Jedro

Ob ugotovljeni invalidnosti III. kategorije in poslabšanju invalidnosti v I. kategorijo invalidnosti, se tožniku pravica do invalidske pokojnine lahko prizna le od prvega dne naslednjega meseca, izplačuje pa se od prvega dne naslednjega meseca po prenehanju zavarovanja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da glasi: „I. Tožbenemu zahtevku tožnika se delno ugodi tako, da se dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 2. 3. 2006 odpravi v 2. in 3. odstavku izreka.

Odločba Območne enote ... tožene stranke št. ... z dne 27. 7. 2005 velja do 28. 2. 2006. Tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 27. 7. 2005 se zavrne.“ V II. točki izreka se drugi datum „18. 1. 2006“ spremeni v datum „1. 2. 2006“.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu (III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 2. 3. 2006 in v zvezi z njo odločbo Območne enote ... tožene stranke št. ... z dne 27. 7. 2005. V II. točki izreka je ugotovilo, da je tožnik invalid I. kategorije invalidnosti zaradi bolezni od 18. 1. 2006 dalje in mu je od navedenega dne priznalo pravico do invalidske pokojnine. Toženi stranki je v III. točki izreka naložilo, da v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe odloči o višini in izplačevanju invalidske pokojnine.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/08) pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev utemeljilo s strokovnim mnenjem sodnih izvedencev ortopeda in psihiatra, ni pa upoštevalo pripomb službe za izvedenstvo tožene stranke, ki jo sestavljajo visoko usposobljeni specialisti. Ob hospitalizaciji na ortopedski kliniki od 6. 1. do 19. 1. 2006 so bile pri tožniku ugotovljene bolečine v križnem delu hrbtenice in desnem stegnu, vendar s klinično sliko niso bili ugotovljeni objektivni znaki okvar, ugasel je bil le desni patelarni refleks, kar se velikokrat ugotovi pri zdravih ljudeh. Tožniku tudi na podlagi MRI pregleda ni bila predlagana operativna terapija, ki je v primeru hujših težav nujna. Tožena stranka se ne strinja z mnenjem sodnega izvedenca, da operacija na hrbtenici ni bila izvedena zaradi slabega zdravstvenega stanja. Medicinska dokumentacija, ki obravnava bolečinsko problematiko v križu, je tudi kasnejšega datuma in ni bila na razpolago izvedenskim organom tožene stranke. Sodni izvedenec je povedal, da je delo, ki ga je določila tožena stranka ustrezno, sedeče in bi ga tožnik 3/4 delovnega časa lahko opravljal. Opisi psihičnega stanja v medicinski dokumentaciji in izvid osebnega pregleda pri sodnem izvedencu psihiatru ne kažejo psihopatologije, zaradi katere bi bil tožnik trajno nezmožen za vsako delo. Nudena mu je bila minimalna protidepresivna terapija, dne 7. 12. 2004 je psihiater ugotavljal potrebno po nadaljnji psihiatrični obdelavi, priporočilo za I. kategorijo invalidnosti le mesec dni kasneje zato ni utemeljeno. Sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je priznalo pravico do invalidske pokojnine od 18. 1. 2006, to je od dneva nastanka invalidnosti. Že Vrhovno sodišče RS je opozorilo, da začetek uživanja posamezne pravice ni časovno enak dnevu izpolnitve pogojev. Opozarja na določbo 1. odstavka 157. člena ZPIZ-1, po kateri je pogoj za uveljavitev pravice do pokojnine, poleg nastanka I. kategorije invalidnosti, tudi prenehanje zavarovanja. Sodišče pravice ne bi smelo priznati od 18. 1. 2006 temveč od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja tudi skladno s 5. odstavkom 156. člena ZPIZ-1. V nasprotnem primeru bi imel tožnik od nastanka invalidnosti do prenehanja zavarovanja neutemeljeno dvojni status aktivnega zavarovanca in upokojenca.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je sodišče pravilno upoštevalo izvedenska mnenja, izdelana na podlagi pregleda medicinske dokumentacije in osebnega pregleda. Invalidski komisiji ga nista natančno pregledali in nista ocenili izvidov MRI. Glede na mnenje psihiatra ter kardiološke težave je ugotovitev invalidnosti I. kategorije pravilna. Na operacijo desnega kolena še vedno čaka, čeprav mu je bilo po prvi operaciji v februarju 2007 zagotovljeno, da bo operiran v 6 mesecih.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, v zvezi s priznanjem pravic pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnik v tožbi ni postavil jasnega zahtevka in tega tudi ni jasno ugotovilo sodišče prve stopnje, v skladu z obveznostjo postavljanja vprašanj in obravnave odločilnih dejstev, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, pomembno za odločbo, kar je obveznost predsednika senata po 285. členu ZPP. Zahtevek ni bil natančno opredeljen niti na prvem naroku za glavno obravnavo, kot nalaga 2. odstavek 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). Posledica je odločitev sodišča prve stopnje, ki je delno v nasprotju z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ter v nasprotju z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ki ga tožena stranka, na podlagi 12. in 249. člena ZPIZ-1, uporablja v postopku odločanja o pravicah iz obveznega zavarovanja.

