi 71. člen Zakona o Banki Slovenije (Ul. RS št. 1/91-I) določa, da se v domači valuti izkazujejo tiste obveznosti, pravice in posli med domačimi pravnimi osebami ter med občani in tujimi osebami, ki so bili sklenjeni oziroma so nastali na območju Republike Slovenije. Zato je prvo sodišče pravilno ugotavljalo, kje je obveznost med tujo osebo in tožencem nastala. Njegova ugotovitev, da je ta obveznost nastala v Avstriji, je materialnopravno pravilna.

Ker je terjatev tožeče stranke izvirno nastala v avstrijskih šilingih in ker gre za čisto denarno terjatev, je ta tako po določbi prvega odstavka 320. člena ZOR kot po drugem odstavku 905. paragrafa Občnega državljanjskega zakonika prinosnina. Plačati jo je treba na sedežu tožeče stranke, plačila v tuji valuti v tujini pa naši monetarni predpisi ne prepovedujejo.

Toženec se pravno zmotno sklicuje na določbo 395. člena ZOR, saj ta določa civilno sankcijo le za primer, ko se denarna obveznost v nasprotju z zakonom glasi na plačilo v tuji valuti. Navedena zakonska določba torej napotuje na druge zakone, predvsem na monetarne predpise, zato že prej po večinski teoriji in tudi pretežni sodni praksi ni bila prisilne, temveč dispozitivne narave. Naši monetarni predpisi pa ne prepovedujejo plačila v tuji valuti v tujini. Tega niso prepovedovali niti nekateri že v prejšnji državi veljavni predpisi, saj je na primer Zakon o deviznem poslovanju (Ul. SFRJ št. 66/85 do 85/89) v prvem odstavku 16. člena prepoved plačila v tuji valuti vezal le na domači teritorij takratne države. Taka zakonska ureditev je povsem razumljiva, saj ena država s svojimi predpisi ne more posegati v monetarne predpise druge države. Tudi sedaj veljavni Zakon o deviznem poslovanju (Ul. RS št. 1/91-I, 71/93, 63/95), ne prepoveduje plačila v tuji valuti v tujini, saj po določbi prvega odstavka 53. člena navedenega zakona domače fizične osebe pridobivajo devize v skladu s tem zakonom, z njimi prosto razpolagajo ter jih v skladu s tem zakonom lahko prenašajo in vršijo plačila v tujino.

Določbo 395. člena ZOR je po vsem obrazloženem treba razlagati v okvirih, ki jih določajo sedanji predpisi, saj se bo tudi plačilo izvršilo šele sedaj.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora plačati tožeči stranki 60.486,40 ATS z zakonskimi zamudnimi obrestmi po splošni obrestni meri zakonskih zamudnih obresti, ki je predpisana v kraju izpolnitve na sedežu tožeče stranke, in sicer od 1.3.1982 dalje ter ji povrniti 63.560,30 SIT pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje toženec uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred obema sodiščema, predlaga pa tako spremembo obeh sodb, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Zakon o deviznem poslovanju ne more imeti učinka za nazaj, saj je sporno razmerje nastalo pred njegovo uveljavitvijo, pa tudi sicer gre za razmerje, ki ga urejajo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR). V času nastanka spornega razmerja je bil uzakonjen monetarni nominalizem in prepoved iz 395. člena ZOR. Prisoja tuje valute je napačna, saj je pri nas zakonito plačilno sredstvo dinar oziroma kasneje tolar. Zato bi tožeča stranka lahko uveljavljala le plačilo v tolarjih po uradnem tečaju ob nastanku posameznih zneskov terjatev in od zapadlosti dalje zakonske zamudne obresti. Razlogi obeh sodišč, da je obligacijsko razmerje nastalo v Avstriji in da ima terjatev značaj čiste denarne terjatve - pristne valutne terjatve, so pravno zmotni. Naše sodišče ne more uporabiti nobenih zakonskih zamudnih obresti materialnega notranjega prava Republike Avstrije. Toženec vztraja tudi pri ugovoru zastaranja.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ob uradnem preizkusu izpodbijanih sodb je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. V sami reviziji le pavšalno navrženega in ne-konkretiziranega revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa revizijsko sodišče ni moglo obravnavati.

