Jedro

Ker sodišče prve stopnje zaračunane višine članarin ni moglo preveriti v določbah zakona, ki bi moral določiti kriterije za določitev višine članarine, pač pa je odločitev oprlo na sklepe skupščine GZS, je po oceni pritožbenega sodišča zmotno uporabilo materialno pravo.

Izrek

Pritožba zoper sklep se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi (3. točka izreka).

Pritožba zoper 2. točko izreka se zavrže. Pritožbi zoper 1. in 4. točko izreka se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu spremeni tako, da se glasi:

1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 98/02872 z dne 7.4.1998 se v 1. in 3. točki izreka razveljavi za glavnico 73.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.4.1998 do dne plačila in za izvršilne stroške v višini 23.981,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7.4.1998 do dne plačila in se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne.

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 104.480,00 SIT, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.12.2004 do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 98/02872 z dne 7.4.1998 v 1. in 3.točki izreka za glavnico v višini 73.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.4.1998 do plačila in za izvršilne stroške v višini 23.981,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 7.4.1998 do plačila (1. točka izreka), v preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške v višini 74.400,00 SIT (4. točka izreka). S sklepom je zavrnilo predlog tožene starnke za izdajo sodbe zaradi odpovedi (3. točka izreka).

Tožena stranka se je zoper sodbo in sklep pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti stroškovno zavrne ter odloči o pritožbenih stroških in stroških postopka, podrejeno pa, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v ponovno sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo zoper sklep odgovorila, da je neutemeljena, ker niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe zaradi odpovedi. Po njenem mnenju pa je izpodbijana sodba tudi materialnopravno pravilna, ker Ustavno sodišče ni razveljavilo Zakona o gospodarski zbornici, pri tem pa je tudi opozorila, da je bilo v več pravnomočnih sodnih odločbah ugotovljeno, da je članstvo v GZS obvezno in avtomatično, zaradi česar je predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne, potrdi napadeno sodbo in toženi stranki naloži, da tožeči stranki povrne stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba zoper sklep (3. točka izreka) ni utemeljena.

Zmotno je stališče pritožnice, da ima v sporu majhne vrednosti izostanek tožeče stranke z vsakega naroka za posledico izdajo sodbe zaradi odpovedi. Res je, da postopek v sporu majhne vrednosti poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj (prvi odstavek 450. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 495. člena ZPP) in da se po načelu koncentracije postopka praviloma glavna obravnava konča na prvem naroku, ni pa prepovedano v zadevi razpisati in opraviti še kakšen drug narok. Če sodišče razpiše glavno obravnavo in tožeča stranka ne pride na narok, čeprav je bila v redu povabljena, izda sodišče sodbo zaradi odpovedi, pač pa je v zadevi opravilo narok brez njene navzočnosti (282. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP) in je po oceni pritožbenega sodišča pravilno zavrnilo predlog tožene stranke za izdajo sodbe na podlagi odpovedi. Zato je pritožbo zoper sklep zavrnilo in ga potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je predmet spora pet računov za članski prispevek v Gospodarski zbornici Slovenije (v nadaljevanju GZS), v skupni višini 73.800,00 SIT in sicer za obdobje od aprila do septembra 1995 (A6), od oktobra do decembra 1995 in od januarja do marca 1996 (A5), od aprila do decembra 1996 (A4), od januarja do junija 1997 (A3) in za julij in avgust 1997 (A7), z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa do plačila. V zadevi je sodišče prve stopnje prvič odločilo s sodbo VI PG 425/98 z dne

