Jedro

Solastnik nepremičnine, ki ima v nedobroverni posesti delež drugega solastnika, je temu dolžan povrniti korist v višini najemnine, čeprav od nepremičnine ne pridobiva dohodke.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na plačilo zneska 1.080.000,00 SIT ter na mesečno plačevanje zneskov po 18.000,00 SIT od januarja 1993 dalje, ugodilo pa je podrejenemu zahtevku na plačilo zneska 1.332.656,00 SIT in pravdnih stroškov v znesku 259.695,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da toženec sam uporablja hišo, katere solastnica do 55 odstotkov je tožnica. S svojim ravnanjem ji je onemogočil uporabo hiše. Korist, ki jo ima od tega, oziroma prikrajšanje na strani tožnice, je ugotovilo s pomočjo cenilca, ki je izračunal znesek mesečne najemnine za del hiše, ki bi pripadal tožnici.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da gre pri razvezi zakonske zveze in odselitvi enega zakonca iz skupne hiše za poseben primer. Vprašanja nedobrovernosti uporabe skupnih prostorov ni mogoče posploševati. Ni ugotovljeno, da je tožnica hotela uporabljati svoj del hiše. Določbi 210. in 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih nista uporabljeni pravilno, saj ni ugotovljeno niti prikrajšanje na strani tožnice, niti korist na strani toženca. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP. Ta zakon se v obravnavani zadevi še uporablja na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica je solastnica hiše do 55 odstotkov. V tem obsegu ima pravico imeti hišo v posesti in jo uporabljati (14. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Ugotovljeno je, da je toženec z zamenjavo ključavnice in z blokiranjem druge ključavnice tožnici onemogočil vstop v hišo, pred tem pa je z nasilnim vedenjem dosegel, da se je proti svoji volji morala odseliti. S tem je celo hišo prevzel v svojo posest in tožnici odvzel možnost uporabe sorazmernega dela. Glede na to sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno ugotovili, da je nedobroverni posestnik (2. odstavek 72. člena ZTLR).

Toženec ima korist od tega, da je prevzel hišo v svojo izključno posest. Uporaba stanovanjskih prostorov ima vrednost v višini najemnine za te prostore. Ni pomembno, ali toženec dejansko uporablja tisti del hiše, ki pripada tožnici. S tem, ko ga je prevzel v svojo oblast, je nase prevzel tveganje, ali mu bo hiša prinašala dohodek. Utemeljenost tožničinega zahtevka ni odvisna od tega, kako toženec izkorišča sporne prostore (2. odstavek 39. člena ZTLR). Objektivno je vrednost uporabe teh prostorov enaka znesku najemnine, ki odpade nanje. Po drugi strani je tožnica zaradi nemožnosti uporabe teh prostorov prikrajšana. Toženčeva obveznost, da tožnici plača za uporabo hiše znesek, ki je enak najemnini, temelji na 2. odstavku 38. in 2. odstavku 39. člena ZTLR.

Tožničin zahtevek je utemeljen tudi na podlagi obligacijskopravnih predpisov o neupravičeni pridobitvi. Toženec uporablja tožničin del hiše brez pravne podlage (4. odstavek 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Enako je mogoče razlagati tudi 219. člen ZOR, ki ureja vrnitev koristi v primeru uporabe tuje stvari. Kot nedobroverni posestnik mora korist vrniti z zamudnimi obrestmi od dneva pridobitve (214. člen ZOR).

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).