Tožnikova invalidnost I. kategorije od 18. 1. 2006 je v smislu definicije iz 1. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 z ugotovljenimi dejstvi dokazana. Sodišče je izvedlo obširen in temeljit dokazni postopek, pri čemer je upoštevalo načelo materialne resnice ter preiskovalno načelo iz 61. in 62. člena ZDSS-1. Iz izvedenskega mnenja specialista ortopeda, ki je pregledal celotno tožnikovo medicinsko dokumentacijo, rezultate rentgenskih, magnetno-resonančnih in drugih preiskav ter tožnika osebno pregledal, izhaja, da ima tožnik ortopedske težave zaradi artroze kolenskih sklepov ter osteohondroze hrbtenice, z zdravljenjem kolenskih sklepov pa je poskušal že od leta 1989 dalje. Izvedba učinkovitih terapij je bila povezana z daljšimi čakalnimi dobami, na katere tožnik ni imel nobenega vpliva. V dopolnilnem mnenju je izvedenec ortoped pojasnil da je bil tožnik zaradi motenj srčnega ritma prvič urgentno obravnavan 4. 7. 2005, to je po obravnavi na invalidski komisiji I. stopnje, vendar pred dokončnostjo odločbe in pred datumom, na katerega je sodišče prve stopnje določilo ugotovitev invalidnosti. Pri specialistu ortopedu je bil tožnik zaradi težav s kolenskima sklepoma obravnavan v letu 2002, po preteku dveh let je ortoped ugotovil potrebo po vstavitvi kolenskih endoprotez. Odločilno za ugotovitev izvedenca je bilo dejstvo, da so tožniku ob zdravljenju na Ortopedski kliniki v … v januarju 2006 ugotovili hude obrabne spremembe na ledveni hrbtenici. Na pripombe tožene stranke o ustrezni gibljivosti kolen, je izvedenec pojasnil, da 10 stopinj upogibne kontrakture pomeni precejšnjo funkcionalno motnjo za kolenski sklep. Stalna mišična napetost, potrebna za vzdrževanje takšnega položaja, povzroča hude bolečine. Glede kasnejših ugotovitev o težavah s hrbtenico je izvedenec pojasnil, da so se bolečine v križu pojavljale že davno pred tem in so v zdravstvenem kartonu zapisane od 1993 leta dalje. O razlogih, da tožniku v januarju 2006 na Ortopedski kliniki v ... niso poskusili odpraviti težav s hrbtenico z operacijo sta se izjasnila oba izvedenca, ortoped in psihiater. Po mnenjih, ki temeljita na magnetno-resonančnem izvidu ledvene hrbtenice, je bila ugotovljena huda zožitev spinalnega kanala, ki je tudi z operacijo ni mogoče odpraviti.

Iz celotne zbrane medicinske dokumentacije, ki jo je ocenil tudi izvedenec psihiater nedvomno izhaja, da je tožnik vsaj od decembra 2004 boloval tudi za depresijo. Že 18. 1. 2005 je specialistka psihiatrinja ocenila, da ni pričakovati izboljšanja psihičnega stanja in predlagala, da se tožnika zaradi ponavljajoče depresivne motnje razvrsti v I. kategorijo invalidnosti.

