Jedro

Ob ugotovitvi, da tožnik zaradi zdravstvenih težav poklicne rehabilitacije ni mogel zaključiti do 31. 3. 2016, mu ni mogoče očitati, da je namerno huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. To pomeni, da očitek iz izredne odpovedi o namerni kršitvi ni utemeljen.

Sodišče je pri odmeri pravilno upoštevalo okoliščine iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, vendar jim je dalo preveliko težo, kot to utemeljeno opozarja tožena stranka v reviziji, zato je tožniku odmerilo previsoko denarno povračilo.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se glasi: „Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v IV.a točki izreka delno spremeni tako, da se znesek 11.070,22 EUR zniža na znesek 6.325,84 EUR, za razliko 4.744,38 EUR pa se zahtevek zavrne. V preostalem izpodbijanem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.“

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 5. 2016. Tožniku je priznalo delovno razmerje od 1. 6. 2016 do 22. 3. 2017 in za ta čas ugodilo reparacijskemu zahtevku. Tožbeni zahtevek za poziv nazaj na delo za čas od 23. 3. 2017 dalje je zavrnilo in toženi stranki naložilo obračunati denarno povračilo v višini 11.070,22 EUR bruto (štirinajst tožnikovih plač). Zavrnilo je tudi, kar je tožnik zahteval več ali drugače. Presodilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga po drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) v zvezi z drugim odstavkom 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/1999 s spremembami).

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila pogodba o poklicni rehabilitaciji razdrta, ker tožnik do roka, določenega v pogodbi (do 31. 3. 2016) ni končal poklicne rehabilitacije. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se sodišče ni opredelilo do odločilnih dejstev. Nasprotuje višini denarnega povračila in meni, da tožnik večino obdobja, v katerem je bil s toženo stranko v delovnem razmerju, sploh ni delal, saj je bil v procesu poklicne rehabilitacije.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu "Prodajalec I". Zaradi posledic poškodbe izven dela je bil razvrščen v II. kategorijo invalidnosti. Na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju: ZPIZ) z dne 12. 4. 2010 o razvrstitvi v II. kategorijo invalidnosti mu je bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drug poklic ali delo ekonomskega tehnika in nato še ekonomista od 18. 3. 2010 dalje. V ta namen je bila dne 10. 6. 2010 sklenjena tripartitna pogodba o poklicni rehabilitaciji med tožnikom, toženo stranko in ZPIZ, po kateri je bil tožnik dolžan končati poklicno rehabilitacijo najkasneje do 31. 3. 2016. Ker je do takrat ni končal, mu je tožena stranka dne 18. 5. 2016 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 v zvezi z drugim odstavkom 102. člena ZPIZ-1. V odpovedi mu je očitala, da je namerno huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko ni zaključil poklicne rehabilitacije do 31. 3. 2016. 8. Osebni zdravnik tožnika je še pred rokom, ki je bil določen za končanje poklicne rehabilitacije, torej pred 31. 3. 2016, podal predlog za ponovno oceno delovne zmožnosti tožnika pri ZPIZ. Slednji je z dopolnilnim mnenjem z dne 1. 7. 2016 ocenil, da so obstajali utemeljeni razlogi na strani tožnika za podaljšanje roka za dokončanje poklicne rehabilitacije, ker se mu je zdravstveno stanje v vmesnem času poslabšalo. Zato je bila naknadno sklenjena tripartitna pogodba o poklicni rehabilitaciji med tožnikom, Zavodom RS za zaposlovanje in ZPIZ, s katero se je ZPIZ obvezal, da bo tožniku omogočil dokončanje poklicne rehabilitacije po pogodbi o poklicni rehabilitaciji do 30. 9. 2016. 9. Tožena stranka v reviziji sodišču druge stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se naj ne bi opredelilo do določenih pritožbenih navedb. Sodišče druge stopnje mora presoditi (le) tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). V obravnavanem individualnem delovnem sporu je predmet presoje utemeljenost razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in v tem okviru je sodišče druge stopnje odgovorilo na vse odločilne pritožbene navedbe. Pri tem je pravilno izhajalo iz izredne odpovedi in v njej navedenih razlogov. Tožena stranka v reviziji izpostavlja okoliščine v zvezi s tripartitno pogodbo o poklicni rehabilitaciji z dne 10. 6. 2010 in njenim podaljšanjem, do katerih se sodišče druge stopnje ni opredelilo. Določbe pogodbe, na katere se sklicuje revizija, in sicer da je izpolnitev obveznosti iz poklicne rehabilitacije do 31. 3. 2016 bistvena sestavina pogodbe in da se bo pogodba štela za razdrto, če ne bo izpolnjena v tem roku, se nanašajo na razmerje med tožnikom in ZPIZ in ne na razmerje med tožnikom in toženo stranko. Iz istega razloga se tožena stranka tudi ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da je ZPIZ z 31. 3. 2016 tožniku ustavil izplačevanje nadomestila za čas poklicne rehabilitacije zaradi poteka pogodbe o poklicni rehabilitaciji. Navedene okoliščine se torej nanašajo na razmerje med tožnikom in ZPIZ, zato glede na predmet presoje niso odločilne in se sodišče do njih ni bilo dolžno opredeljevati.

