Jedro

Skladno s prvim odstavkom 207. člena ZPP ima prekinitev postopka za posledico, da prenehajo teči vsi roki, določeni za pravdna dejanja, zato pretečenega časa po prekinitvi postopka ni mogoče upoštevati kot relevantno trajanje postopka niti v konkretnem primeru, saj pogoji za nadaljevanje postopka še niso izpolnjeni. Zato ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb o skoraj 5-letnem sojenju. Postopek je trajal do prekinitve eno leto in deset mesecev. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da v tem obdobju še ni prišlo do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Čas enega leta in deset mesecev od vložitve tožbe do prekinitve postopka, v katerem še ni prišlo do razpisa naroka, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne odstopa od povprečnega časovnega postopanja v običajnih pravdnih zadevah na slovenskih sodiščih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Celju P 34/2015 plača odškodnino v znesku 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.2018 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 244,80 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1) in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je večkrat poudarila, da prekinitev pravdnega postopka P 34/2015 glede tožene Banke Slovenije ne bi bila sporna, če bi celjsko sodišče trajanje prekinitve postopka časovno zakonito omejilo. V sklepu o prekinitvi postopka bi moralo navesti datum, do kdaj prekinitev najdlje traja, če zakonodajalec ne bo pravočasno sprejel zakona, ki mu ga je naložilo Ustavno sodišče. Pravdno sodišče v Celju je z napačno razlago odločbe Ustavnega sodišča – s prekinitvijo pravdnega postopka, ki nima določenega roka, do kdaj prekinitev traja, favoriziralo dolžnici, s čimer je poleg zakonodajalca tudi sodišče prispevalo, da doslej tožnici ni bilo zagotovljeno učinkovito sodno varstvo v razumnem roku oziroma ji sploh ni bilo zagotovljeno pošteno sojenje. Izpodbijana sodba o tem odločilnem dejstvu (o prekinitvi postopka ad infinitum) sploh nima nobenih razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o odločilnem dejstvu, da pravdni postopek P 34/2015 ne teče le proti Banki Slovenije, na katero se nanaša odločba Ustavnega sodišča in neustavni 350.a člen ZBan-1, ampak tudi proti Banki A., oziroma njeni pravni naslednici. Izpodbijana sodba je pri ocenjevanju zakonitosti sklepa o prekinitvi postopka povsem prezrla, da tožba tožeče stranke proti Banki A. ni v nobeni povezavi s prekinitvijo postopka, ki jo je za 6 mesecev odredilo Ustavno sodišče zaradi sprejetja zakona, ki naj bi uredil učinkovito sodno varstvo v pravdah z Banko Slovenije in ne s poslovnimi bankami. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo 6. točko 1. odst. 205. člena ZPP v procesnopravni in materialnopravni vsebini. Izpodbijana sodba v točki 13 obrazložitve pravilno navaja, da se po 16. členu Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO2) denarna odškodnina izplača za nepremoženjsko škodo, povzročeno zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pri čemer Republika Slovenija za povzročeno škodo odgovarja objektivno. V preostalem delu obrazložitve izpodbijane sodbe pa sodišče prve stopnje samo zanika to materialnopravno izhodišče za določanje odškodnine pri sojenju v nerazumnem roku. Morebitno kratko obdobje odlašanja s sojenjem ne vpliva na temelj za objektivno odgovornost tožene stranke, te odgovornosti bi se tožena stranka rešila le, če bi dokazala, da je skoraj 5-letno sojenje povzročila tožeča stranka ali višja sila. Opravičevanje ravnanja enega državnega organa s protipravno opustitvijo drugega državnega organa je nepošteno, povzema pa ga tudi izpodbijana sodba v 18. točki obrazložitve, kar je grob poseg v pravice tožeče stranke, ki jih varuje EKČP in URS, pa tudi v uvodu citirane določbe ZVPSBNO. Okrožno sodišče v Celju ni obrazložilo, kako v obravnavani pravdi razlaga odločbo US, ki je zakonodajalec ni udejanil. Tako kot razlaga pravnega temelja pravde (zakona, ki je temelj spora), je po pravilu „Iura novit curia“ tudi celovita in ne gramatikalna razlaga odločbe US dolžnost sodišča. Pravdno sodišče v Celju je na lastno iniciativo neobičajno hitro začelo spis reševati in do marca 2015 končalo vse priprave za glavno obravnavo. To dokazuje, da je bil spis skladno s Sodnim redom glede na pripad zadev in kadrovske zmožnosti sodišča na vrsti za obravnavo. Žal pa je sodni postopek nato povsem zastal. Sodišče v Celju je neutemeljeno zavlačevalo postopek.