Jedro

Pri obročnih odplačilih ene terjatve je treba uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR in ne triletni zastaralni rok po 372. členu ZOR, ki velja za občasne terjatve oziroma za anuitete. Zakon namreč loči občasne terjatve od občasnih plačil ene terjatve, ki sicer pomeni celoto.

Pravna teorija kot tudi sodna praksa stojijo na stališču, da pogodbene obresti nimajo narave občasne terjatve po določbi 347. člena OZ (vsebinsko enako prej 372. člen ZOR), saj ne dospevajo v časovnih presledkih, kot zamudne obresti, ampak dospejo ob plačilu glavne terjatve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku točke I. izreka: - razveljavi glede odločitve, da je tožena stranka nerazdelno dolžna plačati tožnikom znesek 1.255,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.9.2001 do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 5.160,70 EUR od 26.1.2002 do 11.7.2002, ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, - spremeni v preostalem delu tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnikov, da jim je tožena stranka nerazdelno dolžna plačati 30.878,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.9.2001 do plačila.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo toženi stranki naložilo, da je nerazdelno dolžna plačati tožnikom znesek 32.133,87 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. 09. 2001 do plačila ter še zakonite zamudne obresti od 1.236.710,63 SIT od dne 26. 1. 2002 do 11. 7. 2002. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je zavrnilo (I. izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe z dne 29. 7. 1991 ter zahtevke tožene stranke, da so ji posamezni tožniki dolžniki vrniti že plačane zneske (II. izreka). Glede ugotovitve ničnosti dogovora z dne 29. 7. 1991 je sodišče prve stopnje delno tožbo zavrglo, delno pa zavrnilo tožbeni zahtevek glede ugotovitve, da so finančna sredstva prispevali tožniki, vsak po 15.750,00 DEM. Toženi stranki je naložilo povračilo stroškov pravdnega postopka tožeče stranke v višini 6.827,09 EUR.

2. Zoper sodbo se tožena stranka obširno pritožuje, uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da so razlogi sodbe nejasni oziroma med seboj v nasprotju glede obstoja kreditne pogodbe. Sodišče na eni strani ugotavlja, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena kreditna pogodba, ampak posojilna, na drugi strani pa zaključuje, da so bili dogovorjeni vsi elementi kreditne pogodbe. Ni mogoče slediti razlagi sodišča, kako naj bi bila hkrati s kreditno pogodbo sklenjena tudi prodajna pogodba, saj listina z dne 29. 7. 1991 (B2) nima elementov kupoprodajne pogodbe. Sodišče je ugotovilo, da so dejstva, ki so jih tožniki navedli v listini B2 neresnična ter da gre za listino, sestavljeno z namenom pridobivanja nedovoljenih koristi in utaje davščin, pa kljub temu ocenjuje, da ni podan nobeden izmed razlogov, da kreditna in prodajna pogodba ne bi bili veljavno sklenjeni oziroma da bi bili nični. Cilj tožnikov je bil obiti zakonske predpise zaradi doseganja lastne koristi, temu je bila podrejena vsebina obeh listin, kot tudi vseh predhodnih fiktivnih listin, ki jih je tožena stranka navedla in predložila v spis, pa se o njih sodišče ni konkretno opredelilo. Sodišče tako očitno nudi pravno varstvo razpolaganjem, ki so evidentno v nasprotju s tedanjimi prisilnimi predpisi, pa tudi v nasprotju z moralo. Tožena stranka je tudi dokazovala, da je bil svet centra tožene stranke edini organ, ki je lahko veljavno odločal o najemanju kreditov, kakor tudi o nakupu ali najemu osnovnih sredstev. Direktor takih pooblastil ni imel. Sodišče je glede spremembe 41. člena Statuta brez podlage sledilo neprepričljivi in nasprotujoči si izpovedi zainteresiranega tožnika P. B.. Nerazumljiva je razlaga sodišča o tem, da naj bi bil dokument z dne 29. 7.1 991 potreben v postopku preregistracije ter zakaj ni bilo letalo vneseno v osnovna sredstva že v letu 1991. Ni pravilno stališče sodišča glede kazenskega postopka in zavrženja kazenske ovadbe. Pritožba očita sodišču, da je v nasprotju z navedbami strank zaključilo, kako naj bi bila posojilna pogodba z dne 29. 7. 1991 kasneje ustno spremenjena. Takega dogovora tožeče stranke nikoli niso zatrjevale, niti na prvem naroku, niti kasneje. Tožeča stranka je pojasnila, da je bilo dogovorjeno, da se bo skupaj vsako leto z obrokom plačevalo tudi pogodbene obresti, vendar pa se niso. Dejstvo je, da je sicer neutemeljena terjatev tožeče stranke očitno že zastarala. Tožena stranka je izrecno ugovarjala zastaranje tako glavnice kakor obresti ter zakonitih zamudnih obresti. Stališče sodišča glede ugovora zastaranja niso pravilna. Občasne terjatve, kar nedvomno obresti in anuitete so, zastarajo v vsakem primeru v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Ni tudi jasno, zakaj sodišče pogodbenih obresti ne šteje med občasne dajatve, čeprav je zakon glede tega jasen. V danem primeru ni šlo za obročno odplačilo, temveč za plačilo anuitet, torej enakih vnaprej določenih občasnih zneskov, ki so vključevali glavnico in obresti.

