Jedro

Pritožnica v svoji pritožbi izrecno priznava, da tožnica ob sklenitvi prvotne kreditne pogodbe, pri kateri je sodelovala kot solidarna porokinja, ni bila prisotna. Dolžnost banke je, da pojasnilno dolžnost glede vsakega posameznega potrošnika opravi neposredno sama. Ni mogoč zaključek, da je bila pojasnilna dolžnost tožnici ob sklenitvi prvotne kreditne pogodbe opravljena preko njenega pokojnega moža, ki je nastopal v vlogi kreditojemalca.

Odstop od precedensa je dopusten le, če to terjajo novi, prepričljivejši argumenti ali ko gre za v bistveni okoliščini drugačen dejanski stan. Konkretna zadeva ne po dejanski ne po pravni plati ne odstopa od drugih primerov sodne prakse, katerih osrednje vprašanje je bilo ničnost kreditnih pogodb z valutno klavzulo v CHF.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor toženke zoper sklep o izdani začasni odredbi.

2.Toženka zoper odločitev vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu ugovoru, sklep o začasni odredbi razveljavi, predlog tožnice za izdajo začasne odredbe pa zavrne, oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V obširni pritožbi navaja, da izpoved priče A. A. v sklepu ni korektno povzeta. Iz prepisa zaslišanja te priče ne izhaja, da niso vedeli za obstoj določenih nepredvidljivih dogodkov, ki lahko vplivajo na tečaj, kot to navaja sodišče, temveč, da niso imeli informacije o trenutku nastopa takih dogodkov. Nepomembno je, da so izračune o povišanju obveznosti ob spremembi obrestne mere in tečaja delali le na željo stranke. Valutno tveganje je bilo predstavljeno kot neomejeno in nepredvidljivo. Tožnica, ki ob sklenitvi kreditne pogodbe ni bila prisotna, je kreditne obveznosti prevzela šele po uresničitvi valutnega tveganja, kljub temu da je bil takrat kredit v CHF dražji kot kredit v EUR in bi ga tožnica lahko poplačala s prodajo apartmajske hiše. Tožnica je izpovedala, da je ob prevzemu dolga sama zaznala povišanje anuitete v znesku 150 EUR. Nerazumni sta stališči, da ni razumela valutnega tveganja, čeprav je videla njegov neposreden vpliv na njene obveznosti, in da bi jo hipotetični izračuni odvrnili od sklenitve pogodbe, čeprav je povišane anuitete niso. Vse te okoliščine, ki jih sodišče ni upoštevalo in se do njih ni opredelilo, konkretno zadevo ločujejo od preostalih zadev s krediti v CHF. Zaključek, da možnost drastičnih sprememb ni bila omenjena, je v nasprotju z dokazi, zaključek o obstoju informacijskega razkoraka med strankama pa je nepojasnjen.

Sodišče je začasno odredbo izdalo, ker bi tožnica morala v prihodnje svojo tožbo razširiti za dodatno plačane obroke, ki bodo zapadli do poteka kreditnega razmerja (1. 6. 2026). Ni pojasnilo, zakaj omenja tudi možnost vložitve nove tožbe, čeprav ni pričakovati, da bo ta postopek do 1. 6. 2026 zaključen. Razširitev tožbe in potrebnost vložitve nove tožbe zaradi kasneje plačanih obrokov ne pomenita težko nadomestljive škode ali hujših posledic. Sodišče ne pojasni, zakaj bi bilo to za tožnico škodljivo (dodatni stroški ji s tem ne bi nastali, ker je sodno takso že plačala od vrednosti, ki je višja od vrednosti njenega kondikcijskega zahtevka), niti ne navaja, da tožnici spremembe tožbe ne bi dovolilo. Morebitna izvršba bi bila za toženko bistveno bolj obremenjujoča kot za tožnico razširitev tožbe. Ni obrazložen zaključek, da tožnica brez izdane začasne odredbe ne bi mogla doseči polnega varstva po Direktivi Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah.

Tudi, če bi morala v zvezi z dajatvenim zahtevkom vložiti novo tožbo, v konkretni zadevi varstvo v zvezi z ničnostnim zahtevkom zaradi učinka res iudicata ne bi bilo izjalovljeno. Izdaja začasne odredbe bi tožnici povzročila več škode kot koristi. Sodišče je izhajalo iz napačne predpostavke, da tožnici v primeru ugotovitve ničnosti ne bo treba plačati ničesar več oziroma da je dolg preplačala. Tožnica ni trdila, da je že plačala nadomestilo za uporabo denarja, kar pomeni, da med tožbenim zahtevkom in začasno odredbo ni koneksnosti.

