Jedro

Če komunalno podjetje kot izvajalec gospodarske javne službe ne izvršuje svojih obveznosti (zbiranje, prevoz komunalnih odpadkov), s tem stori prekršek, kar pa ne pomeni, da toženec ni dolžan plačevati takšnih storitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 199258/2009 z dne 30. 12. 2009 vzdržalo v veljavi tudi v točkah, v katerih je bila dovoljena predlagana izvršba in glede stroškov izvršilnega postopka, tako da je toženec tožnici dolžan plačati 149,16 EUR s pripadki in izvršilne stroške v znesku 147,12 EUR s pripadki, posledično pa je tožencu naložilo še, da v roku 8 dni tožnici povrne pravdne stroške v znesku 50,52 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da je toženec, ki prebiva v Občini G., kjer ima z družino hišo, dolžan plačevati storitve tožnice, namenjene odvozu in zbiranju smeti.

2. Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni. V pritožbi opozarja, da računov tožnice za stroške zbiranja, odvoza in odlaganja komunalnih odpadkov v obdobju od 30. 12. 2008 do 30. 11. 2009 ni plačal, ker tožnica teh storitev zanj ni opravila. Na območju, kjer prebiva toženec, tožnica izvaja pobiranje in odvoz odpadkov na način „od vrat do vrat“, sodišče prve stopnje pa je kot nesporno ugotovilo, da takšen način pobiranja in odvoza odpadkov pri tožencu v kritičnem obdobju ni bil nikoli realiziran. Sodišče je odločitev oprlo na določbo 29. člena Odloka o načinu opravljanja gospodarske javne službe zbiranja in odvoza komunalnih odpadkov ter odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov na območju Občine Bled (v nadaljevanju Odlok), ki predpisuje ravnanje povzročitelja komunalnih odpadkov v primeru, ko cesta, ki vodi do prevzemnega mesta komunalnih odpadkov, ne omogoča dostopa za specialna vozila izvajalca, za uporabo te določbe Odloka pa v danem primeru ni dejanske podlage, saj „sporna cesta“ dejansko (njena trasa v naravi) in pravno (pravnomočna sodba) omogoča dostop do toženčevih „vrat“. Sosedovo preprečevanje voženj kljub pravnomočni sodbi, ki mu to izrecno prepoveduje, o čemer je toženec tožnico ustrezno obvestil, ne more imeti take teže, kot mu jo pripisujeta tožnica in sodišče prve stopnje. Izvajanje gospodarske javne službe, ki je zaupano tožnici, pač ne more biti odvisno od samovoljnega nezakonitega ravnanja posameznikov. Poleg tega je tožnica dolžna tedensko odvažati komunalne odpadke, kar pomeni, da bi jih v kritičnem obdobju enega leta morala odpeljati približno 52- krat, to svojo dolžnost pa je opustila, ker ji je toženčev sosed v juniju 2005 onemogočil dostop do toženčeve hiše. Toženec je prepričan, da je storil vse, kar je potrebno in da bi tožnica tudi njegove odpadke morala pobirati od vrat do vrat. Protipravno je bilo ravnanje soseda, zato bi tožnica morala ukrepati v smeri, ki bi privedla do sankcij zoper tako ravnanje, ne pa da se je le-temu uklonila. Tožencu niti pravnomočne sodne odločbe ne omogočijo, da bi bil glede odvažanja komunalnih odpadkov v enakopravnem položaju z drugimi krajani, njegov sosed pa je s tem, da se je enkrat ulegel na cesto pred smetarsko vozilo (v juniju 2005), dosegel, da podjetje, ki opravlja javno gospodarsko službo, že več kot pet let tožencu ne odvaža komunalnih odpadkov tako kot ostalim (od vrat do vrat). Tožnica je tista, ki ni izpolnila svojih obveznosti, določenih z Odlokom, zaradi česar ni nobene podlage za njeno terjatev, ki jo uveljavlja od toženca. Ob tem določbe Odloka, da je vsak prebivalec občine povzročitelj komunalnih odpadkov in da je uporaba tozadevne javne službe obvezna, niso pomembne. Če tožnica svojih obveznosti ne izpolni, ne more terjati plačila od nekoga, ki je storil vse, kar je od njega mogoče pričakovati, da bi izvajanje javne službe omogočil. Zato materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica, ki meni, da je odločitev sodišča prve stopnje povsem pravilna in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. V odgovoru opozarja, da je toženec tisti, ki mora poskrbeti za prisilno izvršitev pravnomočne odločbe zoper toženčevega soseda, lastnika služnostne poti, ki vodi od javne ceste do hiše toženca. Toženec je zato dolžan odlagati svoje zbrane odpadke na določeno drugo odjemno mesto, to je ob občinski cesti. Opozarja še, da je po 5. členu Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) uporaba javnih dobrin, ki se zagotavljajo z obveznimi gospodarskimi javnimi službami, obvezna, če zakon ne določa drugače. Po 10. členu Odloka je uporaba storitev javne službe zbiranja in odvoza komunalnih odpadkov ter odlaganje ostankov komunalnih odpadkov obvezna za lastnike, uporabnike ali upravljalce vsake stavbe, ki je na območju Občine Bled (Občine G.) in v kateri imajo prebivalci stalno ali začasno prebivališče. Po 33. členu Odloka je storitev javne službe za povzročitelje komunalnih odpadkov, med katerimi je tudi toženec, obvezna, po 34. členu Odloka pa je povzročitelj komunalnih odpadkov (toženec) dolžan storitve javne službe plačati. Toženec torej ni izpolnil svojih obveznosti, določenih z odlokom. Opozarja še na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 430/2010 z dne 03. 06. 2010. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da so ti pritožbeni očitki zgolj navrženi in nekonkretiziran, pri čemer pritožbeno sodišče kakšne uradoma upoštevne kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni ugotovilo. Ti pritožbeni očitki torej niso utemeljeni.

6. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer pritožbeno sodišče najprej opozarja, da obveznost plačila vtoževane terjatve iz naslova plačila stroškov zbiranja, odvoza in odlaganja komunalnih odpadkov ni obligacijskopravna obveznost (plačati sorazmeren del stroškov storitev tožnice), temveč gre za javnopravno obveznost, naloženo s 34. členom Odloka tožencu kot povzročitelju komunalnih odpadkov (da je toženec povzročitelj komunalnih odpadkov je z izpodbijano sodbo ugotovljeno dejstvo, ki ga v sporu v postopku majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati). Če tožnica kot izvajalec gospodarske javne službe (zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov ter odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov na območju Občine Bled – in G.) svojih obveznosti, določenih z odlokom ne izvrši (prav to očita toženec tožnici v pritožbi), stori prekršek in je z odlokom predvideno upravno kaznovanje za prekršek, a kršitev obveznosti tožnice kot izvajalca navedenih storitev nima za posledico, da na drugi strani toženec ne bi bil dolžan plačevati storitev javne službe v skladu z Odlokom (tudi povzročitelji komunalnih odpadkov se kaznujejo za prekršek z določenimi navedenimi zneski kazni v 33. do 40. členu Odloka, če ravnajo v nasprotju z določili Odloka, pa to ne pomeni, da so oproščeni obveznosti plačila storitev tožnice kot javne službe). Skratka, če tožnica ne ravna v skladu z Odlokom, kot zatrjuje toženec v pritožbi, stori s tem prekršek, in sicer kot izvajalec storitev po Odloku, kar pa ne utemeljuje toženčevega neplačila storitev (prispevka k storitvam), kar pomeni, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Na podlagi 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

7. Na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, saj toženec s pritožbo ni uspel, pritožbeni odgovor tožnice pa za pravdo ni bil potreben, saj ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča.