Jedro

Nagib je razumljen kot razlog, ki vodi stranko k sklenitvi pogodbe, a ne postane del pogodbene vsebine in (praviloma) sopogodbeniku niti ni znan. Tožena stranka je nedopustnost nagiba tožeče stranke utemeljila na okoliščinah v zvezi s tem, da bi tožeča stranka morala vedeti za pravno napako kotla, vendar pa ni podala nobenih konkretnih navedb oziroma dokaznih predlogov glede tega, da je prav védenje o teh napakah tožečo stranko vodilo v sklenitev sporne pogodbe. Ničnost je najstrožja sankcija v civilnopravnih razmerjih in je zato njena uporaba pridržana za specifične situacije, v katerih je treba nepravilnosti v razmerju sankcionirati z ničnostjo zaradi varstva javnega interesa. Zatrjevane domnevne nepravilnosti tega standarda po presoji višjega sodišča ne dosegajo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni od vročitve te odločbe tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega in revizijskega postopka v višini 1.775,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani – Centralni oddelek za verodostojno listino opr. št. VL 9674/2018 z dne 13. 2. 2018 (I. točka izreka), dovolilo objektivno spremembo tožbe (II. točka izreka), ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče na dan 5. 6. 2019 v znesku 4.500,00 EUR (III. točka izreka), ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene na dan 5. 6. 2019 v znesku 18.210,00 EUR s pp (IV. točka izreka), zaradi delnega medsebojnega pobotanja terjatev ugotovilo prenehanje terjatve tožeče stranke do tožene v znesku 4.500,00 EUR na dan 5. 6. 2019 (V. točka izreka), toženi stranki naložilo plačilo 13.710,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, razvidnih iz izreka (VI. točka izreka), povrnitev izvršilnih stroškov tožeče stranke v znesku 176,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2018 in v znesku 176,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2018 (VII. točka izreka) ter povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.298,00 EUR (VIII. točka izreka).

2. Zoper odločbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, (po izvedeni pritožbeni obravnavi) spremembo izpodbijane odločbe in zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke, podredno pa razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane odločbe. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi višje sodišče o pritožbi tožene stranke odloča drugič. Prva sodba I Cpg 694/2019 z dne 7. 5. 2020, s katero je višje sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano odločbo spremenilo ter tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, je bila zaradi zmotne uporabe materialnega prava razveljavljena s sklepom Vrhovnega sodišča RS III Ips 42/2020 z dne 19. 4. 2021. 6. Do pritožbenega argumenta (4. točka pritožbe) v zvezi z neveljavnostjo (pod)najemne pogodbe, ker tožeča stranka, ki je bila sama najemnik, za sklenitev (pod)najemne pogodbe ni pridobila soglasja lastnika nepremičnine S. K., se je v citiranem sklepu III Ips 42/2020 Vrhovno sodišče RS že izreklo ter pojasnilo, da (pod)najemna pogodba zgolj zaradi opustitve pridobitve soglasja lastnika nepremičnine ni bila neveljavna. Višje sodišče temu stališču sledi in se zato do pritožbenih navedb, s katerimi je tožena stranka zavzela nasprotno materialnopravno stališče, ne bo opredeljevalo.

7. Tožena stranka je trdila, da sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov v njeno korist oziroma da se do njenih dokaznih predlogov ni opredelilo, s čimer naj bi storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bi ta očitek držal, bi s takim ravnanjem sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke (in ne očitane 14. točke) drugega odstavka 339. člena ZPP, saj bi toženo stranko zaradi nedopuščenega izvajanja dokazov v svojo korist prikrajšalo za pravico do izjave. Vendar pa je očitek preveč pavšalen, da bi ga višje sodišče sploh lahko preizkusilo. Tožena stranka namreč ni konkretizirala, kateri so bili dokazi, ki jih sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo oziroma se do njih ni opredelilo, kar bi za vsebinski preizkus pravilnosti svojih navedb morala storiti. Glede na navedeno višje sodišče očitku tožene stranke ne sledi.