10. Sodišče je presodilo, da je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi neutemeljeno očitala namerno hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja zaradi nedokončanja poklicne rehabilitacije do 31. 3. 2016, ker mu je bil rok za dokončanje podaljšan do 30. 9. 2016. Pri presoji neutemeljenosti očitka iz izredne odpovedi je pravilno izhajalo iz določbe druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in se osredotočilo na očitke in razloge iz odpovedi, ne pa na vsebino tripartitne pogodbe o poklicni rehabilitaciji, kot že pojasnjeno.

11. Za opredelitev odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 mora biti poleg tega, da gre za hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, podan tudi naklep ali huda malomarnost za kršitev (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja). Ker v obravnavanem primeru obstoj kršitve ni sporen, je za presojo utemeljenosti odpovednega razloga bistven nadaljnji pogoj, in sicer krivda tožnika za kršitev. V zvezi s krivdo je bistvena ugotovitev razloga, zaradi katerega tožnik poklicne rehabilitacije ni pravočasno dokončal in ne zgolj dejstvo, da mu je bil rok za dokončanje poklicne rehabilitacije podaljšan, kot to zmotno navaja sodišče druge stopnje. Bistvena je torej ugotovitev, da je imel tožnik v času izvajanja poklicne rehabilitacije zdravstvene težave oziroma se mu je zdravstveno stanje poslabšalo (12. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da je bil ZPIZ edini pristojen za presojo utemeljenosti razlogov za podaljšanje roka za dokončanje poklicne rehabilitacije, kar pa se nanaša na razmerje med tožnikom in ZPIZ v okviru tripartitne pogodbe o poklicni rehabilitaciji. V dokaznem postopku pa je kljub temu ugotavljalo dejstvo poslabšanja zdravstvenega stanja tožnika. Poslabšanje zdravstvenega stanja je ugotovilo na podlagi dopolnilnega mnenja invalidske komisije z dne 1. 7. 2016 in ostalih listin (medicinskih izvidov) v spisu (A7-A11 in A22). Zato ne drži revizijska navedba, da sodišče ni ugotavljalo, ali je imel tožnik opravičljiv razlog, da poklicne rehabilitacije ni končal v roku.

12. Tožena stranka v reviziji izpostavlja, da dokazni postopek ne daje podlage za zaključek, da tožnik zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja ni končal poklicne rehabilitacije. Uveljavlja bistveno kršitev, ker je sodišče zavrnilo njene dokazne predloge v zvezi s tem. Vendar poizvedba pri izvajalcu poklicne rehabilitacije o uspešnosti izobraževanja tožnika ni primeren dokaz za ugotavljanje dejstva, ali je bilo poslabšanje zdravstvenega stanja razlog za nedokončanje poklicne rehabilitacije, drugih dokazov pa tožena stranka ni predlagala1. 13. V zvezi z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije z dne 1. 7. 2016 tožena stranka očita tudi bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj v njem ne bi bilo ugotovitve, da tožnik ravno zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja ni končal poklicne rehabilitacije v roku. Očitek ni utemeljen. V mnenju je izrecno navedeno, da je iz nove medicinske dokumentacije razvidno, da je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, zato je invalidska komisija mnenja, da je potrebno podaljšati poklicno rehabilitacijo.