Težave z atrijsko fibrilacijo so bile, kot izhaja iz izvida Interne klinike Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani z dne 4. 7. 2005, res diagnosticirane šele po obravnavi tožnika na invalidski komisiji I. stopnje. Po 1. odstavku 63. člena ZDSS-1 sodišče presoja pravilnost in zakonitost dokončnega upravnega akta. V tem okviru po 1. odstavku 81. člena ZDSS-1 preizkuša, ali je bil postopek pred izdajo upravnega akta zakonit ter, ali je izpodbijani akt pravilen in zakonit. Dejansko in pravno stanje je torej sodišče predvsem dolžno ugotoviti in upoštevati po stanju na dan izdaje dokončnega upravnega akta, v obravnavanem primeru do 2. 3. 2006. Izvid internistične prve pomoči, ki ugotavlja preddvorno fibrilacijo in undulacijo, je bil ob izdelavi izvedenskega mnenja 28. 11. 2005 že na razpolago invalidski komisiji II. stopnje tožene stranke, zato ne gre za neko povsem novo dejstvo, ki toženi stranki do izdaje dokončne odločbe o tožnikovih pravicah ne bi bilo znano. Po prepričanju sodišča druge stopnje sta izvedenca popolno in s sklicevanjem na zbrano medicinsko dokumentacijo utemeljeno strokovno zavrnila pripombe službe za izvedenstvo tožene stranke. Osebna zdravnica je v predlogu za uvedbo postopka 10. 2. 2005 ugotovila, da je tožnikova delovna zmožnost zaradi bolezni izgubljena. Ugotovitve o nezmožnosti za delo, ki je bila sicer ocenjevana glede na trenutno zdravstveno stanje in zato navedena kot začasna ali trajna nezmožnost izhajajo tudi iz priloženih izvodov specialistke psihiatrinje z dne 21. 12. 2004 in 18. 1. 2005 ter izvidov ortopeda z dne 13. 10. 2004, 25. 10. 2004 in 9. 5. 2005. Glede na takšna skladna mnenja sodišče druge stopnje ne dvomi, da je tožnik najkasneje od 18. 1. 2006 nezmožen opravljati organizirano pridobitno delo in nima preostale delovne zmožnosti (1. alineja 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1). Ob tem je sodišče prve stopnje nepravilno odpravilo prvostopenjsko odločbo z dne 27. 7. 2005, ker takšne odločitve tožnik ni izrecno zahteval, ob ugotovljenem datumu nastanka I. kategorije invalidnosti pa med strankama ni sporno, da je bil tožnik od 21. 6. 2005 do 17. 1. 2006 invalid III. kategorije invalidnosti, kot je tožena stranka odločila z omenjeno odločbo. Ob izpolnjenih ostalih pogojih mu gredo v tem obdobju tudi pravice na tej podlagi.

Če pri zavarovancu nastanejo spremembe v stanju invalidnosti, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe (2. odstavek 163. člena ZPIZ-1). Ob ugotovljeni invalidnosti III. kategorije in poslabšanju v I. kategorijo z 18. 1. 2006 se tožniku pravica do invalidske pokojnine lahko prizna le od prvega dne naslednjega meseca, to je od 1. 2. 2006 in je sodišče druge stopnje, zaradi pravilne uporabe materialnega prava, izpodbijano sodbo v II. točki izreka ustrezno spremenilo.

Neutemeljeno pa se tožena stranka pritožuje, da sodišče ne sme priznati pravic na podlagi spremenjene invalidnosti, če ne ugotovi, da je izpolnjen pogoj prenehanja zavarovanja. O tem se je sodišče druge stopnje že večkrat izreklo (npr. sodbi opr. št. Psp 50/2008, Psp 638/2008). Iz predloga osebne zdravnice, priloženega v upravnem spisu se vidi, da je tožnik, rojen 19. 10. 1994 do leta 2005 dopolnil 35 let delovne dobe. Podatek je naveden tudi v delovni knjižici, katere fotokopija je priložena tožnikovi zahtevi za predhodno pisno informacijo o višini starostne pokojnine. Tožnik na dan nastanka invalidnosti in sprememb v invalidnosti izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine po 2. alineji 68. člena ZPIZ-1, saj je dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti I. kategorije. Priznavanje pravic na podlagi invalidnosti je potrebno presojati na podlagi posebnih določb ZPIZ-1. Po 5. odstavku 156. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravice na podlagi invalidnosti z dnem nastanka invalidnosti. Dejstvo invalidnosti samo po sebi ni pravica, po 2. odstavku 81. člena ZDSS-1 pa je sodišče v primeru, ko tožbenemu zahtevku ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, dolžno odločiti o pravici. Takšna odločitev ne more biti pogojna ali odvisna od poteka nejasnega roka. Sodišče prve stopnje je toženi stranki, skladno z 2. alinejo 1. odstavka 82. člena ZDSS-1, naložilo izdajo odločbe o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine. Z odločitvijo o datumu pričetka uživanja pokojnine bo tožena stranka upoštevala tako 2. odstavek 156. člena ZPIZ-1, kot 1. odstavek 157. člena ZPIZ-1, ki določata, da uživalcu pokojnina pripada, kar pomeni, da se izplačuje, od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Pravica do invalidske pokojnine je zakonito priznana od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to pa ne pomeni dejanske obveznosti izplačila invalidske pokojnine, saj bo tožena stranka o tem posebej odločila, ko bo izkazano, da je tožniku prenehal status aktivnega zavarovanca.

Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče po 2. odstavku 350. člena in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo.