Jedro

Ob podanih ocenah obeh izvedenskih mnenj iz predsodnega upravnega postopka, da pri tožnici še ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi utemeljevalo razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, ki imata značaj javne listine, sodišče prve stopnje samo, le na podlagi medicinskih izvodov, ni moglo zaključiti, da je pri tožnici prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da pri njej ni več preostale delovne zmožnosti za organizirano pridobitno delo. Ob morebitnem dvomu v pravilnost mnenj obeh invalidskih komisij bi namreč moralo izvesti dokaz z izvedencem medicinske stroke. Ker ni postopalo po 243. členu ZPP, ki izrecno določa, da sodišče v primeru, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga, izvede dokaz s sodnim izvedencem, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice tako, da je odpravilo zavrnilni odločbi toženca št. ... z dne 27. 12. 2010 in iste opravilne številke z dne 26. 7. 2010 (I. točka izreka), tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti od 26. 7. 2010 dalje zaradi posledic poškodbe pri delu in ji od tega dne dalje priznalo pravico do invalidske pokojnine (II. točka izreka) ter odredilo, da bo o višini in izplačilu invalidske pokojnine odločila tožena stranka s posebnim upravnim aktom v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka). Hkrati je toženo stranko zavezalo, da tožnici povrne 452,25 EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je v postopku prišlo do bistvene kršitve postopka iz 1. odstavka 339. člena v zvezi z 243. členom ZPP s tem, ko je sodišče samo le na podlagi izvidov lečečega nevropsihiatra in kliničnega psihologa tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti. V kolikor je sodišče menilo, da obstaja dvom v pravilnost izvedenskih mnenje invalidskih komisij iz predsodnega postopka, bi moralo angažirati izvedenca medicinske stroke. Samo ne razpolaga z medicinskim znanjem, da bi lahko ocenilo invalidnost oz. ali so mnenja lečečih specialistov prepričljivejša od izvedenskih mnenj invalidskih komisij. Poleg tega izpodbijana sodba nima nobenih razlogov glede vzroka I. kategorije invalidnosti. Obstaja možnost deljenega vzroka že zato, ker je tožnica navajala, da je njena največja ovira za delo depresija in psihoorganski sindrom. Prav tako z ničemer ni utemeljen datum nastanka invalidnosti. Tudi če bi bilo mogoče sprejeti, da je pri tožnici od 26. 7. 2010 podana I. kategorija invalidnosti, je pri priznanju pravice do invalidske pokojnine materialno pravo zmotno uporabljeno. Ker gre v konkretnem primeru za spor o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja, je v skladu z 2. odstavkom 163. člena ZPIZ-1 novo pravico mogoče priznati največ s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor zaradi priznanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja in s tem povezano presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih zavrnilnih posamičnih upravnih aktov. Odločbi sta namreč izdani na podlagi skladnih mnenj invalidske komisije I. in II. stopnje (IK I in IK II) z dne 14. 7. 2010 oz. 9. 12. 2010. Oba izvedenska organa sta ocenila, da je pri tožnici od 16. 8. 1996 in še nadalje zaradi posledic poškodbe pri delu podana II. kategorija invalidnosti, ker je še nadalje s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno zmožna za delo na drugem ustreznem, psihofizično nezahtevnem delovnem mestu v mirnem oz. nehrupnem okolju, kjer se ob eventualni izgubi zavesti zaradi padca ne more poškodovati, za delo ki ni normirano in se opravlja v delovnem okolju ob sodelavcih, kjer ni potrebne stalne prisilne drže vratne ali ledvene hrbtenice, pogostega sklanjanja in ali prenašanja bremen nad 5 kg v ugodnim mikroklimatskih pogojih. V obeh invalidskih komisijah so sodelovali zdravniki ustrezne specializacije glede na prevladujoče duševne, ortopedske in kardiovaskularne zdravstvene težave. Na podlagi razpoložljive listinske medicinske dokumentacije in izvidov osebnega pregleda sta kljub ugotovitvam kliničnega psihologa o močno znižanem intelektualnem in nevrofiziološkem funkcioniranju zaradi ponavljajočih se depresivnih motnjah ob normalnem EEG izvidu, ob sicer singularnih patoloških lezijah, ugotovljenih s CT glave ter neizkazani koronarni insuficienci ali motnjah srčnega ritma po opravljenem obremenilnem testiranju zaključili, da pri tožnici še ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi utemeljevalo razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