Sodišče je kršilo toženkino pravico do izjave, ker se ni opredelilo do ugovorov glede neizpolnjenosti pogoja reverzibilnosti in tehtanja posledic za stranki. Napačno je štelo, da finančno stanje tožnice ni relevantno. Ni izkazano, da bi tožnico kredit prekomerno obremenjeval. Kredit niti ni bil najet za reševanje eksistenčnega problema, kar je pomembna razlikovalna okoliščina te zadeve. Sodišče je v zvezi z namenom selitve na Hrvaško tožnici slepo verjelo, čeprav za to ni predložila dokazov. Manjka trditvena podlaga glede vrednosti zastavljene nepremičnine in njenega stanja. Ni izkazano, da jo je sploh mogoče prodati, kar pomeni, da ni izkazano, da bo toženka v izvršbi lahko poplačana. Sodišče bi moralo presoditi ravnanja obeh strank po sklenitvi pogodbe. V konkretnem primeru je za presojo ničnosti pogodbe relevantna možnost konverzije, ker razlog za ničnost ni v sklenitveni fazi, temveč se je ta pojavil kasneje in bi ga tožnica lahko preprečila. Sodišče se do tega ni opredelilo.

V podkrepitev svojih pritožbenih navedb se sklicuje na odločbo VSM sklep I Cp 928/2024 z dne 29. 7. 2025. Poudarja tudi: (1) da odločbe Sodišča Evropske Unije

in Direktiva 93/13/EGS niso neposredno uporabljive; (2) da se je sodišče mehansko sklicevalo na odločbe SEU in ni upoštevalo omejitev načela lojalne razlage; (3) da sodba SEU C-520/21 v slovenskem pravnem redu ni uporabljiva; (4) da sodišče ni upoštevalo pogojev za izdajo ureditvenih začasnih odredb po odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije

Up-275/97; (5) da sklicevanje na sodbo SEU C-287/22 ne more utemeljiti opustitve presoje zakonskih pogojev; (6) neustavnost stališča, da je kakršenkoli ukrep mogoče izdati brez presojanja posledic za obe stranki; (7) kršitev načela prepovedi retroaktivnosti, v zvezi s katero izpostavlja neustavnost sodbe VSRS II Ips 24/2025, in to, da dokumenti Banke Slovenije ne navajajo potrebnosti opozorila glede zelo velike depreciacije EUR in povišanja obrestnih mer; (8) da se je povprečen slovenski potrošnik zavedal valutnega tveganja; (9) da je odklanjanje delne ničnosti in vsakršnega nadomestila za uporabo denarja v nasprotju z načelom sorazmernosti; in (10) da izdana začasna odredba posega v toženkino ustavno pravico do zasebne lastnine.

3.Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožničin pokojni mož je kot kreditojemalec s toženko 30. 5. 2006 sklenil hipotekarno kreditno pogodbo, katere predmet je bil stanovanjski kredit v znesku 282.606 CHF, z odplačilno dobo 240 mesecev. Tožnica, ki je pri tej pogodbi sodelovala kot solidarna porokinja, je po kreditojemalčevi smrti s toženko 23. 6. 2008 sklenila pogodbo o prevzemu dolga in novem posojilnem razmerju, s katero je kot nova dolžnica prevzela še neplačani del kredita. V tem postopku s tožbo zahteva: (1) ugotovitev ničnosti obeh sklenjenih pogodb, (2) plačilo 81.972,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in (3) ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke in njen izbris. Hkrati s tožbo je vložila predlog za izdajo začasne odredbe, ki mu je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 16. 5. 2024 delno ugodilo in začasno zadržalo učinkovanje obeh pogodb do pravnomočnega končanja tega spora. Toženka je izdani začasni odredbi pravočasno in obrazloženo ugovarjala (53. člen v zvezi z 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju), sodišče prve stopnje pa je njen ugovor z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

