Jedro

Tožeča stranka (delodajalec) je od toženca (delavca) vtoževala plačilo odškodnine, ker naj bi določenega dne, ko je dostavil gorivo stranki, kljub natančnim navodilom tožeče stranke, da mora stranka plačati naročeno gorivo preden gorivo natoči v cisterno, stranki iztočil gorivo, ne da bi upošteval navodila in ker v rafineriji na Madžarskem ni mogel prevzeti blaga, saj mu je potekla veljavnost izpita za prevoz nevarnega blaga. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožencu ni mogoče očitati naklepnega ravnanja oz. hude malomarnosti in ne protipravnega ravnanja. Toženec je namreč pri dostavi goriva stranki upošteval navodila tožeče stranke in ni mogel predvideti, da plačila s kartico preko POS terminala ne bo mogoče realizirati oz. da je izjava stranke, da je žena odšla po gotovino za plačilo goriva, laž. Prav tako ne drži, da tožnik v času prevzema blaga na Madžarskem ne bi imel veljavnega izpita za prevzem blaga. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.240,00 EUR z zamudnimi obrestmi, od zneska 4.008,00 EUR od dne 15. 11. 2012 do plačila, od zneska 732,00 EUR od dne 18. 12. 2012 do plačila na fiduciarni račun pooblaščenca tožeče stranke vse v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka in da je toženi stranki dolžna povrniti stroške sodnega postopka v znesku 619,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in sicer dejstvo, da delavcem tožeča stranka ni dala jasnih navodil, da morajo delavci plačilo naročenega goriva vedno izvršiti pred točenjem goriva stranki. Zaslišana priča A.A., ki je bil nadrejen delavec toženca, je izpovedal, kot izhaja iz prepisa zvočnega posnetka z obravnave dne 15. 1. 2015, da so bili vsi delavci seznanjeni z navodilom, da ne smejo točiti goriva, preden stranka goriva ne plača in to ne glede na dejstvo, ali je gorivo plačala z gotovino ali s plačilno kartico. Sodišče takšnemu pričanju ni sledilo, kljub temu, da je priča pojasnila, da družba pri prodaji goriva dosega minimalno maržo v višini 3 % ter da posledično neplačilo enega računa pomeni za družbo veliko premoženjsko škodo. Po mnenju pritožnika pa je zmoten tudi zaključek sodišča prva stopnje, da se takšen primer ne bi pripetil tudi sodelavcu tožene stranke, če bi res vsi delavci tožeče stranke vedeli za navodilo. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni ravnal hudo malomarno, saj kot je izpovedala priča A.A., je imel jasna navodila, da kurilnega olja ne sme iztočiti, ne da bi preveril plačilno sposobnost stranke. Prav tako je šlo za večjo količino kurilnega olja (3.757 litrov), za katerega je bilo potrebno plačati 3.858,44 EUR z DDV. Toženec je na naroku izjavil, da mu je stranka B.B. dejal, da prinese denar (gotovino) žena. V kolikor bi toženec ravnal z dolžno skrbnostjo, bi moral počakati prihod žene kupca, pokasirati znesek za gorivo in šele takrat iztočiti gorivo. Zaključek sodišča prve stopnje, da škoda v primeru posamičnih neplačil kurilnega olja in neuspešne izvršbe zoper stranko, ki je kurilno olje naročila in ga ni plačala, spada med poslovne rizike tožeče stranke, ki se ukvarja z dobavo kurilnega olja posameznikom je napačen. Neplačilo celotne dobave goriva se ne more opredeliti kot poslovni rizik tožeče stranke, ampak se glede na dana navodila tožeče stranke delavcem, takšno neplačilo šteje predvsem kot malomarnost delavca, ki ni preveril plačilne sposobnosti kupca. Zato se pritožnik nikakor ne strinja z stališčem sodišča, da toženec ni ravnal malomarno. Prav tako je nelogičen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala protipravnega ravnanja toženca v zvezi z vožnjo v rafinerijo na Madžarskem dne 18. 12. 2012. Tak zaključek je po mnenju pritožnika nelogičen, saj je tožeča stranka sodišču predložila jasen dokaz in sicer tahograf z dne 18. 12. 2012, iz katerega izhaja, da je bil toženec tega dne na poti v rafinerijo na Madžarskem in s seboj ni imel veljavnega certifikata o izpitu ADR, zaradi tega pa je tožeči stranki nastala škoda v višini 300,00 EUR. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke oz. podredno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje ter odloči, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožeče stranke v pritožbi in navaja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka in da je na podlagi dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da tožeča stranka delavcem ni dala natančnih navodil v zvezi z točenjem goriva in da iz opisa del in nalog, ki jih je predložila tožeča stranka, izhaja, da pravila niso bila priloga pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka pa tožencu tudi povsem neutemeljeno očita malomarno opravljanje dela, saj je toženec stranko B.B. pred prihodom po telefonu opozoril, da je potrebno kurilno olje plačati z gotovino, prav tako ga je pred pričetkom točenja goriva opozoril na plačilo v gotovini. Stranka B.B., je tožencu zagotovil, da je šla žena na banko dvignit gotovino za plačilo kurilnega olja. Ker žene dalj časa ni bilo nazaj, sta se s stranko dogovorila, da bo plačal s plačilno kartico, vendar plačila s kartico preko POS terminala ni bilo mogoče izvršiti. Tako ni mogoče govoriti o tem, da je toženec ravnal malomarno. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da sporna vožnja tožnika v rafinerijo na Madžarsko ni bila dne 18. 12. 2012, ker je takrat toženec imel veljavni certifikat o izpitu ADR, ki ga je opravil 14. 12. 2012. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1, 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v zvezi z očitanim protipravnim ravnanjem toženca ter glede vzročne zveze med protipravnim ravnanjem toženca in nastalo škodo.

