Jedro

Prav toženčeva alkoholiziranost je bila vzrok za to, da je toženec vozil prehitro in je zato prišlo do prometne nesreče. To pa brez dvoma pomeni, da je vzročna zveza med toženčevo alkoholiziranostjo in nastalo škodo podana. Toženec ni trdil oziroma dokazal, da na splošno oziroma običajno vozi prehitro, lahkomiselno in ne upošteva prometne signalizacije. Ocena sodišča, da je vinjenost tožene stranke dokazana in da je ta vplivala na nastalo posledico, je zato pravilna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v 3. točki izreka spremeni tako, da se ta točka v celoti glasi: „Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 2.839,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.“, v ostalem delu pa se pritožba zavrne in se sodba potrdi (1. točka izreka).

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 170,46 EUR.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 8.345,83 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.1.2003 dalje do plačila, v presežku pa je zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da tožeči stranki v roku petnajstih dni povrne pravdne stroške v višini 3.007,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je toženec povzročil prometno nesrečo pod vplivom alkohola, da toženec ni dokazal, in da vožnja pod vplivom alkohola ni v vzročni zvezi z nastalo škodo, zato je izgubil svoje zavarovalne pravice, pri čemer pa je višina regresa omejena na 2.000.000,00 SIT (sedaj 8.345,85 EUR) in je zato toliko dolžan plačati tožeči stranki.

Zoper sodbo se je po svojem pooblaščencu pritožil toženec in sicer glede ugodilnega dela (1. točke izreka) in glede odločitve o stroških postopka (3. točka izreka) ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži stroške postopka. Poudarja, da je iz izreka kazenske sodbe razvidno, da je bil vzrok prometne nesreče njegova prehitra vožnja in tudi nepravilna vožnja umrle kolesarke, ne pa tudi vožnja pod vplivom alkohola. Tožnik ne nasprotuje dejstvu, da je kritičnega trenutka vozil prehitro, nasprotuje pa ugotovitvi sodišča, da je bil v kritičnem trenutku alkoholiziran in da je podana vzročna zveza med alkoholiziranostjo in nastalo prometno nesrečo. Tega ni potrdil noben izvedenec ne v kazenskem in ne v pravdnem postopku in zato manjka temeljni element civilnega delikta. Poleg tega je izvedenec Z. zapisal, da je bila reakcija toženca v času nezgode ustrezna. Navedbe sodišča, da alkohol na splošno spodbuja precenjevanje lastnih sposobnosti, pa so v tem primeru irelevantne, ker tega izvedenec pri toženi stranki ni zaznal, kar velja na splošno, pa ni predmet tega postopka. Ocena sodišča, da je vinjenost toženca vplivala na prehitro vožnjo, tako nima podlage za kritično presojo, ker vinjenost toženca ni bila ugotovljena, pa tudi vzročna zveza med morebitno alkoholiziranostjo in nastalo posledico ne. Sodišče prve stopnje pa je tudi nepravilno odločilo o stroških postopka, saj je izrek v nasprotju z njeno obrazložitvijo.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbena trditev, da ni bila ugotovljena alkoholiziranost toženca v času prometne nezgode, ne drži. Da je bil toženec alkoholiziran, sta ugotovila v pravdnem postopku postavljena izvedenka za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo S., ki je kot najverjetnejšo krvno koncentracijo alkohola navedla vrednosti 0,61 g/kg in izvedenec sodne medicine Z., ki je ocenil, da je imel toženec v času nezgode v krvi od 0,54 do 0,69 g/kg alkohola. Tudi izvedenka, ki je bila postavljena v kazenskem postopku dr. K., je kot zelo verjetno vrednost alkohola ocenila na 0,55 g/kg. Vse to pa so vrednosti, ki presegajo dovoljeno vrednost 0,5 g/kg. Da je bil tožnik v času prometne nesreče pod vplivom alkohola, pa je pokazal tudi elektronski alkotest znamke Dräger, s katerim je bil toženec po nesreči preizkušen in ta je pokazal 0,61 grama na kilogram alkohola v izdihanem zraku (A23). Ne drži torej, da nobeden od izvedencev niti v kazenskem niti v pravdnem postopku ni potrdil toženčeve alkoholiziranosti. Neutemeljena pa je tudi nadaljnja trditev, da manjkata temeljna elementa civilnega delikta (nedopustnost ravnanja in vzročna zveza), ker v predmetnem postopku ne gre za plačilo odškodnine, temveč za regresni zahtevek. Res je, da je izvedenec Z. zapisal, da je bila reakcija toženca v času nezgode ustrezna, vendar to ne pomeni, da njegova alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bila prav toženčeva alkoholiziranost vzrok za to, da je toženec vozil prehitro in je zato prišlo do prometne nesreče. To pa brez dvoma pomeni, da je vzročna zveza med toženčevo alkoholiziranostjo in nastalo škodo podana. Drži, da je splošno znano, da alkohol na splošno spodbuja precenjevanje lastnih sposobnosti, in da izvedenec Z. ni mogel z gotovostjo odgovoriti na vprašanje, ali je na hitrost toženčeve vožnje vplivala stopnja alkoholiziranosti, ker ni poznal siceršnjih vozniških navad toženca in mu ni znano, ali je tudi sicer v treznem stanju nagnjen k prehitri in lahkomiselni vožnji ter neupoštevanju prometne signalizacije, zaključil pa je, da so vozniki pod ugotovljenim vplivom alkohola nagnjeni k prehitri in lahkomiselni vožnji. Glede na tak zaključek pa je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo, da toženec ni trdil oziroma dokazal, da na splošno oziroma običajno vozi prehitro, lahkomiselno in ne upošteva prometne signalizacije. Ocena sodišča, da je vinjenost tožene stranke dokazana in da je ta vplivala na nastalo posledico, je zato pravilna. Ker razlogi, iz katerih pritožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu, niso podani, prav tako ne razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je treba pritožbo v tem delu zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka potrditi (353. člen ZPP).

Utemeljena pa je pritožba toženca, ki se nanaša na odmero stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je uspeh tožeče stranke v tem postopku 23,2 odstoten. Uspeh tožene je torej 76,8 odstoten. Tožeči stranki je priznalo 2.792,23 EUR odvetniških stroškov in 720,53 EUR takse za tožbo in sodbo, kar je skupaj 3.512,76 EUR. Glede na uspeh tako tožeči stranki pripada 814,96 EUR stroškov. Toženi stranki je sodišče priznalo 4.759,03 EUR stroškov, glede na uspeh ji torej pripada 3.654,94 EUR stroškov. Po pobotanju obeh zneskov mora tožeča stranka toženi stranki plačati 2.839,98 EUR stroškov postopka.

Izrek o stroških pritožbenega postopka tožene stranke temelji na prvem odstavku 154. člena in drugem odstavku 165. člena ZPP. Uspeh tožene stranke v pritožbi sodišče druge stopnje ocenjuje na 25 odstotkov, zato ji je tudi v tem deležu priznalo pritožbene stroške, ki sicer obsegajo 500 točk za sestavo pritožbe, 2 odstotka za materialne stroške, 20 odstotkov DDV na odvetniško storitev in 166,90 EUR takse za pritožbo.