6.Izpodbijana odločitev temelji na presoji, da sta za izdajo začasne odredbe izpolnjena pogoja, ki ju določata prvi odstavek 272. člena in 2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tožnica je tako verjetno izkazala obstoj nedenarne terjatve, ker toženka ob sklepanju kreditnih pogodb verjetno ni izpolnila pojasnilne dolžnosti (ni ji posredovala informacij, na podlagi katerih bi lahko tožnica ocenila znatne ekonomske posledice zaradi nepredvidljivega gibanja tečaja; ni je seznanila s tem, kako bi na njen ekonomski položaj vplivala zelo velika depreciacija EUR v razmerju do CHF; ni je opozorila, da sprememba tečaja lahko vpliva na porast glavnice in možnost drastičnih sprememb), zaradi česar sta sklenjeni pogodbi verjetno nični. Zaradi informacijske podhranjenosti tožnica ni mogla objektivno oceniti niti, kaj za njene obveznosti pomeni konverzija kreditne pogodbe. Tožnici, ki je toženki verjetno že plačala več od izposojenega kapitala, pa bi brez izdaje začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda, ki se kaže v tem, da v okviru te pravde, četudi bi z njo uspela, ne bi mogla doseči polnega učinka končne meritorne odločbe (za dosego tega cilja bi namreč morala spreminjati tožbo).

Glede procesnih in ustavnih kršitev

7.Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje kršitve toženkine pravice do izjave. Ni namreč potrebno, da se sodišče opredeli do prav vsake navedbe oziroma razloga stranke. Bistveno je, da odločba vsebuje jasne in skladne razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo pritožbeni preizkus odločitve ter sklepanje o tem, katere navedbe strank sodišče sprejema in katere ne.

To še posebej velja za postopke zavarovanja, v katerih je poudarjeno načelo hitrosti.

Izpodbijani sklep take razloge vsebuje, stališča sodišča do toženkinih navedb so v zadostni meri pojasnjena, zato kršitve 22. člena Ustave RS, 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso bile storjene.

8.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o posegu sodišča prve stopnje v ustavno varovano lastninsko pravico toženke (33. člen URS). Res je, da so tudi terjatve premoženje, ki je ustavno in konvencijsko varovano, vendar je v tem primeru poseg v toženkino premoženje utemeljen na zakonu. Odločba je namreč izdana v zakonsko predvidenem postopku, česar pritožba ne izpodbija.

Glede pravne podlage

9.Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje Direktivo 93/13/EGS in z njo povezane odločbe SEU neposredno uporabilo, se na te odločbe mehansko sklicevalo in pri tem ni upoštevalo omejitev načela lojalne razlage. Odločitve namreč ni oprlo neposredno na Direktivo 93/13/EGS, temveč na določbe ZIZ, Zakona o varstvu potrošnikov in Obligacijskega zakonika.

Pri tem je pravilno upoštevalo, da mora v konkretnem primeru, ker gre za potrošniški spor, relevantne določbe ZIZ razlagati v skladu z besedilom in namenom (cilji) Direktive in njo povezanimi odločbami SEU. To mu narekuje načelo lojalne razlage, ki od nacionalnega sodišča zahteva, naj nacionalno pravo razlaga v skladu s standardi in smernicami, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem kot organ, izključno pristojen za razlago prava Evropske unije, oblikuje SEU. Njegove sodbe so za nacionalna sodišča formalno zavezujoč, precedenčni in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah članicah EU.

Sodišče prve stopnje je bilo zato pri odločitvi dolžno upoštevati razlage, ki jih je o Direktivi Sveta 93/13/EGS sprejelo SEU, vključno s stališči v sodbah C-287/22 z dne 15. 6. 2023 in C-520/21 z dne 15. 6. 2023. Tem sodbam SEU sodišče prve stopnje ni priznalo neposrednega učinka, temveč ju je uporabilo kot vodilo pri razlagi nacionalnega prava in sodne prakse. V zvezi s tem je zato neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da sodba SEU C-520/21 ni uporabljiva v slovenskem pravnem redu.