6. Tožeča stranka je očitala tožencu, da je dne 15. 11. 2012 v zvezi z opravljanjem nalog na delovnem mestu „voznik cisterne“ dostavil gorivo stranki g. B.B., v vrednosti 4.008,00 EUR. Toženec je kljub natančnim navodilom tožeče stranke, da mora stranka plačati naročeno gorivo preden gorivo natoči v cisterno, stranki iztočil gorivo, ne da bi upošteval navodila. Zaradi kršitev navodil delodajalca, je s svojim ravnanjem tožeči stranki povzročil škodo v višini 4.008,00 EUR, saj tožeča stranka za iztočeno gorivo ni prejela plačila. Prav tako je tožeča stranka od toženca uveljavljala plačilo škode, ki ji je nastala dne 18. 12. 2012, ker toženec v rafineriji na Madžarskem ni mogel prevzeti blaga, saj mu je potekla veljavnost izpita za prevoz nevarnega blaga (ADR). Tožeča stranka je zaradi navedenega utrpela škodo v višini stroškov poti na Madžarsko (300,00 EUR).

7. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o obstoju odškodninske obveznosti pravilno zaključilo, da morajo za obstoj odškodninske obveznosti toženca biti podani kumulativno štirje elementi, kot to določa Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) in sicer nastanek škode, protipravno ravnanje, vzročna zveza in odgovornost (krivda) na strani povzročitelja škode, ki je v konkretnem primeru omejena le na namen ali hudo malomarnost. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je pravna podlaga za uveljavljanje odškodninskega zahtevka za nastalo materialno škodo delodajalcu, ki jo povzroči delavec pri opravljanju dela ali v zvezi z delom, 1. odstavek 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - 1, Ur. l. RS, št. 21/2013). ZDR-1 v 1. odstavku 177. člena določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, dolžan to škodo delodajalcu povrniti. Vsebinsko indentično določbo pa je vseboval tudi 1. odstavek 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS; št. 42/2002 s spremembami).

