Jedro

Sodišče ne sme uporabiti strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim. Odločanje o ukrepih vsebuje tudi prognozo (predvidevanje), ki mora temeljiti na dejstvih, da bo obdolženec izrečeni ukrep spoštoval.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je zoper obdolženega S.Č. odredil pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od odvzema prostosti dne 8.4.2009 od 03.30 ure dalje. Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil. 2. Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega S.Č. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V izrednem pravnem sredstvu uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve iz drugega odstavka 371. člena v zvezi z določbami drugega odstavka 192., 199.a in 201. člena istega zakona, ki da so vplivale na zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in napadeni sklep spremeni ter pripor zoper obdolženca odpravi, podrejeno pa, da zoper njega odredi hišni pripor.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Obdolženi S.Č. in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Vložnik v zahtevi ne izpodbija obstoja utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (KZ) in tri kazniva dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. in drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika 1 (KZ-1) in tudi ne, da je pri obdolžencu podana ponovitvena nevarnost, kot drugi pogoj za odreditev pripora. Meni pa, da neogibnost pripora kot tretji pogoj, brez katerega ukrepa, ki najgloblje posega v obdolženčevo osebno svobodo, ni mogoče odrediti, ni podan, prav tako pa sodišče v napadeni odločbi ni navedlo razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče argumentirano sklepati, da pri obdolžencu s hišnim priporom kot milejšim ukrepom enakega smotra ne bi bilo mogoče doseči. V zahtevi navaja, da je obdolženec motiviran za spoštovanje omejitev, ki izhajajo iz ukrepa hišnega pripora, ki po vložnikovem mnenju odpravlja obdolženčevo ponovitveno nevarnost. Zato sta po vložnikovi presoji podani bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev iz drugega odstavka 371. člena v zvezi z drugim odstavkom 192. člena, 199.a in 201. člena istega zakona.

7. Sodišče mora pri presoji, ali je podana neogibnost pripora kot pogoj za odreditev tega ukrepa, presoditi, ali je poseg nujen, tako da želenega cilja ni mogoče doseči na noben drugi način in ali je poseg v razumnem sorazmerju s ciljem, torej tisto dobrino, ki naj se s posegom zavaruje, in z razumno pričakovanim učinkom takega zavarovanja. Z vložnikom se ni mogoče strinjati, da sodišči prve in druge stopnje take presoje nista opravili in da svojega sklepa, zakaj pri obdolžencu s hišnim priporom, kot milejšim ukrepom, takega smotra ni mogoče doseči, nista navedli razlogov. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah, s katerimi je odločalo o zahtevah za varstvo zakonitosti zoper sklepe o priporu večkrat zapisalo, da so pogosto iste okoliščine pomembne za presojo obstoja pripornega razloga na eni in neogibnosti pripora na drugi strani. Razloge, s katerimi je odločba o priporu utemeljena, je treba presojati v medsebojni povezavi in celovito, kajti samo na tak način je mogoče ugotovitvi, ali je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, pri čemer se v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom presoja le slednje. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da je bil obdolženec že večkrat obsojen zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, da naj bi obravnavana kazniva dejanja storil med preizkusno dobo, da zoper njega tečejo številni kazenski postopki zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, pa tudi kaznivega dejanja poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po četrtem v zvezi s tretjim, drugim in prvim odstavkom 302. člena KZ. Sodišče je ugotovilo, da navedene okoliščine kažejo na obdolženčevo izrazito nespoštovanje pravnega reda, saj da ti postopki nanj niso vplivali tako, da ne bi več izvrševal kaznivih dejanj. S tem, ko je sodišče ugotovilo, da je obdolženec pri storitvi kaznivih dejanj pokazal precejšnjo vztrajnost, da svojo kriminalno dejavnost stopnjuje, da tudi okolje, v katerem živi, ne deluje vzpodbudno, da bi prenehal z izvrševanjem premoženjskih kaznivih dejanj, tako da je na podlagi tega sklepalo, da je tako ravnanje postalo že obdolženčev življenjski slog, da vse te okoliščine kažejo na izrazito ponovitveno nevarnost in da je odreditev pripora zoper obdolženca neogibno potrebna. Pri odločanju o tem, katerega od ukrepov, v konkretnem primeru za odpravo ponovitvene nevarnosti, mora sodišče upoštevati pogoje, ki so določeni za posamezne ukrepe, in upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim. Odločanje o ukrepih vsebuje tudi prognozo (predvidevanje), ki mora temeljiti na dejstvih, da bo obdolženec izrečeni ukrep spoštoval. Glede na dosedanje obdolženčevo izrazito nespoštovanje pravnega reda je sklepanje sodišča, da tega ni mogoče pričakovati niti v primeru odreditve hišnega pripora, razumno. Tega, da odreditev pripora v konkretni zadevi ni v razumnem razmerju z varnostjo premoženja potencialnih oškodovancev z dobrino, ki se s posegom zavaruje in da je z razumnim pričakovanim učinkom takega zavarovanja, pa vložnik niti ne trdi.

8. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedeni razlogi, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o obstoju neogibnosti pripora pri obdolžencu in na ta način v skladu z merili ustaljene sodne prakse ugotovilo, da z milejšim ukrepom navedenega smotra ni mogoče doseči. 9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obdolženega S.Č., niso podane, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.