10.Utemeljen ni niti očitek o nedopustnem retroaktivnem zapolnjevanju standarda pojasnilne dolžnosti. Nanj je že odgovorilo Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025, v kateri je poudarilo, da vsebina dolžnega pojasnila izvira iz načela vestnosti in poštenja, ki ga je bila toženka dolžna spoštovati že ob sklenitvi kreditne pogodbe. Ob tem ni bistveno, kakšna je bila vsebina dokumentov Banke Slovenije, za katere pritožba trdi, da niso predvidevali potrebnosti opozorila glede zelo velike depreciacije EUR in povišanja obrestnih mer. Ne glede na njihovo vsebino so bile bistvene značilnosti kreditne pogodbe z valutno klavzulo toženki znane. Kot dobra strokovnjakinja bi morala vedeti, da so valutni tečaji podvrženi nihanjem, ki lahko pomembno vplivajo na kreditojemalčevo obveznost in poznati spekter možnih valutnih tveganj ter njihov potencialni vpliv na obveznosti kreditojemalca. Čim je tako, ji načelo vestnosti in poštenja (in ne morebitni dokumenti Banke Slovenije) narekuje dolžnost razkritja. Z razlago, kako bi banka kot dobra strokovnjakinja mogla in morala ravnati v času sklepanja pogodbe, so sodišča le napolnila vsebino pravnega standarda pojasnilne dolžnosti.

na ničnost pogodbe in na vračilo preplačanih zneskov, mogoče postaviti za utemovitev zavarovanja, s katerim bi se zadržalo plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne kreditne pogodbe, določa to, da brez izdaje začasnega ukrepa ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve.

Niti tehtanje hujših neugodnih posledic za upnika in dolžnika (pogoj po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ), niti reverzibilnost (pogoj, ki ga določa odločba Ustavnega sodišča RS Up-275/97) nista pravno odločilna pogoja za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Ob tem ne gre za opustitev presoje zakonskih pogojev, kot to zatrjuje pritožba. Presojo pogoja po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ ob ugotovljeni verjetnosti za nastanek težko nadomestljive škode izključuje že sam ZIZ, ki za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve predvideva alternativnost izpolnjenosti pogojev po drugem odstavku 272. člena ZIZ. Reverzibilnosti pa se kot pogoj za izdajo ureditvene začasne odredbe uporablja na podlagi že navedene odločbe Ustavnega sodišča RS Up-275/97, glede katere je v sodni praksi zavzeto ustaljeno stališče, da je bila izdana v bistveno drugačnih okoliščinah in v zadevi, ki ni primerljiva obravnavani, v kateri kreditojemalka zahteva ugotovitev ničnosti potrošniških kreditnih pogodb z valutnimi klavzulami. Ni namreč šlo za potrošniški spor, v času odločanja pa RS tudi še ni bila članica EU, zato je Direktiva 93/13/EGS in sodna praksa SEU nista zavezovali.

Glede na pojasnjeno se pritožbeno sodišče do obširnih pritožbenih navedb glede reverzibilnosti in posledic, ki naj bi nastale strankama (posebej toženki), vsebinsko posebej ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13.Ob vsem navedenem pritožbeno sodišče dodaja, da sklep VSM I Cp 928/2024 z dne 29. 7. 2025, na katerega se sklicuje pritožnica, predstavlja osamljeno stališče, ki odstopa od enotne in ustaljene sodne prakse, zato ga ni dolžno upoštevati.

Glede pogojev za zavarovanje z začasno odredbo

Glede verjetnosti obstoja terjatve

14.Pritožnica v svoji pritožbi izrecno priznava, da tožnica ob sklenitvi prvotne kreditne pogodbe, pri kateri je sodelovala kot solidarna porokinja, ni bila prisotna. Dolžnost banke je, da pojasnilno dolžnost glede vsakega posameznega potrošnika opravi neposredno sama. Le na tak način lahko zagotovi, da bo potrošnik zares seznanjen s težo in obsegom prevzete obveznosti. Ta dolžnost banke ni izključena oziroma zmanjšana niti v primeru, ko kreditno obveznost skupaj prevzemata zakonca.

Ni torej mogoč zaključek, da je bila pojasnilna dolžnost tožnici ob sklenitvi prvotne kreditne pogodbe opravljena preko njenega pokojnega moža, ki je nastopal v vlogi kreditojemalca.