9.9.1998, s katero je vzdržalo sklep o izvršbi v veljavi, ki pa jo je pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek, ker je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pomanjkljivo obrazložilo višino vtoževane terjatve. V izpodbijani sodbi, ki jo je izdalo v novem sojenju (po določbah ZPP/99), je prvostopno sodišče ugotovilo, da je Ustavno sodišče z odločbo, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS 49 z dne 3.7.1998 ugotovilo, da je v nasprotju z Ustavo RS 20. člen Zakona o gospodarski zbornici Slovenije (Ur. list RS št. 14/90, v nadaljevanju ZGZS), ker ne določa višine, niti meril za določitev višine prispevka članov. Zato se pri odločitvi o utemeljenosti višine vtoževane terjatve ni oprlo na določila ZGZS. Ocenilo pa je, da je tožeča stranka utemeljila tožbeni zahtevek po višini s sklicevanjem na sklepe skupščine zbornice o določitvi osnove in stopnje članarine za leta 1995, 1996 in 1997, ki so bili objavljeni v Uradnih listih RS, št. 81/94, 23/95, 31/95, 23/95, 75/97 in 22/97. Z uporabljenim materialnim pravom, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev o utemeljenosti višine vtoževane terjatve, se pritožbeno sodišče ne strinja. Kolikor bi bilo članstvo v GZS prostovoljno, bi bila višina članarine in način njenega določanja stvar dogovora med člani. Ker pa je članstvo gospodarskih subjektov v GZS po zakonu obvezno, ima obvezna članarina značaj javne dajatve. Prisilne dajatve se smejo po Ustavi določati samo z zakonom (149. člen). Ustavno sodišče je v odločbi o ugotovitvi, da je ZGZS v neskladju z ustavo ugotovilo, da je pooblastilo za določitev višine članarine prenešeno na zbornico (drugi odstavek 20.člena ZGZS), da pa njeni organi ne morejo biti pri določanju višine nevezani, ker gre za določitev višine prispevka, ki ima značaj javne dajatve. Zato za določitev višine članarine ne zadostuje, če kriterije za njeno določitev vsebuje Statut GZS, pač pa morajo biti kriteriji za določitev njene višine določeni z zakonom, tako zaradi njene vezanosti na članstvo kot zaradi njene prisilnosti. Zato je Ustavno sodišče v 2. točki izreka citirane odločbe zadolžilo Državni zbor, da v roku enega leta od dneva objave odločbe v Uradnem listu RS, odpravi ugotovljeno neskladnost ZGZS z ustavo. Dne 11.3.2000 je pričel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah ZGZS (ZGZS-A), s katerim se je 20. člen ZGZS nadomestil z novimi členi od 20 do 20č in ki je v 20b členu določil kriterija za določitev članskih prispevkov zbornici za pravne osebe in za podjetnike posameznike. S tem je zakonodajalec v skladu z odločbo Ustavnega sodišča v zakonu določil kriterije za določanje višine članarine. V času, na katerega se nanaša predmet spora, pa zakon osnovnih izhodišč za določitev višine članarine ni določal, Statut GZS pa tega ni mogel nadomestiti. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje pritožnici, da je ob ugotovljeni pravni praznini ureditve določenega vprašanja, ki ga je mogoče urediti samo z zakonom, sodišče prve stopnje zmotno oprlo svojo odločbo na objavljene sklepe zborničnih organov. Zaradi razlogov, zaradi katerih je Ustavno sodišče ugotovilo, da je ZGZS v neskladju z ustavo, (nerazveljavljene) določbe ZGZS o obveznem članstvu in obveznem plačilu članarine, same po sebi še ne morejo imeti za konkretno zadevo, v kateri je tožena stranka med drugim ugovarjala tudi višini zaračunanih članarin, učinka, ki ga uveljavlja tožeča stranka.

Sklicevanje tožeče stranke na sklep Vrhovnega sodišča, opr. št. III Ips 99/2001 v postopku na zahtevo za varstvo zakonitosti, je neupoštevno, ker se navedeni sklep nanaša na vprašanje pristojnosti sodišča v zvezi z izterjavo članarin, ne pa na vprašanje ugotavljanja višine članarine, ki je predmet tega spora. Glede sklicevanja na odločbe višjih sodišč pa pritožbeno sodišče odgovarja tožeči stranki, da je Višje sodišče v Ljubljani v zadevi, opr. št. I Cpg 867/2002 z dne 6.4.2004 pritožbo GZS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo članarin za leti 1997 in 1998 iz razloga, ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 20. člen ZGZS v neskladju z ustavo. Zato z obravnavano odločitvijo pritožbeno sodišče ne spreminja ustaljene sodne prakse.

Ker sodišče prve stopnje zaračunane višine članarin ni moglo preveriti v določbah zakona, ki bi moral določiti kriterije za določitev višine članarine, pač pa je odločitev oprlo na sklepe skupščine GZS, je po oceni pritožbenega sodišča zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi za plačilo članarin z zamudnimi obrestmi od 14.4.1998 do plačila in za stroške izvršilnega postopka razveljavilo in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

V delu, v katerem je že prvostopno sodišče sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zathevek zavrnilo (glede plačila zakonskih zamudnih obresti od glavnice 73.800,00 SIT od zapadlosti posameznih računov do 13.4.2004) pa je pritožbo kot nedovoljeno zavrglo, saj tožena stranka s pritožbo ne bi uspela doseči ugodnejše rešitve od zavrnitve zahtevka (tretji odstavek 343. člena ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu drugega odstavka 165. člena ZPP.

Tožeča stranka, ki v pravdi ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške ugovora, pravdne stroške in pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Zaradi delnega zavrženja pritožbe in zavrnitve pritožbe zoper sklep, tožeči stranki niso nastali posebni stroški odgovora na pritožbo. Kot nujne in potrebne stroške (155. člen ZPP) je toženi stranki odmerilo naslednje priglašene stroške: za sestavo ugovora 100 točk po OT, za zastopanje na naroku 9.9.1998 100 točk po OT, za končno poročilo 20 točk po OT, za sestavo pritožbe z dne 2.12.1998 125 točk po OT, za pristop na narok 14.6.2001 100 točk po OT, za pristop na narok 14.3.2002 50 točk po OT, za končno poročilo 20 točk po OT, za sestavo pritožbe z dne 29.8.2002 125 točk po OT + 20% DDV (ob upoštevanju vrednosti OT 110,00 SIT skupaj

70.400,00 SIT in 2.750,00 SIT za DDV), 2% materialne stroške (1.408,00 SIT), za takso za ugovor 9.450,00 SIT in za takso za pritožbo z dne 29.8.2002 20.400,00 SIT. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti skupne stroške v višini 104.408,00 SIT v roku 8 dni in v primeru zamude z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te odločbe do plačila.