3. O pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje že odločalo s sodbo (in sklepom) I Cp 4102/2008 z dne 15. 4. 2009 in sicer tako, da je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v pretežnem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da jim je tožena stranka nerazdelno dolžna plačati znesek 32.133,87 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter še zakonite zamudne obresti od zneska 1.236.710,63 SIT, ugodilo pa je tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi na ničnost kreditne pogodbe z dne 29. 7. 1991 ter dogovora z dne 29. 7. 1991. V preostalem delu (glede dajatvenega dela nasprotne tožbe) pa je razveljavilo odločitev prvostopenjskega sodišča ter mu zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom II Ips 674/2009 z dne 11. 10. 2012 zavrglo revizijo v delu, s katerim je bila izpodbijana odločitev o nasprotni tožbi (na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe z dne 29. 7. 1991 in dogovora z dne 29. 7. 1991), sicer pa je reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v prvi alineji 1. točke izreka, torej glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnikov na nerazdelno plačilo zneska 32.133,87 EUR z obrestmi ter zakonskih zamudnih obresti od dinarskega zneska. V tem delu je torej potrebno odločitev prvostopenjskega sodišča ponovno preizkusiti glede na razloge revizijskega sklepa.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Najprej je treba ugotoviti, da je zaradi zavrženja revizije v delu, s katerim je tožeča stranka izpodbijala odločitev o nasprotni tožbi, pravnomočno odločeno in sicer ugodeno zahtevkoma tožene stranke na ugotovitev, da je nična kreditna pogodba z dne 29. 7. 1991 ter da je ničen tudi dogovor z dne 29. 7. 1991. To pa pomeni, da ni več potrebno odgovarjati na pritožbene trditve tožene stranke, s katerimi utemeljuje ničnost obeh pravnih poslov glede na okoliščine ter namen, zaradi katerega sta bila sklenjena. Pritožbeno sodišče zato najprej povzema ugotovitve, ki jih je že sprejelo v prvi sodbi. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila prava volja strank prenesti lastništvo letala TB-10 na toženo stranko, saj je bilo to letalo pred tem kupljeno in uvoženo za potrebe tožnikov, ki so se odločili, da bodo letalo prodali. Kupnino bi tožena stranka izplačala tako, da bi v skladu z dogovorom plačevala obroke kupnine. To pomeni, da je zmoten materialnopraven zaključek sodbe sodišča prve stopnje, da sta bili sklenjeni veljavna posojilna in nato prodajna pogodba, ki naj bi bila zajeta v dogovoru z dne 29. 7. 1991 (priloga B2), v katerem pravdni stranki ugotavljata, da je bilo letalo toženi stranki podarjeno ter da so tožniki za njegovo usposobitev prispevali vsak po 15.750 DEM. Oba pravna posla sta le navidezna oz. simulirana, zato nimata učinka med pogodbenima strankama (prvi odstavek 66. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR). Pač pa v primeru, če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek 66. člena ZOR). Glede na ugotovljeno vsebino pogodbenega razmerja med pravdnima strankama je šlo brez dvoma za dogovor o sklenitvi prodajne pogodbe na obroke (542. člen ZOR), ki sicer ni bila pisna, je pa bila v večji meri realizirana.