15.Pritožba prav tako ne izpodbija ugotovitve, da se tožnica o sklenitvi pogodbe o prevzemu dolga ni pogovarjala z nobenim bančnim referentom, temveč jo je pri notarju le podpisala. Že zgolj navedeno verjetno kaže na to, da pojasnilna dolžnost toženke ni bila opravljena. Zatrjevanje in izkazovanje pozitivnega dejstva, da je pojasnilno dolžnost opravila, bremeni toženko, ki tega bremena ni zmogla. Kljub temu, da pritožnica utemeljeno izpostavlja, da je izpoved bančnega referenta v izpodbijanem sklepu povzeta pomanjkljivo in parcialno, to na zaključek o verjetno neopravljeni pojasnilni dolžnosti ne vpliva, ker se tožnica z njim sploh ni pogovarjala. Poleg tega je bančni referent, ki se tožnice ni spominjal, o obsegu pojasnilne dolžnosti, ki jo je sam opravljal, izpovedoval le splošno. Ker pa pojasnil tožnica ni dobila, ji v tem okviru tudi ni moglo biti pojasnjeno, da je kredit v CHF v času prevzema dražji od kredita v EUR, kar v pritožbi izpostavlja toženka. Pravno nepomembno je zato tudi pritožbeno poudarjanje nepomembnosti stališča, da so izračune glede sprememb obveznosti izdelovali le na željo strank, in dejstva, da bi tožnica lahko kredit, namesto, da ga je prevzela, odplačala.

16.Nerelevantna je nadalje pritožbeno zatrjevana okoliščina, da naj bi se valutno tveganje ob sklenitvi pogodbe o prevzemu dolga že izpolnilo. Tožnica je jasno izpovedala, da je bil ob prevzemu dolga znesek obroka kredita za 150 EUR višji kot na začetku, vendar je pričakovala, da se bo tečaj popravil v njeno korist. Četudi je opazila, da znesek obroka ni fiksen in je bila seznanjena s tem, se bo v primeru spremembe tečajnega valutnega razmerja CHF/EUR tudi znesek obroka spremenil, to ne zadošča za sklep, da je razpolagala z zadostnimi informacijami za sprejem poučene in preudarne odločitve. To, da je upala, da se bo tečaj popravil v njeno korist, ne pomeni, da se je zavedala potencialne neomejenosti valutnega tveganja. Zgolj zavedanje, da neko tveganje obstaja, ne pomeni, da se posameznik zaveda tudi njegovega dejanskega obsega.

Tega ne spremeni niti pritožbeni očitek, da se je povprečen slovenski potrošnik zavedal valutnega tveganja. Pojem potrošnika v smislu 2. člena Direktive 93/13/EGS je objektiven in neodvisen od konkretnih znanj, ki jih lahko oseba ima, ali od informacij, s katerimi dejansko razpolaga.

Slovenski potrošnik ni potrošnik s tako specifičnimi lastnostmi ali znanji o mehanizmu konverzije valut in učinkih valutnih sprememb, da ga ne bi bilo mogoče šteti za povprečnega potrošnika, za katerega se po evropskem pravu domneva, da se ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja. Velika apreciacija CHF proti EUR v dolgoročnem pogodbenem obdobju je za toženko kot finančno strokovnjakinjo predvidljivo tveganje, na katero tožnice verjetno ni opozorila. Med strankama je torej verjetno obstajal informacijski razkorak, glede obstoja katerega pritožba neutemeljeno izpostavlja, da ga sodišče prve stopnje ni pojasnilo. Ravno neopravljena pojasnilna dolžnost, glede katere sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu konkretno pojasni, zakaj je potrebna, je razlog za ta razkorak.

17.Pravilni so tudi razlogi izpodbijanega sklepa glede verjetne ničnosti izpodbijanih pogodb (32. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožbeno sodišče jih v izogib ponavljanju podrobneje ne povzema, ker so konsistentni s stališči novejše sodne prakse, iz katere izhaja, da je določilo o tuji valuti kredita glavni predmet pogodbe, zaradi česar sprememba valute kredita ne bi pomenila odprave nepoštenega pogodbenega pogoja, temveč nedopustno spremembo pogodbe.

Sankcija ničnosti kreditnih pogodb je sorazmerna, učinkovita, zagotovljen je tudi njen odvračalni učinek (ki nima kaznovalne narave, kot to zmotno trdi pritožba). Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je odklanjanje delne ničnosti v nasprotju z načelom sorazmernosti. V zvezi s tem je relevantno vprašanje, ali je teža posledic ocenjevanega posega (zadržanja učinkovanja pogodbe) v pravice toženke proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale.

Odgovor nanj je pritrdilen. Namen zavarovanja, ki izhaja iz že predstavljene sodne prakse SEU, je v zagotovitvi polnega učinka končne meritorne odločitve, s tem pa v odpravi neravnotežja med strankama, ki je posledica nepoštenosti toženke.

