Jedro

Tožnik je bil v spornem obdobju zmožen za delo, zato tožbeni zahtevek za ugotovitev nezmožnosti za delo zaradi bolezni v spornem obdobju ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 3. 7. 2012 in št. ... z dne 4. 6. 2012 v delu, ko je toženka odločila, da je tožnik od 16. 6. 2012 dalje zmožen za delo ter, da se ugotovi, da je bil tožnik tudi v obdobju od 16. 6. 2012 do 17. 1. 2013 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni. Sklenilo je, da stroški tožnika bremenijo proračun. Sodišče prve stopnje je sledilo izvedenskemu mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja A. fakultete v B., ki ga je podal C.C., specialist kardiologije, vaskularne in interne medicine, katerega je sodišče tudi zaslišalo in kateri meni, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju sposoben za svoje delo tesarja, saj je bil zaradi motnje ritma napoten na dodatno preiskavo, zdravljenje osnovne bolezni, zaradi katere je bil tožniku odprt bolniški stalež pa je bilo zaključeno.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. Pritožba se predvsem sklicuje na izvedensko mnenje invalidske komisije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 18. 11. 2013, iz katerega izhaja, da je pri tožniku od 18. 11. 2013 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno pa je zmožen za delo na drugem delu in sicer za lažje fizično delo v toplotno urejenem okolju. Iz mnenja izhaja, da bolezenska stanja tožnika, ki so tudi predmet tega postopka, povzročajo funkcionalne motnje in nezmožnost težkega fizičnega dela ob izpostavljenosti neugodnim klimatskim razmeram. Ob upoštevanju obremenitev in obremenjenosti na delovnem mestu (težko fizično delo, na terenu, na prostem v neugodnih klimatskih razmerah) je senat IK pri ZPIZ menil, da je pri tožniku utemeljena časovna razbremenitev v smislu krajšega delovnega časa 4 ure dnevno ob omejitvah. To mnenje je tako drugačno od mnenja izvedenca, ki ga je postavilo sodišče, je bolj logično in prepričljivo, saj je že iz splošnih življenjskih izkušenj znano, da človek s hudimi srčnimi in žilnimi bolezenskimi težavami, ki čuti bolečine v prsih, ni zmožen težkega fizičnega dela tesarja v gradbeništvu in zunaj v najbolj vročem poletju in najbolj mrzli zimi. Da izvedensko mnenje kardiologa ni korektno je v zdravniškem potrdilu z dne 25. 2. 2014 zapisal tudi osebni zdravnik tožnika D.D..

Toženka je podala odgovor na pritožbo, v katerem meni, da so pritožbene navedbe neutemeljene, saj je sodišče, prav zaradi celovite razjasnitve dejanskega stanja, poleg pridobitve izvedenskega mnenja, izvedenca še dodatno zaslišalo ter mu tudi predočilo izvedensko mnenje ZPIZ z dne 18. 11. 2013. Izvedenec je specialist kardiologije in ustrezno strokovno usposobljen za podajo izvedenskega mnenja. Izhajanje iz splošnih življenjskih izkušenj pomeni, da gre za laično mnenje tožeče stranke. Sodba temelji na celotni dokumentaciji ter strokovno argumentiranem mnenju ter izpovedi sodnega izvedenca. Izvedenska mnenja ZPIZ in odločbe ZPIZ s strani tožnika, kljub izrednemu časovnemu zamiku ne morejo biti relavantni za odločanje o zmožnosti za delo v vtoževanem obdobju, saj gre za dva različna postopka. Osebni zdravnik je bil že zaslišan na naroku za obravnavo dne 17. 1. 2013 ter takrat jasno izpovedal, da ne more povedati, ali je bil tožnik v vtoževanem obdobju zmožen za delo ali ne. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) preizkušalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe zdravstvene komisije tožene stranke št. ... z dne 3. 7. 2012, s katero je ta zavrnila pritožbo, ki jo je vložil tožnik zoper odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 4. 6. 2012. S slednjo je imenovani zdravnik odločil, da je tožnik od 1. 6. 2012 do 15. 6. 2012 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, od 16. 6. 2012 dalje pa je tožnik zmožen za delo.

