Jedro

Organ citira Družinski zakonik in namen zakonske zveze, ki je v oblikovanju življenjske skupnosti zakoncev, vendar ne navede dejanskih okoliščin glede svoje ugotovitve, da so do takratni zavezanec, zastopnica in otroci, od sklenitve zakonske zveze dalje bili v družinski skupnosti, tako da te ugotovitve organa, glede na tožbene ugovore, sodišče ne more preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije št. PS-00217/2009/082 z dne 20. 9. 2019 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da z dnem 31. 10. 2012 preneha tožnikova pravica do nadomestila preživnine za otroka, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in da stroški postopka niso nastali. Organ je odločbo izdal na podlagi 21.č člena Zakona o javnem štipendijskem, razvojnem, invalidskem in preživninskem skladu Republike Slovenije (ZJSRS), saj je na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka ugotovil, da preživninski zavezanec skupaj s tožnikom živi v skupnem gospodinjstvu.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnikove zakonite zastopnice zavrnil in soglašal z razlogi, ki jih je v svoji odločbi navedel že prvostopenjski organ.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je organ napačno zaključil, da je s preživninskim zavezancem živel v skupnem gospodinjstvu; tudi okrožni državni tožilec je v kazenski zadevi IV K 25584/2017 umaknil obtožni predlog, saj navedeno dejstvo ni bilo dokazano. Toženka tako pri odločanju ni sledila načelu materialne resnice, saj ni ugotavljala vseh dejstev, pomembnih za zakonito in pravilno odločbo; med drugim ni raziskala okoliščine, iz kakšnega razloga je okrožni državni tožilec v že navedeni kazenski zadevi umaknil obtožni predlog. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo spremeni tako, da se tožniku dodeli pravica do nadomestila preživnine od 31. 10. 2012 dalje oziroma podredno, da se vrne v nov postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

4. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge, ki so navedeni že v izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je predmet presoje odločba organa, da mladoletnemu tožniku preneha pravica do nadomestila preživnine z dnem 31. 10. 2012. 7. Iz obrazložitve izhaja, da je organ odločitev oprl na 21. č člen ZJSRS, ki določa, da nadomestilo preživnine ne pripada otroku, ki živi v skupnem gospodinjstvu s preživninskem zavezancem. Kot dejanske okoliščine za uporabo te določbe v obravnavani zadevi pa je organ navedel, da je zakonita zastopnica tožnika dne 25. 10. 2012 sklenila zakonsko zvezo s preživninskim zavezancem A. A. (sedaj B. B.) in da z njim dejansko živi v skupnem gospodinjstvu.

8. Vprašanje dejanskega bivanja pa je med strankama sporno, tožnik v tožbi zanika, da s preživninskim zavezancem živi v skupnem gospodinjstvu, ne navede sicer, kdaj je ta skupnost prenehala oziroma ali je po sklenitvi zakonske zveze dne 25. 10. 2012 obstajala. Organ v odločbi navaja, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja počakal na dokončno odločitev v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 25584/17, ne navede pa, katera dejanska ugotovitev v tej zadevi pritrjuje njegovi ugotovitvi o skupnem gospodinjstvu od 31. 10. 2012. Okrajno sodišče v Ljubljani je namreč s sodbo IV K 25584/2017 z dne 20. 6. 2019 zavrnilo obtožbo zoper obdolženo zakonito zastopnico tožnika.

9. Nadalje organ citira Družinski zakonik in namen zakonske zveze, ki je v oblikovanju življenjske skupnosti zakoncev, vendar ne navede dejanskih okoliščin glede svoje ugotovitve, da so do takratni zavezanec, zastopnica in otroci, od sklenitve zakonske zveze dalje bili v družinski skupnosti, tako da te ugotovitve organa, glede na tožbene ugovore, sodišče ne more preizkusiti.

10. Ker je bilo dejansko stanje v izpodbijani odločbi nepravilno ugotovljeno ter je bilo zato posledično napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

11. Sodišče glavne obravnave v obravnavani zadevi ni opravilo, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

12. Tožnik je primarno predlagal, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, vendar pa sme po določbi prvega odstavka 65. člena ZUS-1 sodišče odločiti v sporu polne jurisdikcije le, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago. Iz zgornjih odstavkov sodbe je razvidno, da je organ sprejel svojo odločitev na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej tudi za sodišče, za odločitev v sporu polne jurisdikcije, podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage, zato je odločilo o podrednem zahtevku, s katerim tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek organu.

13. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07, 107/13). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.