Glede težko nadomestljive škode

18.Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj tožnica brez izdaje začasne odredbe ne bi mogla doseči polnega varstva po Direktivi 93/13/EGS. Navedeno je, s sklicevanjem na evroskladno razlago pravnega standarda težko nadomestljive škode, obsežno pojasnilo v 33. in 35. do 37. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ti razlogi zadoščajo. Pritožba ob tem smiselno izpostavlja nestrinjanje s stališči sodbe SEU C-287/22, glede katerih je predhodno že bilo pojasnjeno, da so jih nacionalna sodišča držav članic EU dolžna upoštevati. S tem pa je pravzaprav odgovorjeno tudi na pritožbene očitke glede tega, da (1) polno varstvo v primeru spremembe tožbe oziroma vložitve nove tožbe ni ogroženo, (2) sprememba tožbe oziroma vložitev tožbe za tožnico nista škodljivi in (3) uveljavljanje pravic, ki gredo stranki po ZPP, ne more biti nenadomestljiva škoda. Iz odločbe SEU C-287/22 namreč jasno izhaja, da je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13/EGS le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo.

Položaj, v katerem se znajde potrošnik, če mu to ni omogočeno, že sam po sebi predstavlja breme tako na premoženjskem kot na nepremoženjskem področju in že zgolj to ob evroskladni razlagi sodbe SEU ustreza standardu težko nadomestljive škode.

Pravilnosti tega stališča pritožbeni ugovor, da tožnici z razširitvijo tožbe ne bi nastali dodatni sodni stroški, ne omaja. Pri pojasnjenem ni bistveno, kako globoko navedeno breme poseže v potrošnikov premoženjski položaj, zato pritožba ne more uspeti niti z opozarjanjem, da je tožničino premoženjsko stanje ostalo nerazčiščeno.

Pritožbena očitka, da sodišče ne navaja, da tožnici morebitne spremembe tožbe ne bi dovolilo, in da kredit ni bil najet za reševanje eksistenčnega problema ob tem nista pravno pomembna - drugi tudi iz razloga, ker okoliščina, da fizična oseba najame kredit za financiranje nepremičnine, ki jo bo odplačno oddajala v najem, ne izključuje potrošniške narave tega kredita, če gre za namene, ki so izven njene poklicne dejavnosti.

Pritožnik pa ugotovitve, da je bil kredit v tej zadevi najet za namene izven poklicne dejavnosti, ne izpodbija.

19.Pritožnica opozarja, da bo kreditno razmerje med pravdnima strankama prenehalo 1. 6. 2026, pri čemer izpostavlja, da ni jasno, zakaj se v izpodbijanem sklepu omenja možnost vložitve nove tožbe, glede na to, da postopek do takrat zagotovo ne bo zaključen. Sodišče prve stopnje je sklep o izdaji začasne odredbe izdalo 16. 5. 2024, torej dve leti pred pogodbeno dogovorjenim trenutkom prenehanja kreditnega razmerja. Takrat še ni bilo mogoče z gotovostjo trditi, da postopek do 1. 6. 2026 ne bo zaključen. Za odločanje v tej zadevi je odločilno dejansko stanje v času izdaje sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe. Na ta trenutek, ki ga mora sodišče upoštevati tudi ob odločanju o pritožbi, se namreč raztezajo časovne meje pravnomočnosti.

20.Pritožnica neutemeljeno graja tudi zaključke izpodbijanega sklepa glede preplačila prejetega kredita, oziroma da tožnici v primeru uspeha v tem postopku ne bo treba plačati ničesar več, v zvezi s tem pa neutemeljeno zatrjuje tudi pomanjkanje koneksnosti med tožbenim zahtevkom in izdano začasno odredbo. Sodba SEU C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik že plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega. Tudi če tožnica preplačila ne bi izkazala, to izdaje predlagane začasne odredbe ne bi izključevalo. Vsakršno nadaljnje plačevanje obrokov po kreditni pogodbi, za katero obstoji izkazana verjetnost, da je nična, potrošniku ne more zagotoviti polnega učinka končne odločitve v tem sporu. To jasno izhaja iz 48. do 52. točke obrazložitve sodbe SEU C-287/22, kjer je navedeno, da je sprejetje začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden se je začel ta postopek.

A contrario to pomeni, da za sprejetje ukrepov zavarovanja ni zahtevan pogoj preplačila kredita, čeprav je sodišče prve stopnje pravilno za verjetno zaključilo, da je do preplačila že prišlo.