V obravnavani pravdni zadevi je sodišče tožencu naložilo, da mora plačati tožeči stranki določen znesek v avstrijskih šilingih, ki ga je tožeča stranka kot del invalidske pokojnine in prispevkov za zdravstveno varstvo za obdobje od 6.11.1978 do 30.6.1981 plačala neposrednemu oškodovancu J. O.. Tega je v prometni nesreči dne 3.8.1974 hudo telesno poškodoval toženec. Tako toženec kot oškodovanec J. O. sta bila v kazenskem postopku spoznana za kriva storitve hudega kaznivega dejanja zoper splošno varnost in obsojena. Sodišče je v tej pravdni zadevi ocenilo, da je prispevek obeh udeležencev prometne nesreče enak in da je toženec ravnal s hudo malomarnostjo. Po pridobitvi podatkov preko takratnega zunanjega ministrstva o vsebini avstrijskega prava v takih zadevah je ob uporabi 38. člena Konvencije o socialnem zavarovanju med takratno Jugoslavijo in Avstrijo (Ul. SFRJ, mednarodne pogodbe št. 1/67) sodišče ugotovilo, da je tako po naših kot po avstrijskih predpisih z izplačilom navedenega zneska prišlo do zakonite subrogacije in da zato tožeča stranka upravičeno terja od toženca povračilo polovice v avstrijski valuti plačanih zneskov z ustreznimi pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženec v reviziji neutemeljeno ugovarja prisoji plačila v tuji valuti in tej valuti ustreznih zakonskih zamudnih obresti.

Sklicevanje na v prejšnji in sedanji državi edino zakonito plačilno sredstvo je pravno zmotno, tako pa je tudi sklicevanje na 395. člen ZOR. Tolar je zakonito plačilno sredstvo na območju Republike Slovenije (2. člen Zakona o denarni enoti Republike Slovenije - Ul. RS št. 17/91-I, 33/92), ne velja pa ta določba za plačila v tujini. Tudi 71. člen Zakona o Banki Slovenije (Ul. RS št. 1/91-I) določa, da se v domači valuti izkazujejo tiste obveznosti, pravice in posli med domačimi pravnimi osebami ter med občani in tujimi osebami, ki so bili sklenjeni oziroma so nastali na območju Republike Slovenije. Zato je prvo sodišče pravilno ugotavljalo, kje je obveznost med tujo osebo in tožencem nastala. Njegova ugotovitev, da je ta obveznost nastala v Avstriji, je materialnopravno pravilna. Oškodovanec je delal v Avstriji, pri tožeči stranki je imel sklenjeno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zaradi prometne nesreče se je moral invalidsko upokojiti, zaslužka iz rednega dela v tuji valuti ni več prejemal, zaradi česar je tudi do škode prišlo v tuji valuti. Tožeča stranka mu je v skladu z avstrijskim pravom v spornem obdobju izplačala invalidsko pokojnino v valuti, ki je zanjo zakonito plačilno sredstvo in v kateri je škoda neposrednemu oškodovancu nastala. Tako izplačilo je skladno tudi z načelom o popolni odškodnini iz 190. člena ZOR. Ker je do razlike prejemkov prišlo v Avstriji, je izplačilo v avstrijskih šilingih omogočilo vzpostavitev takega gmotnega položaja, kakršen bi bil, če ne bi bilo toženčevega škodnega dejanja. Z izplačilom je tožeča stranka vstopila v oškodovančeve pravice. Vsi povzeti razlogi nižjih sodišč so pravilni. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev, ki jih glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP v reviziji ni mogoče izpodbijati, pa je materialnopravno pravilen tudi zaključek, kje je obveznost med pravdnima strankama nastala. Zato revizija s trditvami o zmotnem razlogovanju, da je obligacijsko razmerje nastalo v Avstriji, ne more biti uspešna.

Toženec se pravno zmotno sklicuje na določbo 395. člena ZOR, saj ta določa civilno sankcijo le za primer, ko se denarna obveznost v nasprotju z zakonom glasi na plačilo v tuji valuti. Navedena zakonska določba torej napotuje na druge zakone, predvsem na monetarne predpise, zato že prej po večinski teoriji in tudi pretežni sodni praksi ni bila prisilne, temveč dispozitivne narave. Naši monetarni predpisi pa ne prepovedujejo plačila v tuji valuti v tujini. Tega niso prepovedovali niti nekateri že v prejšnji državi veljavni predpisi, saj je na primer Zakon o deviznem poslovanju (Ul. SFRJ št. 66/85 do 85/89) v prvem odstavku 16. člena prepoved plačila v tuji valuti vezal le na domači teritorij takratne države. Taka zakonska ureditev je povsem razumljiva, saj ena država s svojimi predpisi ne more posegati v monetarne predpise druge države. Tudi sedaj veljavni Zakon o deviznem poslovanju (Ul. RS št. 1/91-I, 71/93, 63/95), ne prepoveduje plačila v tuji valuti v tujini, saj po določbi prvega odstavka 53. člena navedenega zakona domače fizične osebe pridobivajo devize v skladu s tem zakonom, z njimi prosto razpolagajo ter jih v skladu s tem zakonom lahko prenašajo in vršijo plačila v tujino.