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo tudi okoliščine v zvezi s prekinitvijo pravdnega postopka opr. št. P 34/2015 pred Okrožnim sodiščem v Celju. Pravilno je pojasnilo, da je Državnemu zboru Ustavno sodišče naložilo, da mora protiustavnost iz 2. točke odločbe U-I-295/13-260 odpraviti v šestih mesecih po objavi v Uradnem listu RS, v 4. točki pa je Ustavno sodišče odločilo, da se do odprave protiustavnosti prekinejo postopki na podlagi 350.a člena ZBan-1. Pojasnilo je tudi, da ker v času odločanja v tej zadevi na prvi stopnji še ni prišlo do odprave protiustavnosti, Okrožno sodišče v Celju ni imelo podlage, da bi postopek nadaljevalo. Zaradi načela delitve oblasti se namreč ni smelo postaviti v položaj zakonodajalca in odločiti v skladu z usmeritvami Ustavnega sodišča. Sodišče prve stopnje se je torej opredelilo tudi do tega, da Okrožno sodišče v Celju ni moglo samo določiti roka, do kdaj naj prekinitev postopka traja. Pritožbeni očitek o pomanjkanju razlogov v tej smeri torej ni utemeljen. Prva tako ne drži, da je postopek prekinilo za neomejeno časovno obdobje, saj je trajanje prekinitve opisalo opisno, to je z navedbo, da se postopek prekine „do odprave protiustavnosti 265. člena Zakona o reševanju in prisilnem prenehanju bank (ZRPPB).“ Sklep o prekinitvi postopka je bil izdan za obe toženi stranki, to je Banko Slovenije in Banko B., d.d., kar je potrdilo tudi Višje sodišče v Celju s sklepom I Cp 12/2017, z dne 19.4.2017. Postopek pred Okrožnim sodiščem v Celju je bil torej pravnomočno prekinjen tudi zoper Banko B., d.d., kot pravno naslednico Banke A. Tožeča stranka ne more s sedanjimi navedbami izpodbijati pravilnosti odločitve o prekinitvi postopka, saj bi lahko takšne trditve uveljavljala le s pravnimi sredstvi v matičnem postopku, to je P 34/2015. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožba tožeče stranke proti Banki A. ni v nobeni povezavi s prekinitvijo postopka, ki jo je za 6 mesecev odredilo Ustavno sodišče zaradi sprejetja zakona, ki naj bi uredil učinkovito sodno varstvo v pravdah z Banko Slovenije in ne s poslovnimi bankami.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da ima skladno s 1. odst. 207. člena ZPP prekinitev postopka za posledico, da prenehajo teči vsi roki, določeni za pravdna dejanja, zato pretečenega časa po prekinitvi postopka ni mogoče upoštevati kot relevantno trajanje postopka niti v konkretnem primeru, saj pogoji za nadaljevanje postopka še niso izpolnjeni. Zato ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb o skoraj 5-letnem sojenju. Postopek je trajal do prekinitve eno leto in deset mesecev. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da v tem obdobju še ni prišlo do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje tudi ni napačno uporabilo določbe 16. člena ZVPSBNO, ki govori o tem, da tožena stranka za povzročeno škodo odgovarja objektivno.

7. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da predmetna zadeva po vsebini ni prioritetna in je sodišče ni bilo dolžno obravnavati prednostno, saj zakon tega ne predpisuje. Potek postopka do prekinitve je potekal običajno. Tudi če je sodišče opravilo predhoden preizkus tožbe, jo vročalo v odgovor ali opravilo še kakšna druga dejanja med pripravami za razpis glavne obravnave, to še ne pomeni, da je zadeva tudi prišla na vrsto za razpis glavne obravnave. Tožnica pa sicer v postopku tudi ni podala trditev, da bi sodišče kršilo pravila o vrstnem redu obravnavanja zadev. Tudi sicer čas enega leta in deset mesecev od vložitve tožbe do prekinitve postopka, v katerem še ni prišlo do razpisa naroka, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne odstopa od povprečnega časovnega postopanja v običajnih pravdnih zadevah na slovenskih sodiščih.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 49/2006 s spremembami