Pritožbene navedbe se nanašajo predvsem na nestrinjanje z izvedeniškim mnenjem sodnega izvedenca specialista kardiologa z dne 4. 2. 2014. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil tožnik v bolniškem staležu od novembra 2010 zaradi manjšega srčnega infarkta in postinfarktne angine pektoris. Potrebi sta bili dve perkutani intervenciji (PCI) za razrešitev zožitev na koronarnih arterijah (zadnja je bila opravljena 14. 5. 2012). Ob ambulantnem pregledu pri kardiologu pred drugo hospitalizacijo v UKC E. (10. 5. 2012) je bila ugotovljena motnja srčnega ritma (supraventrikularna tahikardija), ki pa je ne smatramo kot življenjsko ogrožajočo. Vodenje bolniškega staleža s strani osebnega zdravnika in imenovanega zdravnika ZZZS je bilo korektno. Zaključek bolniškega staleža z dne 15. 6. 2012 je bil primeren. Pri tožniku so bile med drugo hospitalizacijo na „oddelku F. UKC E. perkutatno razrešene zožitve na koronarnih arterijah. Da je bilo kardialno stanje v tistem času ugodno, so pokazale dodatne preiskave - obremenitveno testiranje 17. 9. 2012 (test na ishemijo je bil negativen) in UZ srca ob kontroli pri kardiologu decembra 2013, ki pokaže, da je funkcija LV dobra. Zdravstvena komisija ZZZS je pri svojem mnenju upoštevala, da pacient čaka na elektro fiziološki poseg zaradi PSVT (paroksismalne supraventrikularne tahikardije). Upoštevala je tudi, da ne gre za življenjsko nevarno motnjo ritma in osebni zdravnik je pravilno sledil njihovim navodilom, ko je bolniški stalež zaključil z dne 15. 6. 2012. Ni bilo razloga, da bi bolniški stalež trajal vse do elektrofiziološkega posega, saj ni bilo podatkov, da bi se omenjeni napad hitrega bitja srca pojavljal pogosto. Upoštevati je treba, da so čakalne dobe za tak poseg v Sloveniji dolge. Telesne aktivnosti običajno ne vplivajo na nastanek motnje ritma in jih ne odsvetujemo. Upoštevano je bilo tudi, da je bil tožnik v tistem času brez zaposlitve. Na podlagi navedenega je izvedenec zaključil, da je bil tožnik v času od 16. 6. 2012 do 17. 1. 2014 zmožen za delo.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovljenim dejanskim stanjem s strani sodišča prve stopnje in z dokaznimi zaključki, izvedenimi na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja.

Sklicevanja pritožbe na mnenje invalidske komisije I. stopnje pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 18. 11. 2013 v predmetni zadevi ni relevantno. Prvič gre za dva ločena postopka, ki samostojno ocenjujeta po eni strani začasno nesposobnost zavarovanca za delo po drugi strani pa se v invalidskem postopku, po pravilih Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ugotavlja, ali je pri tožniku podana invalidnost in na podlagi navedenega zavarovanec razvrsti v kategorije invalidnosti ter v skladu z zakonom odloča o pravicah iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Predmetni spor se nanaša na drugo časovno obdobje. Tožnik je v predmetni zadevi vtoževal svojo začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni od 16. 6. 2012 do 17. januarja 2013. Izvedenec se je glede mnenja invalidske komisije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne samo seznanil, temveč se je do njega tudi opredelil, ko je bil zaslišan na zadnjem naroku za glavno obravnavo in je podrobneje pojasnil svojo izvedeniško mnenje. V zvezi s tem je izpovedal, da tudi po vpogledu v izvedeniško mnenje IK ZPIZ-a z dne 18. 11. 2013 vztraja, da je bil tožnik v obdobju od 16. 6. 2012 do 17. 1. 2013 zmožen za delo, saj je pri tožniku šlo za motnje ritma in je bil zaradi tega napoten na dodatno preiskavo, zdravljenje osnovne bolezni, zaradi katere je bil tožniku odprt bolniški stalež, pa je bilo zaključeno. Tožnik je bil glede na motnjo ritma srca sposoben za svoje delo tesarja, morda ob kakšnih omejitvah brez dela na višini, ker bi ob motnji ritma tožnik lahko občutil slabost. Pri tožniku je šlo za motnjo ritma srca, ki ni bila ishemično pogojena. Pri takih pacientih se ne odsvetuje telesne aktivnosti in te motnje s telesno aktivnostjo niso pogojene.