8. Predmet obveznosti po najemni pogodbi (katere predmet je bil poleg poslovnega prostora tudi bistvena oprema, v prvi vrsti sporni parni kotel) je bil po stališču tožene stranke nemogoč, saj kotel ni bil pravno sposoben za delovanje (v smislu posedovanja ustrezne dokumentacije za njegovo uporabo). Posledično naj bi bila (pod)najemna pogodba nična po določbi 35. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Višje sodišče s tem ne soglaša. (Pod)najemna pogodba zgolj zaradi tega, ker parni kotel ne bi bil pravno sposoben za delovanje, ni bila nična; omenjena pomanjkljivost ne onemogoča dajanja stvari v najem oziroma povzroči, da je taka stvar izven pravnega prometa (dejstvo, da določena stvar ne deluje, ne pomeni, da take stvari ni mogoče prodati – primer nevozni avtomobili ipd.). Kakšen pomen naj bi imela taka stvar za toženo stranko oziroma da tožena stranka s tem ni mogla v celoti uresničiti svojega interesa (o tem več tudi v nadaljevanju), samo po sebi ne more utemeljevati zaključka, da je predmet obveznosti nemogoč. Dejstvo, da kotel v pravnem smislu ni smel delovati, pomeni napako, ki pa ne pomeni, da je celotna najemna pogodba zato nična. Če je sklenitev pogodbe posledica ravnanja nasprotne stranke, ki je povzročila zmoto pri svojem sopogodbeniku, gre sicer lahko za prevaro v skladu z 49. členom OZ, katere posledica pa, razen v izjemnih primerih, mednje pa obravnavani primer ne sodi, še vedno ni ničnost, temveč so na razpolago druge sankcije.

9. Prav tako ni utemeljena navedba, da je sporna pogodba nična zaradi nedopustne podlage po četrtem odstavku 39. člena OZ. Dejstvo, da je tožena stranka prepričana, da je bil predmet najemne pogodbe nemogoč (kar ne drži), samo po sebi ne pomeni, da je zato tudi podlaga (kavza) pogodbe nedopustna. Gre za dve različni situaciji, okoliščin, na podlagi katerih naj bi bila sporna pogodba nična ravno zaradi nedopustne podlage, pa tožena stranka ni uspela dokazati.

10. Kljub obsežnim navedbam tožena stranka ni uspela konkretizirati, v čem naj bi se izkazal nedopusten nagib tožeče stranke iz drugega odstavka 40. člena OZ. Nagib je razumljen kot razlog, ki vodi stranko k sklenitvi pogodbe, a ne postane del pogodbene vsebine in (praviloma) sopogodbeniku niti ni znan.1 Tožena stranka je nedopustnost nagiba tožeče stranke utemeljila na okoliščinah v zvezi s tem, da bi tožeča stranka morala vedeti za pravno napako kotla, vendar pa ni podala nobenih konkretnih navedb oziroma dokaznih predlogov glede tega, da je prav védenje o teh napakah tožečo stranko vodilo v sklenitev sporne pogodbe. Ničnost je najstrožja sankcija v civilnopravnih razmerjih in je zato njena uporaba pridržana za specifične situacije, v katerih je treba nepravilnosti v razmerju sankcionirati z ničnostjo zaradi varstva javnega interesa. Zatrjevane domnevne nepravilnosti tega standarda po presoji višjega sodišča ne dosegajo.