Ob takšnih ocenah obeh izvedenskih mnenj iz predsodnega upravnega postopka, ki imata značaj javne listine, pa sodišče samo, le na podlagi medicinskih izvodov, ni moglo zaključiti, da je pri tožnici prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da pri njej ni več preostale delovne zmožnosti za organizirano pridobitno delo. Pritožba namreč pravilno poudarja, da bi ob morebitnem dvomu v pravilnost mnenj obeh invalidskih komisij sodišče moralo izvesti dokaz z izvedencem medicinske stroke. Ker ni bilo postopano po 243. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 85/2008; v nadaljevanju: ZPP), ki izrecno določa, da sodišče v primeru, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga, izvede dokaz s sodnim izvedencem, je v obravnavani zadevi prišlo do bistvene kršitve postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP. Neuporaba 243. člena ZPP, torej neizvedba dokaza s sodno medicinskim izvedenstvom ob dvomu v pravilnost mnenj invalidskih komisij iz predsodnega upravnega postopka, namreč lahko vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane ugoditvene sodbe. Iz zapisnika edine glavne obravnave z dne 30. 10. 2013 je namreč razvidna zavrnitev vseh dokaznih predlogov. Torej tudi dokaznega predloga tožnice o pridobitvi sodno izvedenskega mnenja fakultetne komisije z zapisom, da ti niso potrebni. Iz takšnega postopanja sodišča bi se dalo sklepati, da sta dejansko zdravstveno stanje in preostala delovna zmožnost bili v predsodnem postopku dovolj razčiščeni, in da je mogoče zakonitost izpodbijanih upravnih aktov presoditi brez kakršnegakoli dodatnega dokaznega postopka z izvedenstvom. Izpodbijana ugoditvena sodba za toženo stranko tako pomeni sodbo presenečenja. Zaradi pomanjkljivosti postopka je ostalo dejansko stanje pomanjkljivo oz. nepopolno ugotovljeno in posledično ni mogoč niti preizkus pravilne uporabe materialnega prava.

Hkrati tožena stranka pravilno poudarja, da ima izpodbijana ugoditvena sodba glede vzroka I. kategorije invalidnosti in datuma nastanka, takšne pomanjkljivosti, da je v tem delu ni mogoče preizkusiti. O teh pravno relevantnih dejstvih, ki pomembno vplivata na datum pridobitve pravice in višino pokojninske dajatve, namreč sodba sploh nima obrazložitve, zato je v tem obsegu dejansko izkazana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Da bo mogoče pravilno presoditi zakonitost izpodbijanih zavrnjenih upravnih aktov, je bilo ob uporabi 355. člena ZPP potrebno izpodbijano ugoditveno sodbo, vključno s stroškovnim izrekom, v celoti razveljaviti. Zaradi pravilne in popolne ugotovitve vseh pravno odločilnih dejstev, bo sodišče dopolnilo dokazni postopek v nakazani smeri. Če bo ocenilo, da v mnenjih IK I in IK II ni dovolj prepričljive strokovno medicinske podlage za zaključek, da je pri tožnici še nadalje podana preostala delovna zmožnost za drugo ustrezno delo v polovičnem delovnem času z že določenimi omejitvami, bo izvedlo ustrezen dokaz s sodno medicinskim izvedenstvom in na ta način razčistilo kategorijo, vzrok in datum morebitnega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi eventualno lahko utemeljevalo razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri in izvedbi morebitnih drugih dokazov, pomembnih za razjasnitev vseh pravnoodločilnih dejstev, bo lahko zakonito odločilo o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka.