Jedro

Tožena stranka neutemeljeno navaja, da je zaradi organizacije novega sistema planiranja proizvodnje prenehala potreba po delu tožnika na delovnem mestu vodje optimizacije zalog pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dejansko ni prišlo do prenehanja potrebe po delu tožnika. Iz dejanskih ugotovitev je mogoče razbrati, da je šlo pri toženi stranki pravzaprav za več vezanih novih zaposlitev na delovnih mestih, v posledici katerih je bila nato tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz izpovedi delavke, ki dela kot organizator optimalne proizvodnje izhaja, da opravlja isto delo, kot ga je pred premestitvijo na delovno mesto organizator optimalne proizvodnje opravljal sodelavec, ki pa na svojem novem delovnem mestu izvaja del nalog, ki jih je imel tožnik. Ta je bil torej zaposlen oziroma premeščen na (novo) delovno mesto, na katerem je izvajal zadolžitve, ki jih je imel pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnik, njegove naloge pa je prevzela novo zaposlena, ki je v času tožnikove zaposlitve v oddelku delala kot študentka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 4. 7. 2016 in pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z 12. 1. 2018; - toženi stranki naložilo, da tožniku od prenehanja delovnega razmerja 1. 10. 2016 do 12. 1. 2018 prizna vse pravice iz delovnega razmerja in tožnika za ta čas prijavi v zavarovanja; - toženi stranki naložilo, da tožniku od prenehanja delovnega razmerja, to je od 1. 10. 2016 do 12. 1. 2018 obračuna plačo, kot bi jo prejemal po pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 11. 2014, od mesečnih bruto zneskov odvede in pristojnim organom plača predpisane prispevke in davke ter tožniku nato izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, zmanjšane za prejeta denarna nadomestila s strani Zavoda RS za zaposlovanje v času do 12. 1. 2018; - toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna denarno povračilo v višini 11.546,45 EUR bruto, od tega odvede prispevke in davke in tožniku nato izplača neto povračilo; - zavrnilo tožbeni zahtevek za poziv nazaj na delo, obračun denarnega povračila v višini 41.567,22 EUR in določitev bruto plače v višini 2.319,54 EUR mesečno in drugo v zvezi s priznanjem pravic tožnika do 12. 1. 2018; - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 995,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, vse v roku 8 dni.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev pritožbi in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da se število zaposlenih v oddelku, v katerem je delal tožnik, ni spremenilo. Pred reorganizacijo je delo v tem oddelku opravljalo 15 delavcev, po reorganizaciji pa le 14. A.A. je v oddelku B. delo opravljal neprekinjeno od 1. 2. 2009 dalje in ne šele od 1. 7. 2016 in s tem ni nadomestil tožnika. Četudi pa bi v ekipi tožene stranke pred reorganizacijo delalo enako število delavcev kot po njej, to ne utemeljuje dvoma v zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je bistveno, da je zaradi uvedbe novega sistema planiranja proizvodnje prenehala potreba po delu tožnika na delovnem mestu vodje optimizacije zalog pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, s čimer je nastal organizacijski razlog na strani tožene stranke. Del zadolžitev vodje optimizacije zalog je bil prenešen na vodjo optimizacije prenosa materiala tovarne, del pa na organizatorje optimalne proizvodnje polizdelkov .... Sodišče je zgolj na podlagi dejstva, da je tožnik konec leta 2014 sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja optimizacije zalog, ki je bilo leta 2016 ukinjeno, zaključilo, da je pravi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku dejansko drug ter povezan z odnosom med tožnikom in vodstvom tožene stranke, kar pa iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja. Zato ima sodba v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljene in brez pravne podlage so ugotovitve sodišča, da bi tožena stranka ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodja optimizacije zalog mogla pričakovati, da bo v prihodnosti za nov vpeljani sistem še vedno potreben delavec, ki bo skrbel za nadaljnje delo. Stališče sodišča, da je delodajalec ob zaposlitvi dolžan predvideti, da je potreba po tem delu dolgoročna, je pretirano. Sodišče neutemeljeno in brez pravne podlage izpostavlja, da je tožena stranka po ukinitvi delovnega mesta tožnika potrebovala osebo, ki bo prevzela del nalog tožnika po pogodbi o zaposlitvi. To, da je tožena stranka potrebovala osebo za prevzem dela nalog tožnika, ne pomeni, da poslovni razlog ni podan, oziroma da je reorganizacija navidezna. Pri presoji sodišča, ali je podan poslovni razlog ali ne, se sodišče ne sme spuščati v smotrnost poslovnih odločitev delodajalca, saj spadajo te v polje njegove ustavno zagotovljene svobode gospodarske pobude, kar pa je z ugotovitvijo o potrebi po dodatnem delavcu storilo prvostopenjsko sodišče. Ugotovitev sodišča, da tožena stranka tožniku ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi, je za konkreten spor nepomembna. Institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove predstavlja možnost in ne dolžnost delodajalca. Ugotovitev sodišča, da je odpoved zgolj navidezna, ker tožena stranka ob ukinitvi tožnikovega delovnega mesta ni zmanjšala tudi števila zaposlenih na delovnem mestu organizator optimalne proizvodnje, je zgrešena, saj se zaradi reorganizacije poslovanja ni zmanjšala potreba po številu delavcev na tem delovnem mestu. Tožnik je dela iz opisa delovnega mesta organizator optimalne proizvodnje opravljal zgolj občasno, kadar je nadomeščal manjkajočega delavca v paru. S premestitvijo A.A. na to delovno mesto (pred podajo odpovedi tožniku) se je odpravila potreba po nadomeščanju s strani tožnika. Glede ugotovitev odločilnih dejstev o navidezni reorganizaciji pri toženi stranki se sodbe ne da preizkusiti. Razlog za ukinitev delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik, ni bilo domnevno nesoglasje med njim in njegovo nadrejeno C.C., saj niti ena priča ni izpovedala, da je bil to dejanski razlog, niti tega ni izrecno potrdil tožnik. Sodišče je tožniku ob sodni razvezi prisodilo previsoko denarno povračilo v višini 5 plač. Tožnik je delavec v najboljših letih z izkušnjami na vodstvenem delovnem mestu, zato ima velike možnosti za novo zaposlitev. Tožnik tudi ni izkazal, da si je resno prizadeval pri iskanju zaposlitve ter da je bil pri tem zavrnjen. Sodišče predlagane priče D.D. ni zaslišalo niti ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo ta dokazni predlog, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo toženi stranki onemogočeno dokazovanje pred sodiščem.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih smiselno uveljavlja tožena stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijani del sodbe vsebuje jasne in dovolj natančno razčlenjene razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti.

7. Prav tako ni utemeljen očitek bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem predlagane priče D.D.. Tožena stranka je na naroku dne 6. 9. 2017 navedla, da glede na izpovedi (drugih) prič "ni potrebno, da bi se priči D.D. postavilo še pisna vprašanja, na katera bi pisno odgovorila", kar je pojasnilo tudi sodišče prve stopnje (20. točka obrazložitve). Navedeno dokazuje, da je s svojim ravnanjem tožena stranka dejansko umaknila dokazni predlog za zaslišanje D.D. oziroma se vsaj strinjala z neizvedbo dokaza, zato ji ni bila kršena pravica do izjave v postopku.

8. V tem sporu tožnik uveljavlja nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki mu jo je dne 4. 7. 2016 podala tožena stranka. Prva alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami) poslovni razlog opredeljuje kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Odpovedni razlog mora biti utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Dokazno breme glede obstoja odpovednega razloga je na delodajalcu (prvi odstavek 84. člena ZDR-1).

9. Pri toženi stranki je bilo zaradi reorganizacije dne 1. 7. 2016 ukinjeno delovno mesto vodje optimizacije zalog, ki ga je po pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 11. 2014 zasedal tožnik. Neutemeljena je pritožbena navedba, da v oddelku, v katerem je pred odpovedjo delal tožnik, po reorganizaciji dela ena oseba manj - tožnik. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v oddelku B. po tožnikovem odhodu dela enako število oseb kot prej, upoštevajoč, da v oddelku kot redno zaposlena dela tudi E.E., ki je predhodno (v času tožnikove zaposlitve) delala kot študentka, ob zaslišanju pa je že delala kot organizator optimalne proizvodnje ..., na tem delovnem mestu pa je prevzela naloge, ki jih je predhodno izvrševal A.A., ki dela na delovnem mestu organizator optimalne proizvodnje ....

10. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da je zaradi organizacije novega sistema planiranja proizvodnje prenehala potreba po delu tožnika na delovnem mestu vodje optimizacije zalog pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dejansko ni prišlo do prenehanja potrebe po delu tožnika. Iz dejanskih ugotovitev je mogoče razbrati, da je šlo pri toženi stranki pravzaprav za več vezanih novih zaposlitev na delovnih mestih, v posledici katerih je bila nato tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz izpovedi E.E. (ki dela kot organizator optimalne proizvodnje ...) izhaja, da opravlja isto delo, kot ga je pred premestitvijo na delovno mesto organizator optimalne proizvodnje ... opravljal A.A., ki pa na svojem novem delovnem mestu izvaja del nalog, ki jih je imel tožnik. A.A. je bil torej zaposlen oziroma premeščen na (novo) delovno mesto, na katerem je izvajal zadolžitve, ki jih je imel pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnik, njegove naloge pa je prevzela novo zaposlena E.E. (ki je v času tožnikove zaposlitve v oddelku delala kot študentka).