Določbo 395. člena ZOR je po vsem obrazloženem treba razlagati v okvirih, ki jih določajo sedanji predpisi, saj se bo tudi plačilo izvršilo šele sedaj. Drugačno revizijsko stališče je pravno zmotno.

Ker je terjatev tožeče stranke izvirno nastala v avstrijskih šilingih in ker gre za čisto denarno terjatev, je ta tako po določbi prvega odstavka 320. člena ZOR kot po drugem odstavku 905. paragrafa Občnega državljanjskega zakonika prinosnina. Plačati jo je treba na sedežu tožeče stranke, plačila v tuji valuti v tujini pa po vsem obrazloženem naši monetarni predpisi ne prepovedujejo. Prisoja plačila v tuji valuti v sodbi sodišča prve stopnje je bila torej materialnopravno pravilna, taka pa je bila tudi odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi toženčeve pritožbe. Enako velja za prisojo zakonskih zamudnih obresti po splošni obrestni meri, ki velja v kraju izpolnitve. Zamudne obresti so akcesorna terjatev, torej od glavne terjatve odvisna stranska terjatev. Poleg tega je v času ugotovljenega nastanka terjatve tožeče stranke proti tožencu tudi ZOR v prvem odstavku 277. člena višino obrestne mere itak vezal na obrestno mero v kraju plačila, kar v obravnavani zadevi pomeni na sedežu tožeče stranke na Dunaju v Avstriji.

Revident svojega vztrajanja pri ugovoru zastaranja podrobneje ne obrazloži. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je materialnopravno pravilen zaključek prvega sodišča o neutemeljenosti tega ugovora. Z izplačilom vtoževanih zneskov je tožeča stranka kot ustanova socialnega zavarovanja vstopila v pravice in obveznosti neposrednega oškodovanca J. O. do višine izplačane vsote, saj je prišlo do zakonite subrogacije, torej do prehoda oškodovančeve terjatve na tožečo stranko. Zato tožeča stranka ne more biti v ugodnejšem ali slabšem položaju od samega oškodovanca; ali povedano drugače, toženec ima proti tožeči stranki tudi tiste ugovore, ki bi jih imel v sporu s samim oškodovancem, kot na primer ugovor deljene krivde in tudi ugovor zastaranja. Prvega je tožeča stranka upoštevala že v sami tožbi, glede drugega pa povedano pomeni, da velja enak zastaralni rok tako za terjatev samega oškodovanca kot za terjatev tožeče stranke, ki je s plačilom oškodovancu vstopila v njegove pravice in obveznosti. Iz razlogov sodb nižjih sodišč izhaja, da je bil toženec v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom z dne 3.8.1974 s pravnomočno kazensko sodbo spoznan za krivega storitve hudega kaznivega dejanja zoper splošno varnost po takratnih določbah četrtega odstavka 273. člena KZ v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 271. člena KZ (Ul. FLRJ št. 13/59 in sledeči) in obsojen. Zagrožena kazen za to kaznivo dejanje je znašala do 5 let zapora, zato je v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 80. člena istega zakonika kazenski pregon zastaral v 10 letih od storitve kaznivega dejanja. Če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek tako po določbi prvega odstavka 377. člena ZOR kot po določbi prvega odstavka 20. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o zastaranju terjatev (Ul. FLRJ št. 40/53, 57/54), ko se izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Kaznivo dejanje je bilo storjeno 3.8.1974, zato je 27.2.1982 vložena tožba vložena pred iztekom 10 letnega zastaralnega roka. Glede na to se nižjima sodiščema niti ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanji vmesnega pretrganja zastaranja kazenskega pregona in posledičnega pretrganja zastaranja odškodninskega zahtevka.

Po uradni dolžnosti upoštevni in v reviziji uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o njegovih revizijskih stroških je zajeta v zavrnilnem izreku te revizijske odločbe.