11. Glede izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke A. S. je tožena stranka neutemeljeno očitala protispisnost. Protispisnost pomeni napako v tehničnem povzetku v konkretnem primeru zapisnikov o zaslišanju v obrazložitev sodbe. Tega sodišče prve stopnje ni storilo. Kar pa zadeva očitek, da je sodišče prve stopnje napačno dokazno ocenilo izpovedi A. S. in T. Š. in jima verjelo, pa višje sodišče poudarja, da je tožena stranka prišla sama s sabo v nasprotje, ko je hkrati trdila, da parni kotel ni deloval, nato pa navedla, da četudi je deloval (kar naj bi bil prekršek), pa je to irelevantno. Če je tožena stranka verodostojnost izpovedi izpodbijala prav na temelju tega, ali je kotel dejansko deloval (če je T. Š. delala v prostorih, kjer je bil tudi kotel, je njegovo uporabo nedvomno lahko zaznala, okoliščina, da naj ne bi bila prisotna pri inšpekcijskem pregledu, je za to irelevantna), višjega sodišča ne prepriča v dvom v dokazno oceno, če je hkrati trdila, da ta okoliščina pravzaprav sploh ni irelevantna.

12. Sodišče prve stopnje se v bistvenih razlogih odločitve niti ni oprlo na potrditev IOP z dne 29. 12. 2017 s strani zaposlene pri toženi stranki, zato se je slednja neutemeljeno sklicevala na to listino in trdila, da bi moralo biti posebej upoštevano, da je tožena stranka invalidsko podjetje.

13. Tožena stranka je ugovarjala, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je odstopila od najemne pogodbe ter da ni upoštevalo oziroma se opredelilo do njenega ugovora znižanja najemnine, do katerega naj bi prišlo po dogovoru pravdnih strank. Glede odstopa od pogodbe so bile pritožbene navedbe tako skope, da iz njih ni mogoče izluščiti, kaj v zvezi z odločitvijo je tožena stranka s tem pravzaprav uveljavljala. Zaradi tega se višje sodišče do teh navedb ne opredeljuje.

14. Kar pa zadeva ugovor znižanja plačila, pa dokazni postopek ni potrdil navedb tožene stranke, da je bil dogovor za znižano plačilo najemnine povezan z dejstvom napak kotla, kot to trdi tožena stranka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil kotel tudi po inšpekcijskem pregledu 20. 1. 2017 še vedno v uporabi. Znižano plačilo najemnine bi bilo torej kvečjemu posledica pričakovanega dogovora o odkupu opreme s strani tožene stranke, ki se naposled ni realiziral (s tem pa je odpadla tudi podlaga za znižane najemnine), nedvomno pa ne posledica uveljavitve pravic najemnika v skladu s 597. členom OZ. Tako se izkaže, da je bila trditev tožene stranke, da je na podlagi napak kotla utemeljeno plačala znižano najemnino, neutemeljena in je bil tudi njen ugovor znižanja najemnine neutemeljen.

15. Tožena stranka se je zoper odločitev o stroških postopka pritožila le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi, zato je upoštevajoč pravilnost odločitve o glavni terjatvi pravilna tudi odločitev o stroških.

16. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere na podlagi določbe drugega odstavka 350. člena ZPP višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. V skladu z II. točko izreka sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 42/2020 z dne 19. 4. 2021 je višje sodišče v svoji odločbi odločilo tudi o revizijskih stroških. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je glede na uspeh tožeče stranke v revizijskem postopku in nato na zavrnitev pritožbe tožene stranke v ponovljenem pritožbenem postopku tožena stranka dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka ter tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega in pritožbenega postopka. Na podlagi priglašenega stroškovnika in določil Odvetniške tarife – OT je višje sodišče tožeči stranki priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 500 točk za sestavo predloga za dopustitev revizije, 750 točk za sestavo revizije ter 26,25 točk materialnih stroškov. Drugih odvetniških stroškov višje sodišče ni priznalo, saj zanje ni pravne podlage. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znašajo odvetniški stroški 1.208,72 EUR. K temu je višje sodišče prištelo še sodno takso za revizijo v znesku 567,00 EUR. Skupno je torej tožena stranka dolžna tožeči povrniti 1.775,72 EUR stroškov pritožbenega in revizijskega postopka.

1 Prim. s sodbo VSRS III Ips 56/2019 z dne 10. 3. 2020.