Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da zgolj zaskrbljenost tožnika, da ne bo več mogel hoditi, glede na to, da zdravljenja niso spremljali zapleti, ni podlaga za prisojo odškodnine za strah, saj strah ni bil zadostne intenzitete in trajanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 3.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.9.2016 dalje do plačila (točka I. izreka). V presežku do zahtevanih 5.300,00 EUR z obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 3.245,12 EUR, od tega znesek 1.431,58 EUR v korist proračuna Republike Slovenije, razliko v višini 1.813,54 EUR pa tožniku, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo v njenem zavrnilnem delu (glede odškodnine v višini 1.500,00 EUR) in odločitev o stroških postopka se je pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožniku dosodi še dodatno odškodnino v znesku 1.500,00 EUR, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem tožniku dosodilo prenizko odškodnino. Upoštevati je potrebno tudi nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel med zdravljenjem, kot jih je ugotovila izvedenka, tožnik pa je trpel tudi težave pri prehranjevanju, pri oblačenju, umivanju, težave pri hoji, ko se je v začetku opiral na drugo nogo, v času zdravljenja je ležal, ni nič delal, o čemer je tožnik izpovedal na naroku. Ni razloga, da sodišče teh nevšečnosti ne bi upoštevalo pri tožniku. Tožnik je v zvezi z nevšečnostmi predlagal tudi, da se izvedenka do tega dodatno opredeli. Sodišče o tem ni podalo nobene obrazložitve. Sodišče je tožniku za prestani strah dosodilo le 300,00 EUR, kar je bistveno prenizka odškodnina, saj sodišče ni v zadostni meri upoštevalo vseh okoliščin glede prestanega strahu s strani tožnika. Tožnik je res izpovedal, da se ob padcu ni dobro zavedal, kaj se je zgodilo, vendar pa sodišče ugotavlja v nadaljevanju, da je tožnik ob padcu doživel globok strah, ki je v njem povzročil večjo previdnost, ko stopa po gladkih površinah, kar daje zaključek, da je sam dogodek pri tožniku vendarle povzročil strah, ki opravičuje odškodnino iz tega naslova, kar je sodišče v določenem obsegu sicer upoštevalo. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik nedvomno po tistem, ko se je zavedel, kaj se je zgodilo, ko je odprl oči in okoli sebe videl paznike, ob tem imel bolečine v glavi, desni roki, ko ni mogel stopiti na nogo, bil v strahu, kaj se je zgodilo. Takrat je bil strah nedvomno hujše intenzitete in ga je treba upoštevati. Tožnik je bil v strahu tudi, ko so ga pregledali v zavodu, v bolnišnici in zopet kasneje ob pregledih v zavodu sploh glede na to, da je utrpel večje število poškodb. Ne strinja se, da strahu v času zdravljenja ni trpel. Tožnik je izpovedal, da je bil zaskrbljen, da ne bo več mogel hoditi, da ne mogel igrati namiznega tenisa, da se mu je vrtelo. Sodišče je uspeh tožnika ocenilo na 81% (100% temelj in 62% višina) ter toženi stranki naložilo v plačilo stroške. Tožnik ne oporeka višini priznanih stroškov, je pa prepričan, da je njegov uspeh v pravdi višji kot 81%, zato je posledično upravičen do višjih stroškov.

3. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku dne 4.2.2016 utrpel pretres možganov, udarnino glave, udarnino desnega zapestja ter udarnino desnega gležnja. Hujše bolečine je trpel en dan, bolečine srednje intenzitete v obliki glavobola kot tudi v desnem zapestju in desnem gležnju je trpel prvih sedem dni po škodnem dogodku. Lažje bolečine v obliki lažjega glavobola in v desnem zapestju in gležnju pa je trpel pri razgibavanju obeh sklepov in normalizaciji življenjskih aktivnosti v obdobju nadaljnjih treh tednov. Sodišče je na podlagi mnenja izvedenke ugotovilo tudi nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel med zdravljenjem (točka 10 sodbe). Resda sodišče ni izrecno v sodbi omenilo določenih nevšečnosti, ki jih je tožnik tudi naštel v tožbi, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tudi ob upoštevanju teh nevšečnosti odškodnina v znesku 3.000,00 EUR iz tega naslova primerna in v skladu s stopnjo in trajanjem bolečin tožnika in nevšečnosti in z odškodninami, prisojenimi v sodni praksi v podobnih primerih (179. člen OZ).

6. Glede odškodnine iz naslova strahu je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe tožnika pravilno ugotovilo, da se tožnik takoj po padcu sploh ni dobro zavedal, kaj se je zgodilo, zato je pravilno zaključilo, da se tožnik tedaj ni ustrašil. Pritožba z nasprotnimi navedbami pritožbenega sodišča ne prepriča, saj te navedbe niso skladne z izpovedbo tožnika. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da zgolj zaskrbljenost tožnika, da ne bo več mogel hoditi, glede na to, da zdravljenja niso spremljali zapleti, ni podlaga za prisojo odškodnine za strah, saj strah ni bil zadostne intenzitete in trajanja. Je pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik ob padcu doživel nek globok strah, ki je v njem povzročil veliko večjo previdnost, ko stopa po gladkih površinah, in mu iz tega naslova prisodilo znesek 300,00 EUR, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino za škodo, ki jo je iz tega naslova utrpel. 7. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov upoštevalo uspeh tožnika tako po temelju (100%) kot po višini (62%) in pravilno zaključilo, da uspeh tožnika znaša 81%. Tožnik same odmere stroškov ne izpodbija, njegov uspeh v pravdi pa je s strani sodišča prve stopnje ocenjen ustrezno.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (točka II. izreka in odločitev o stroških postopka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999