Pritožbene navedbe, da je potrebno upoštevati tudi potrdilo D.D., osebnega zdravnika tožnika z dne 25. 2. 2014 pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Navedeni zdravnik je bil pred sodiščem prve stopnje zaslišan. Sodišče prve stopnje je v prvotnem postopku, prav na podlagi njegove izpovedi menilo, da je bil tožnik do 17. 1. 2014 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni. V zvezi s tem je pritožbeno sodišče v svojem sklepu Psp 143/2013 z dne 22. 8. 2013 jasno zavzelo stališče, da ob takšni izpovedi osebnega zdravnika tožnika, ko na posebno vprašanje, ali lahko pove, če je bil tožnik zmožen za delo, pa je ta izpovedal, da tega ne more povedati, sočasno pa iz medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu nikjer ni izhajalo, da bi lečeči zdravniki specialisti, tožniku ob navodilih, razen medikamentozne terapije priporočali še bolniški stalež ali svetovali za določeno obdobje kakšne omejitve pri delu, da je bila odločitev sodišča prve stopnje preuranjena. Izpoved osebnega zdravnika je bila skladna s tem, kaj je bilo pri zdravljenju odkrito in sicer, da je zadnje obremenilno testiranje bilo takšno, da ni pokazalo ishemičnih sprememb, zadnji ultrazvok srca ne večjih motenj kontraktilnosti srčne mišice in je bila sistolična funkcija srca v redu. Iz navedenih razlogov je sodišče postavilo izvedenca specialista kardiologa, ki kot strokovnjak na tem področju lahko z medicinskega stališča poda strokovno mnenje glede delazmožnosti tožnika.

Pravno podlago za odločanje v konkretnem sporu predstavljajo določbe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) in pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, Ur. l. RS, št. 79/1994 s spremembami). Zavarovanec je upravičen do bolniškega staleža, če zaradi svojega zdravstvenega stanja začasno ni zmožen za svoje delo, kar v skladu s predpisi ugotavlja osebni zdravnik, nad 30 dni nezmožnosti za delo pa imenovani zdravnik, njegovo mnenje presoja zdravstvena komisija, kar določata 81. oz. 82. člen ZZVZZ. Po 1. odstavku 332. člena Pravil zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe oz. z dnem, ko ugotovi drug razlog za zadržanost od dela.

Sodišče prve stopnje je upravičeno sledilo prepričljivemu izvedenskemu mnenju sodnega izvedenca, katerega je še dodatno ustno pojasnil na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Po takšnem ustnem pojasnilu izvedenca tožeča stranka ni imela na izvedensko mnenje dodatnih vprašanj niti drugih pripomb. Pritožbeno sodišče šteje, da je izvedensko mnenje jasno in razumljivo ter skladno s celotno medicinsko dokumentacijo, tako da ne more slediti že navedenim pritožbenim navedbam, ki pač enostavno ne sprejemajo takšnega izvedenskega mnenja.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 1. odstavkom 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP tožnik, ki v pritožbi ni uspel, trpi sam svoje stroške pritožbe.