Iz neprerekanih ugotovitev izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je izposojeni znesek znašal 182.044,59 EUR, odplačan pa je bil znesek v višini 263.808,02 EUR, pri čemer je tožnico na dan 15. 1. 2024 še vedno bremenilo plačilo 44.480,88 EUR. Ob tem ni verjetno izkazano, da bi tožnica toženki v primeru ugotovljene ničnosti pogodb dolgovala nadomestilo za uporabo denarja v višini pogodbenih ali obogatitvenih obresti. SEU je v sodbi C-520/21, ob upoštevanju pritožbeno izpostavljenega načela sorazmernosti,

namreč že izpostavilo, da kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe.

Glede možnosti konverzije

21.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi tožnica razlog za ničnost kreditne pogodbe lahko preprečila s konverzijo. Na navedeno je pravilno odgovorjeno v 31. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa - zaradi neopravljene pojasnilne dolžnosti tožnica ni mogla objektivno oceniti, kaj za njene obveznosti predstavlja konverzija kreditne pogodbe.

Ne drži pritožbeni očitek, da se je razlog za ničnost spornih pogodb pojavil naknadno. Ta je obstajal že v sklenitveni fazi, v kateri bi morala biti opravljena pojasnilna dolžnost, pa verjetno ni bila.

Sklepno

22.Ker niso podani niti izrecno zatrjevani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

23.Kadar je postopek zavarovanja del pravdnega postopka, so stroški zavarovanja terjatve sestavni del pravdnih stroškov (151. člen ZPP). O pritožbenih stroških bo zato odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

-------------------------------

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

V nadaljevanju: EU.

Prim. VSL sklep II Cp 1492/2025 z dne 19. 11. 2025, VSL sklep I Cp 872/2025 z dne 30. 9. 2025, VSL sklep I Cp 1161/2025 z dne 24. 9. 2025, VSL sklep I Cp 2001/2024 z dne 10. 7. 2025 in druge.

Prim. VSL sklep I Cp 1680/2025 z dne 9. 10. 2025, VSL sklep I Cp 872/2025 z dne 30. 9. 2025 in drugi.

Kar izrecno določa tudi ZIZ.

Prim. VSL sklep I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024.

Prim. VSL sklep II Cp 1492/2025 z dne 19. 11. 2025, VSL sklep I Cp 1161/2025 z dne 24. 9. 2025, VSL sklep I Cp 2001/2024 z dne 10. 7. 2025 in drugi.

Prim. VSL sodba II Cp 377/2024 z dne 10. 10. 2024.

Prim. VSRS sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 (18. tč. obrazložitve).

Prim. sodba SEU C-110/14 (21. tč. obrazložitve).

Prim. VSL sklep I Cp 2001/2024 z dne 10. 7. 2025, VSL sklep I Cp 1680/2025 z dne 9. 10. 2025 in drugi.

Šturm, L.: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj: 2011; komentar 2. člena URS. Dostopno na: https://e-kurs.si/komentar/splosno-ustavno-nacelo-sorazmernosti-2/ (18. 12. 2025).

Prim. VSL sklep I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024.

Prim. VSL sklep I Cp 1161/2025 z dne 24. 9. 2025, VSL sklep II Cp 728/2024 z dne 11. 7. 2024, VSL sklep I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024 in drugi.

Prim. VSL sklep I Cp 872/2025 z dne 30. 9. 2025, VSL sklep I Cp 1161/2025 z dne 24. 9. 2025.

Prim. VSL sklep I Cp 1928/2024 z dne 11. 12. 2024.

Prim. VSL sklep I Cpg 160/2024 z dne 5. 6. 2024, VSL sklep I Cp 2106/2023 z dne 18. 12. 2023.

Prim. VSL sklep II Cp 1492/2025 z dne 19. 11. 2025, VSL sklep I Cp 1680/2025 z dne 9. 10. 2025, VSL sklep I Cp 1161/2025 z dne 24. 9. 2025.

Prim. VSL sklep I Cp 316/2025 z dne 13. 5. 2025.

Prim. VSM sodba I Cp 217/2025 z dne 15. 4. 2025.

Prim. VSL sodba II Cp 276/2024 z dne 12. 8. 2025, VSL sklep I Cp 1780/2024 z dne 17. 1. 2025.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2 Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 7, 7/1, 7/1-9, 21, 21/3 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 22/1, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1, 24/1-4 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 88, 88/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.