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožencu ni mogoče očitati namena oziroma hude malomarnosti pri dobavi kurilnega olja stranki B.B.. Toženec je za dostavo kurilnega olja tej stranki od tožeče stranke prejel naročilo za dobavo, kjer je bilo navedeno, da bo plačilo opravljeno z gotovino in če stranka plača s kartico C., je cena višja in da mora stranko poklicati eno uro pred dostavo. Toženec je stranko B.B. predhodno poklical po telefonu in ob prihodu mu je stranka B.B. zagotovil, da je njegova žena odšla po gotovino za plačilo naročenega kurilnega olja. Toženec je izpovedal, da je bila stranka B.B. videti resna in poštena in je zato verjel njenim zagotovilom, da bo naročeno gorivo plačal z gotovino, ki jo bo prinesla žena. Toženec je kasneje, ko se žena B.B. ni vrnila z gotovino, poskušal plačilo realizirati z bančno kartico te stranke, ker pa transakcija ni uspela je zahteval, da mu stranka omogoči izčrpati kurilno olje, vendar mu stranka tega ni dovolila. Toženec je o tem obvestil nadrejenega A.A., ki mu je tudi svetoval, da naj stranko prijavi na PP D., kar je toženec tudi storil. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da je toženec ravnal naklepno oz. hudo malomarno s tem, ko je iztočil stranki gorivo, ne da bi upošteval navodila, ki jih je prejel s strani tožeče stranke.

9. Toženec je v skladu z navodili tožeče stranke B.B. po telefonu pred prihodom opozoril, da je potrebno kurilno olje plačati z gotovino, prav tako ga je pred pričetkom točenja opozoril na plačilo gotovine in ker mu je B.B. zagotovil, da je žena odšla dvignit gotovino za plačilo kurilnega olja ter ker mu je stranka delovala resno in pošteno, je pričel gorivo točiti v cisterno še preden je prejel gotovino. Kasneje pa plačila s kartico preko POS terminala ni bilo mogoče izvršiti. Ker toženec torej plačila s kartico preko POS terminala ni mogel izvršiti in prav tako žena stranke ni prinesla gotovine, je toženec hotel gorivo izčrpati, vendar mu stranka tega ni dovolila, zato je odšel na PP D., kjer je podal prijavo in o tem seznanil delodajalca, ki pa kazenske ovadbe zoper stranko B.B. ni podal. Toženec je torej navodila tožeče stranke upošteval in ni mogel predvideti, da plačila s kartico preko POS terminala ne bo mogoče realizirati oz. da je izjava stranke, da je žena odšla po gotovino za plačilo goriva, laž. Zato tožencu tudi ni mogoče očitati naklepnega ravnanja oz. hude malomarnosti in s tem protipravnega ravnanja, ki je eden izmed pogojev za odškodninsko odgovornost. 10. Tožeča stranka pa tudi ni dokazala obstoja predpostavk za odškodninsko odgovornost toženca v zvezi s stroški poti na Madžarsko dne 18. 12. 2012 in stroški obnove izpita ADR. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so navedbe tožeče stranke v tožbi v nasprotju z listinskimi dokazi. Tožeča stranka je navajala, da je toženca napotila v rafinerijo na Madžarsko za prevzem naročenega kurilnega olja dne 18. 12. 2012 in da kurilnega olja toženec ni mogel prevzeti, ker so pristojne službe na vhodu v rafinerijo ugotovile, da je tožencu potekla veljavnost izpita za prevoz nevarnega blaga - ADR. Na podlagi potrdila IVD E., pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec uspešno opravil obnovitveno usposabljanje za ADR že dne 14. 12. 2012, in da identično izhaja iz certifikata št. ... z dne 14. 12. 2012, z veljavnostjo do 14. 12. 2017, ki je bil izdan tožencu. Iz navedenega izhaja, da je toženec dne 18. 12. 2012 imel veljavni izpit ADR in zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala protipravnega ravnanja in hude malomarnosti toženca v zvezi z vožnjo v rafinerijo na Madžarskem dne 18. 12. 2012. 11. Glede na to, da morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti kumulativno podani vsi štirje elementi, že izključitev enega od elementov omogoča presojo, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.

12. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega spora (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).