6. Iz obrazložitve sklepa VSRS II Ips 674/2009 izhaja pravilnost zgoraj navedenega stališča, da je kreditna pogodba navidezna in zato brez učinkov oziroma nična, prikrita pa je prodajna pogodba oziroma točneje glede na „dogovorjeno obročno vračilo posojila“ prodajna pogodba na obroke. Obe stranki sta se namreč zavedali, da v resnici ne sklepata posojilne, pač pa prodajno pogodbo. Glede veljavnosti konkretne prikrite pogodbe o prodaji na obroke, bi lahko oviro za veljavnost predstavljalo dejstvo, da ni bila sklenjena v pisni obliki. Za pogodbo o prodaji na obroke je pisno obliko predpisoval 543. člen ZOR, za pogodbo, katere predmet je letalo, pa je pisno obliko predpisoval tudi v času sklepanja pogodbe veljavni 182. člen v zvezi s 170. členom Zakona o obligacijskih in temeljnih materialnopravnih razmerjih v zračni plovbi (ZOTMR). Po stališču revizijskega sodišča ni pomislekov o veljavnosti realizirane ustno sklenjene prodajne pogodbe na obroke. Glede na namen predpisa in ob upoštevanju teorije o realizaciji (73. člen ZOR) pa tudi ni na mestu uporaba stroge sankcije po 182. členu ZOTMR, ki je izrecno določal, da pravni posel, ki ni sklenjen pismeno, nima pravnega učinka. Revizijsko sodišče je zaključilo, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaradi javnega interesa odklonilo uporabo 73. člena ZOR.

7. V ponovljenem postopku mora sodišče druge stopnje zato vsebinsko obravnavati še preostale pritožbene navedbe. Tožena stranka med drugim zavrača veljavnost kakršnegakoli dogovora med pravdnima strankama v zvezi z letalom tudi sklicujoč se na določila statuta, po katerih bi moral v konkretni zadevi odločati svet centra in ne direktor tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugovorom natančno raziskalo vse okoliščine pri sprejemu spremembe statuta tožene stranke v letu 1991, ki so se nanašale na neomejena pooblastila direktorja. Pritožbeno sodišče glede na te ugotovitve ter vsebino Statuta ne dvomi v pravilnost zaključka, da je bil v obdobju sklenitve prodajne pogodbe za letalo direktor pooblaščena oseba za sklepanje tovrstnih poslov in ne svet centra tožene stranke. Pritožbene trditve, da naj bi bila kreditna pogodba in dokument z dne 29. 7. 1991 podpisana po nesreči letala (enako bi torej veljalo tudi za prikrito prodajno pogodbo), je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, ko je na podlagi listin v spisu ugotovilo, da so upravni organi listine prejeli že pred nesrečo in uničenjem letala. Ali so bile te listine potrebne za preregistracijo letala ali ne, ni odločilno. Prav tako na veljavnost pogodbe in na obveznosti, ki iz nje izvirajo, ne vpliva zoper tožnike vložena kazenska ovadba zaradi suma kaznivega dejanja zatajitve davščin, ki pa je bila kasneje zavržena zaradi zastaranja kazenskega pregona.

8. Pač pa ima pritožba prav, ko v zvezi z ugovorom zastaranja terjatve tožeče stranke očita sodbi, da je odločalo mimo trditvene podlage pravdnih strank, ko je ugotovilo, da je bila posojilna pogodba z dne 29. 7. 1991 kasneje ustno spremenjena na ta način, da so tožniki odložili plačilo obresti do 15. 9. 2001, torej do zapadlosti zadnjega (desetega) obroka kupnine za letalo. Tožnik P. B. je sicer res izpovedoval o dogovoru, da tožena stranka tožnikom izplačuje le glavnice brez pogodbenih obresti, vendar takšna izpoved stranke ne more nadomestiti trditvene podlage. Glede zapadlosti pogodbenih obresti tožeča stranka torej ni trdila, da sta pravdni stranki zapadlost pogodbenih obresti odložili, ampak nasprotno, na prvem naroku za glavno obravnavo je na izrecno vprašanje povedala, da je bilo dogovorjeno, da se bo skupaj vsako leto z obrokom (kupnine) plačevalo tudi pogodbene obresti. Utemeljen je torej pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem prekršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP. Razpravno načelo pomeni, da so za zbiranje procesnega gradiva odgovorne stranke in da sodišče ni upravičeno upoštevati ničesar, česar vsaj ena od strank ni zatrjevala.