11. Pritožba sicer izpostavlja, da delo, ki ga je tožnik občasno opravljal kot organizator optimalne proizvodnje ..., ni bistveno, saj ne gre za delovne naloge po pogodbi o zaposlitvi. Tožnikovo delo kot organizator optimalne proizvodnje ... je kljub svoji občasni naravi očitno pomenilo del njegovih rednih delovnih zadolžitev, kar potrjuje izpoved A.A., da je prevzel del tožnikovih zadolžitev, v to delo pa ga je uvajal prav tožnik. Bistvenega pomena pa je tudi okoliščina, da je A.A. na delovnem mestu organizator optimalne proizvodnje ... zaposlen za polni delovni čas. Na podlagi navedenega je zato treba upoštevati tudi to delo, čeprav ni izrecno navedeno v pogodbi o zaposlitvi, zlasti ker ni nujno, da bi se vsaka sprememba v delovnih nalogah posameznega zaposlenega izkazovala v spremenjeni ali celo novi pogodbi o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je pri odločanju v podobni zadevi že zavzelo stališče, da z daljšim opravljanjem drugih del pride do dejanskega sporazumnega izvrševanja drugačne pogodbe med strankama, čeprav ni prišlo do formalnega podpisa nove pogodbe o zaposlitvi (sodba VDSS Pdp 703/2016 z dne 16. 2. 2017).

12. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da bo za novo vpeljani sistem pri toženi stranki v prihodnosti še vedno potreben delavec, ki bo skrbel za nadaljnje delo. Del tožnikovih nalog, ki so bile po navedbah tožene stranke prenešene na organizatorje optimalne proizvodnje ... (kar je potrdil A.A.) v povezavi z nalogami, ki so bile posledica novo vpeljanega programa, je bil skupaj takšen, da so terjale zaposlitev oziroma premestitev novega delavca - A.A. - na to delovno mesto. Povečan obseg zadolžitev organizatorjev optimalne proizvodnje ... dokazuje tudi okoliščina, da namesto tožnikovega občasnega dela na tem delovnem mestu po uvedbi novega sistema planiranja A.A. dela s polnim delovnim časom. Navedeno pomeni, da je ugotovitev sodišča o potrebi po delavcu, ki bo skrbel za nadaljnje delo tudi po uvedbi novega sistema planiranja, pravilna.

13. Sodišče prve stopnje o neobstoju poslovnega razloga ni sklepalo zgolj na podlagi dneva sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje optimizacije zalog, ki je bilo že leta 2016 ukinjeno, ampak na podlagi več okoliščin - med drugim je upoštevalo premestitev A.A. in njegov prevzem tožnikovih zadolžitev, obseg prenešenih nalog na organizatorje optimalne proizvodnje ... itd. 14. Sicer drži pritožbena navedba, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove možnost in ne zakonska obveznost delodajalca, vendar pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, takšna okoliščina nedvomno kaže na obstoj nesoglasij med tožnikom in njegovimi nadrejenimi, zaradi katerih tožnik ni bil več zaželen v kolektivu tožene stranke, kljub 28-letnem stažu pri toženi stranki in dejstvu, da mu tudi tožena stranka sama priznava obsežne izkušnje na vodstvenih delovnih mestih.

15. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da nesoglasja med tožnikom in vodjo oddelka B. C.C. niso bila potrjena. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo in razlogovanjem sodišča prve stopnje v 14. točki obrazložitve, da je izpodbijana odpoved dejansko posledica skrhanih odnosov oziroma nesoglasij med tožnikom in vodstvom tožene stranke, ki so se izkazovali z anketo o tožnikovem delu (izvedeno med sodelavci), z začetim postopkom izredne odpovedi zoper tožnika in nekompatibilnostjo tožnika in njegove nadrejene C.C., ki so jo zaznali tudi nekateri sodelavci (priča F.F.).

16. Pritožba se tudi neutemeljeno zavzema za znižanje denarnega povračila. Sodišče prve stopnje je pri odmeri povračila pravilno upoštevalo tožnikov 28-letni staž pri toženi stranki, starost 48 let (pri čemer je tožnik ves čas delal le pri toženi stranki) in okoliščino, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesoglasij med tožnikom in njegovimi nadrejenimi, ne pa zaradi okoliščin, povezanih z njegovim delom (tožena stranka tožniku priznava izkušnje na vodstvenem delovnem mestu). Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča za tožnika primerno denarno povračilo v višini 5 mesečnih plač.

17. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor tožnika na pritožbo pa ni bistveno pripomogel k odločitvi o pritožbi zoper izpodbijani del sodbe, zato tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).