Jedro

Če je delavcu plača določena z individualno pogodbo o zaposlitvi, se zanj ne uporabljajo določbe kolektivne pogodbe, ki določajo enak osebni dohodek, kot ga je starejši delavec prejemal na delovnem mestu pred razporeditvijo. Plača se v takšnem primeru določi v (individualni) pogodbi o zaposlitvi, njene spremembe in dopolnitve pa se izvršijo z aneksi.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Oddelek v Kranju zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 2.878.500,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za posamezne mesečne zneske od 10. v mesecu za pretekli mesec po priloženem seznamu premalo izplačanih plač za obdobje od 1.1.1998 do zadnjega izplačila ter da je tožena stranka dolžna poravnati tožniku stroške postopka, vse v 8 dneh pod izvršbo. Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 206.188,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo ter ni storilo bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da se prvostopenjsko sodišče ni dovolj poglobilo v določbo 17. člena veljavne Kolektivne pogodbe PTT prometa, ki opredeljuje varstvo starejših delavcev in citira tekst navedene določbe; med drugim tudi, da delavca 10 let pred upokojitvijo ni mogoče uvrstiti med presežne delavcev brez njegovega soglasja. Zato pritožnik meni, da je podjetje dolžno delavcu, ki izpolnuje pogoje iz tega člena, zagotoviti enak osebni dohodek, kot mu je bil določen ob izpolnitvi pogojev, ne glede na morebitno poznejšo razporeditev na nižje vrednoteno delovno mesto. Gre za pridobljeno pravico, ki je ne more spreminjati niti direktor, niti katerikoli drugi organ; ta pravica ostane delavcu do upokojitve. Višina plače po individualnih pogodbah se lahko spreminja le tistim delavcem, ki še niso izpolnili pogojev 17. člena kolektivne pogodbe. Meni, da pogodbe ali aneksi k pogodbam, ki so v nasprotju s tem členom, so nezakoniti in nični ter ne samo izpodbojni, na čemer gradi in utemeljuje izpodbijano sodbo prvostopenjsko sodišče. Zato gre za zmotno uporabo materialnega prava, češ da naj bi se tožniku iztekel enoletni prekluzivni rok za uveljavljanje izpodbojnosti. Sodišče smatra pogodbo o zaposlitvi kot čisto obligacijsko pogodbo, ki je v okviru predpisov v celoti v dispoziciji pogodbenih strank in zanjo velja načelo izpodbojnosti. Vendar je pogodba o zaposlitvi sui generis, ima v celoti značaj adhezijske pogodbe, ki jo pripravi delodajalec, delavec pa jo lahko samo sprejme ali odkloni in s tem odkloni delovno razmerje. Torej ni dispozicije strank in tudi ne instituta izpodbojnosti, zato tožniku pritožitelju ni potekel prekluzivni rok za izpodbijanje aneksov. Pri adhezijskih pogodbah, katerih sklenitev ni v celoti v dispoziciji pogodbenih strank, tudi ni instituta izpodbojnosti.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da pritožbene navedbe ne morejo biti odločilne. Sodišče prve stopnje je sicer zmotno dalo odločilnost na pravočasnost izpodbijanja aneksa k individualni pogodbi o zaposlitvi. Nebistveno je pritožbeno razlogovanje, ali gre za izpodbojen oz. ničen aneks k pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ob tem tudi ugotovilo po izpovedi I. R., da gre za individualno pogodbo o zaposlitvi. Priča R. je tudi izpovedal, da so se individualne pogodbe o zaposlitvi sklepale z delavci, ki so imeli plače večje od 655 točk. Od 1.1.1995 je bilo takšnih 60, vendar za njih določba 17. člena kolektivne pogodbe ni veljala. Sicer se je za P. Slovenije d.o.o. do sprejema nove kolektivne pogodbe, ki je začela veljati s 1.9.2003, uporabljala stara kolektivna pogodba za PTT promet. Od februarja 1998 se je P. Slovenije d.o.o. preoblikovala v javno podjetje in je takratni resorni minister zahteval, da se plače direktorjev vseh javnih podjetij, med njimi tudi P. Slovenije znižajo in uskladijo s plačo ministra. Za direktorja Pošte je bilo to 90% plače resornega ministra. Z znižanjem plače direktorja se je porušilo razmerje v plačah do ostalih delavcev. Zato je direktor, ki je bil s statutom pooblaščen določati plače delavcem, za katere plače niso bile določene v kolektivni pogodbi, sprejel odločitev o znižanju plač tem delavcem za približno 17 %. To se je naredilo z aneksi k pogodbi o zaposlitvi z dne 1.1.1995. Od 25 zaposlenih, za katere so pripravili anekse, sta se pritožila le tožnik in njegov sodelavec iz PE Kranj F. D., s katerim pa so se pred njegovo upokojitvijo o zadevi poravnali. Po mnenju I. R. je bil tožnik za svoje delo ustrezno plačan ob upoštevanju, da ni imel ustrezne izobrazbe.

Pritožbeno sodišče je upoštevaje izpovedbo priče I. R. ugotovilo, da 17. člen Kolektivne pogodbe za PTT promet ni prišel v poštev za tožnika oz. za delavce, katerim plača ni bila določena na podlagi kolektivne pogodbe, ampak z odločitvijo direktorja, ki je bil s statutom za to pooblaščen. Kolektivna pogodba PTT prometa je namreč v 70. členu določala, da za direktorje in delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi ne veljajo določbe X. poglavja te kolektivne pogodbe. X. poglavje je urejalo osebne dohodke in druge osebne prejemke. Torej ker plače niso določene po X. poglavju kolektivne pogodbe, ampak na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi, se tožnik ne more utemeljeno sklicevati na določbo 17. člena kolektivne pogodbe, ki določa enak osebni dohodek, kot bi ga delavec prejemal na delovnem mestu pred razporeditvijo. V skladu z 12. alineo 30. člena Statuta javnega podjetja P. d.o.o. (Ur. l. RS št. 46/98) generalni direktor določa plače delavcem. Plača pa se določi v pogodbi o zaposlitvi, njene spremembe in dopolnitve pa se izvršijo z aneksi. Že iz tega razloga, ne glede, ali sta bila sporna aneksa izpodbojna ali nična, pritožba tožnika ni utemeljena, saj je ob pravilni uporabi materialnega prava treba upoštevati, da se plača tožniku ni določala na podlagi kolektivne pogodbe.

Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odgovor na pritožbo tožene stranke ni bil potreben, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.