9. Pritožba nadalje ugovarja zastaranje terjatve tožeče stranke v celoti, češ da je šlo za obresti in anuitete, torej občasne terjatve po določbi 372. člena ZOR, ki zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Glede ugovora zastaranja ima pritožba le delno prav. Terjatev tožeče stranke se nanaša na plačilo pogodbenih obresti, ki so bile dogovorjene v višini 10 % letno od kupnine za letalo v višini 110.250,00 DEM, katero se je tožena stranka zavezala plačati tožnikom v roku desetih let, s tem, da je prvi obrok kupnine zapadel v plačilo 15. 9. 1992 (dogovor v disimulirani pogodbi). Pravilni so razlogi prvostopenjskega sodišča o tem, da je potrebno uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR in ne triletni zastaralni rok po 372. členu ZOR, ki velja za občasne terjatve oziroma za anuitete. Iz kreditne pogodbe, ki prikriva dejansko sklenjeno prodajno pogodbo, je razvidno, da sta se stranki dogovorili za enoten posel, pri katerem gre za obročna odplačila ene terjatve in ne za plačilo anuitet. Zakon namreč loči občasne terjatve od občasnih plačil ene terjatve, ki sicer pomeni celoto. Kar se tiče zastaranja pogodbenih obresti, ki so sicer stranske terjatve, pa tako pravna teorija kot tudi sodna praksa stojijo na stališču, da pogodbene obresti nimajo narave občasne terjatve po določbi 347. člena Obligacijskega zakonika – OZ (vsebinsko enako prej 372. člen ZOR), saj ne dospevajo v časovnih presledkih, kot zamudne obresti, ampak dospejo ob plačilu glavne terjatve. Po 344. členu OZ (prej 369. člen ZOR) pa velja, da takrat, ko zastara glavna terjatev, zastarajo tudi pogodbene obresti. Če glavna terjatev ni zastarala, ker je bila izpolnjena, zastarajo pogodbene obresti takrat, ko bi zastarala glavna terjatev, če ne bi zaradi izpolnitve prenehala. V konkretnem primeru to pomeni, da so ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka zastarale tiste pogodbene obresti, ki so zapadle ob plačilu posameznih obrokov kupnine pred 25. 1. 2000, saj je bila tožba vložena 25. 1. 2005. Ker sta po 25. 1. 2000 zapadla v plačilo zadnji (deseti) in predzadnji (deveti) obrok kupnine, torej njima pripadajoče pogodbene obresti, bi bila tožeča stranka takrat upravičena le do pogodbenih obresti, po izračunu prvostopenjskega sodišča, ki je priloga sodbe prve stopnje, v višini 1.182,13 EUR in 73,53 EUR, skupaj 1.255,66 EUR, medtem ko je za vse ostale zahtevane pogodbene obresti, ki so zapadle ob posameznih obrokih kupnine, petletni zastaralni rok že potekel pred vložitvijo tožbe.

10. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v tistem delu, v katerem je utemeljen ugovor zastaranja terjatve (torej glede plačila 30.878,20 EUR s pripadajočimi obrestmi). V preostalem delu (glede plačila 1.255,66 EUR s pripadajočimi obrestmi ter glede zakonskih zamudnih obrestmi od glavnice 5.160,00 EUR od 26. 1. do 11. 7. 2002), pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP). Takšna odločitev je namreč posledica prve odločitve pritožbenega sodišča v zadevi I Cp 4102/2008 z dne 15. 4. 2009, s katero je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena v odločitvi o zavrnitvi dajatvenega dela nasprotnega tožbenega zahtevka, saj sta zahtevka tožbe in nasprotne tožbe povezana.