Jedro

Odločilno je torej dejstvo, da je bilo o isti dobi s kasneje izdano pravnomočno odločbo že odločeno. Sodišče torej o enakem zahtevku ne more več odločati. Zato je v tem delu skladno s prvim odstavkom 274. člena ZPP tožba utemeljeno zavržena.

V ustaljeni sodni praksi so izoblikovani standardi za presojo protipravnih ravnanj državnih organov pri izvajanju oblastne funkcije ob izdaji posamičnih upravnih aktov. Vsaka zmotna uporaba materialnopravnega predpisa ali kršitev procesnega prava še ne pomeni protipravnosti ravnanja organa. Potrebna je kvalificirana stopnja napačnosti oziroma kršitve. Da bi bilo mogoče ravnanje tožene stranke šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Brez razumnega razloga bi moralo odstopati od običajne metode dela ali potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi tako morale jasno kazati, da je tožena stranka pri izvajanju svoje funkcije odstopila od potrebne skrbnosti do te mere, da bi bilo njeno ravnanje potrebno šteti za protipravno v smislu standarda za odškodninsko odgovornost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke št. ... z dne 10. 3. 2016 in št. ... z dne 11. 6. 2015 in na dokup 3 let 6 mesecev in 0 dni pokojninske dobe (I. točka izreka). Nadalje je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v ocenjeni mesečni višini 3.504,00 EUR od vključno 12. 3. 2015 do upokojitve z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo razlike regresa do polnega regresa za leto 2015 v višini 83,33 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2015 dalje do plačila, plačilo 328,63 EUR na račun preveč plačane dokupljene delovne dobe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2016 dalje do plačila, plačilo 225,00 EUR sorazmernega dela regresa za leto 2016 in sicer od 1. 1. 2016 do 8. 7. 2016 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2016 dalje do plačila ter 103,00 EUR kot razliko v pokojnini za obdobje od 8. 7. 2016 do 11. 8. 2016 z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 71,00 EUR od 29. 7. 2016 dalje ter od zneska 31,00 EUR od 31. 8. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodno odločbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi bistvenih kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 ter po 14. in 15. točki drugega odstavka istega člena in zaradi kršitve ustavnega načela enakega obravnavanja. V pritožbi navaja, da se postavlja pravno vprašanje, ali je imel tožnik pravico do dokupa po tedaj veljavnem enajstem odstavku 202. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2, ne pa po kasnejši spremembi predpisa, kar se je v nadaljevanju zgodilo. Sama okoliščina, da je tožena stranka na podlagi spremenjenega predpisa tožniku priznala pravico, ne vpliva na ta postopek. Zlasti pa tožena stranka nikoli ni odpravila svojih odločb. V konkretnem primeru bi moralo sodišče zavzeti stališče glede tolmačenja 11. odstavka 202. člena ZPIZ-2. Tožena stranka izpodbijanih odločb ni oprla na zakonska določila ZPIZ-2 temveč na razlago, ki pa vsebinsko bistveno spreminja zakonsko določilo. Takšna razlaga jasnega zakonskega določila je dobila zakonsko podlago šele s spremembo predpisa (ZPIZ-2B). V tožbi in pripravljalnih vlogah je tožnik podrobno pojasnil in utemeljil neenakopraven položaj poklicnih vojakov v povezavi z dokupom pokojninske dobe na podlagi razlage zakonskega določila. Tožnik poudarja, da se lahko ugotovi, koliko znaša pridobljena dodana doba na katerikoli pretekli datum in v kolikor se dokup realizira v obsegu že pridobljene dodane dobe, podatek o dokončno pridobljeni dodani dobi za realizacijo dokupa sploh ni relevanten. Sodišče tudi napačno in v nasprotju z listinsko dokumentacijo ugotavlja, da ni bilo znano, koliko znaša pridobljena dodana doba. Iz priložene dokumentacije namreč nedvoumno in jasno izhaja obseg pridobljene dodane dobe. Prav tako lahko KAD v vsakem trenutku toženi stranki posreduje podatek o obsegu že pridobljene dodane dobe na določen presečni datum in navedene podatke bi tožena stranka vsekakor lahko pridobila, seveda če bi pravilno uporabila zakonske določbe. Sodišče tudi napačno zaključuje, da morata biti za izračun dodane dobe znana podatka o prenehanju obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja kakor tudi poklicnega zavarovanja, saj v nasprotnem primeru brez ugotovljene dodane dobe ne bi bil možen izračun dokupa pokojninske dobe po enajstem odstavku 202. člena ZPIZ-2. Podatek o dokončno pridobljeni dodatni dobi za realizacijo dokupa ni bistven. Pridobljena dodana doba na določen presečni datum pa se lahko kadarkoli ugotovi. Sodišče bi ob vsebinskem odločanju o zahtevku glede izpodbijanih odločb in o upravičenosti tožnika do pravice do dokupa pokojninske dobe moralo posledično odločati tudi o plačilu odškodnine, ki jo vtožuje tožnik. Podani so namreč vsi elementi odškodninske odgovornosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodno odločbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Sodišče tudi ni zagrešilo kršitev določb postopka, kot jih v pritožbi uveljavlja tožnik. Sodna odločba vsebuje bistvene razloge in se jo tako tudi da preizkusiti. Ne gre niti za protispisnost, saj ne obstaja nasprotje med odločilnimi dejstvi in med tistim, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov in samimi temi listinami. Prav tako ne gre za kršitev ustavnega načela enakega obravnavanja in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Tožnik namreč ni predložil nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je bil obravnavan drugače kot ostali zavarovanci.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 3. 2016, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 11. 6. 2015. Z omenjeno odločbo je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za dokup treh let 6 mesecev in 0 dni pokojninske dobe. Ugotovljeno je bilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz enajstega odstavka 202. člena ZPIZ-2 in da zato nima pravice do dokupa pokojninske dobe. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo s sodbo opr. št. V Ps 660/2016 z dne 12. 4. 2017, ki pa je bila s sklepom pritožbenega sodišča Psp 259/2017 z dne 16. 11. 2017 razveljavljena in je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje razčistilo odprta vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče in kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, tudi pravilno odločilo.

6. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na presojo izpodbijanih odločb tožene stranke. S prvostopenjsko odločbo z dne 11. 6. 2015, ki je bila potrjena z drugostopenjsko odločbo z dne 10. 3. 2016 je namreč tožena stranka zavrnila tožnikov zahtevek za dokup 3 let 6 mesecev in 0 dni pokojninske dobe. Vendar pa je kasneje v novem postopku z odločbo št. ... z dne 27. 6. 2016 tožniku priznala pravico do dokupa 3 let 2 mesecev in 21 dni pokojninske dobe. Ta doba je bila tudi upoštevana pri odmeri starostne pokojnine. Ker je med prvo in kasneje izdano odločbo obstajala razlika v obsegu 3 mesecev in 9 dni je sodišče prve stopnje razčistilo, ali je sporno tudi obdobje, ki ni bilo pokrito z izdajo kasnejše odločbe. Tožnik je v vlogi z dne 28. 2. 2018 pojasnil, da dokup treh mesecev in 9 dni pokojninske dobe ni bil nikoli predmet spora. Omenjeno glede na pritožbene navedbe tudi ni sporno. Sporno je zgolj vprašanje, ali bi moralo sodišče kljub temu, da je bila kasneje priznana pravica do dokupa pokojninske dobe, o tej pravici ponovno odločati. Kot je to pritožbeno sodišče poudarilo že v sklepu Psp 259/2017 z dne 16. 11. 2017 tožniku za isto obdobje ni mogoče priznati ponovnega dokupa te iste dobe. Odločilno je torej dejstvo, da je bilo o isti dobi s kasneje izdano pravnomočno odločbo že odločeno. Sodišče torej o enakem zahtevku ne more več odločati, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Upoštevaje navedeno je v tem delu skladno s prvim odstavkom 274. člena ZPP tožbo utemeljeno zavrglo.

7. V zvezi z zahtevkom na plačilo odškodnine pa pritožbeno sodišče poudarja, da morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti izpolnjene štiri, kumulativno predpisane predpostavke. Gre za nedopustno ravnanje povzročitelja, za obstoj pravno priznane škode, za vzročno zvezo med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja. V primeru, da že en od teh elementov ni podan, v tem primeru torej ni pogojev za priznanje odškodnine. Iz ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja, da v sporni zadevi ni podan element protipravnosti. Pritožbeno sodišče s tako ugotovitvijo soglaša. 8. V ustaljeni sodni praksi3 so izoblikovani standardi za presojo protipravnih ravnanj državnih organov pri izvajanju oblastne funkcije ob izdaji posamičnih upravnih aktov. Vsaka zmotna uporaba materialnopravnega predpisa ali kršitev procesnega prava še ne pomeni protipravnosti ravnanja organa. Potrebna je kvalificirana stopnja napačnosti oziroma kršitve. Da bi bilo mogoče ravnanje tožene stranke šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Brez razumnega razloga bi moralo odstopati od običajne metode dela ali potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi tako morale jasno kazati, da je tožena stranka pri izvajanju svoje funkcije odstopila od potrebne skrbnosti do te mere, da bi bilo njeno ravnanje potrebno šteti za protipravno v smislu standarda za odškodninsko odgovornost. Omenjenega pa v sporni zadevi toženi stranki ni mogoče očitati. Tožnik se namreč ne strinja s tolmačenjem tožene stranke, kot ga je zavzela v zvezi z uporabo 11. odstavka 202. člena ZPIZ-2, ki je veljal v času, ko je tožnik vložil prvo zahtevo za dokup pokojninske dobe. Pritožbeno sodišče je že v sklepu Psp 259/2017 pojasnilo, kako je po njegovem mnenju potrebno razlagati sporno določbo. Vendar tudi v primeru, če je organ nepravilno razlagal sporno določbo, mu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje je tožena stranka zakon interpretirala tako, kot je mislila, da je pravilno. S tem v zvezi se je oprla tudi na stališče Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Da sama določba ni bila jasna ne nazadnje izhaja iz dejstva, da je kasnejša novela (ZPIZ-2B) vprašanje dokupa posebej uredila v 19. členu. Tako je bil za 202. členom dodan nov 202.a člen, s katerim je bilo natančneje urejeno, v katerih primerih zavarovanec vključen v poklicno zavarovanje oziroma prejemnik poklicne pokojnine lahko dokupi pokojninsko dobo.

9. Ker toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, je posledično sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za materialno škodo utemeljeno zavrnilo.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP in 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodno odločbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Glej VIII Ips 76/2017, VIII Ips 140/2013, Psp 443/2013, Psp 277/2018, itd.