14. Ob ugotovitvi, da tožnik zaradi zdravstvenih težav poklicne rehabilitacije ni mogel zaključiti do 31. 3. 2016, mu ni mogoče očitati, da je namerno huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. To pomeni, da očitek iz izredne odpovedi o namerni kršitvi ni utemeljen. Na te ugotovitve ne vpliva revizijsko zatrjevanje o protipravnem ravnanju ZPIZ, ki naj bi mimo veljavne zakonodaje, sklenjenega dogovora in ob opustitvi obveščanja tožene stranke tožniku omogočil nadaljevanje poklicne rehabilitacije. To ravnanje ZPIZ ne more imeti odločilnega vpliva na dejstvo, da tožnik ni namerno huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

15. Revizija nasprotuje presoji sodišč glede obstoja kumulativnega pogoja za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da upoštevajoč vse okoliščine in interese obeh strank delovnega razmerja ni možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. Za nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča že presoja, da tožniku ni mogoče očitati krivde za neizpolnitev pogodbe o poklicni rehabilitaciji, zato se revizijsko sodišče do revizijskih ugovorov v zvezi s pogojem nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja ne opredeljuje.

16. Revizija pa utemeljeno nasprotuje višini prisojenega denarnega povračila namesto reintegracije, in sicer v višini štirinajstih mesečnih plač tožnika (11.070,22 EUR). Sodišče je pri odmeri pravilno upoštevalo okoliščine iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, vendar jim je dalo preveliko težo, kot to utemeljeno opozarja tožena stranka v reviziji, zato je tožniku odmerilo previsoko denarno povračilo. Upoštevalo je trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih - 11 let in 8 mesecev, tožnikovo starost 41 let, končano IV. stopnjo izobrazbe, da je kot invalid III. kategorije težko zaposljiva oseba, da je brez zaposlitve in prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, kjer ne prejema nadomestila. Dejstvo, da naj tožnik ne bi bil aktiven pri iskanju nove zaposlitve, v postopku ni bilo ugotovljeno. Glede na navedene okoliščine je denarno povračilo v višini štirinajstih mesečnih plač previsoko v primerjavi z prisojenim denarnim povračilom v podobnih primerih (primerjaj zadeve VIII Ips 236/2017 z dne 30.5.20182, VIII Ips 293/2016 z dne 5. 9. 20173, VIII Ips 104/2017 z dne 6. 6. 20174, VIII Ips 22/2016 z dne 7. 6. 20165, VIII Ips 33/2015 z dne 21. 4. 20156). Primerno denarno povračilo je po presoji revizijskega sodišča osem mesečnih plač tožnika, torej 6.325,84 EUR, upoštevaje tako navedene okoliščine na strani tožnika, kot tudi višino prisojenega denarnega povračila v podobnih primerih.

17. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o denarnem povračilu spremenilo tako, da je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in ta del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo z znižanjem zneska 11.070,22 EUR na znesek osmih plač 6.325,84 EUR, za razliko 4.744,38 EUR pa je zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Sicer je revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

18. Tožena stranka je delno uspela z revizijo, vendar priglašene stroške v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) krije sama, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja. Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na revizijo.

1 Dokazni predlog za pridobitev mnenja izvedenca medicine dela in športa, ki naj bi pridobil tudi mnenje izvedenca psihiatrične stroke in izvedenca travmatološke stroke, je podal tožnik. 2 Tožniku je bilo prisojenih 8 mesečnih plač. Sodišče je upoštevalo naslednje okoliščine na strani tožnika: 11 let zaposlitve pri toženi stranki, starost 62 let. 3 Tožniku je bilo prisojenih 12 mesečnih plač. Sodišče je upoštevalo naslednje okoliščine na strani tožnika: 34 let zaposlitve pri toženi stranki, starost 50 let. 4 Tožniku je bilo prisojenih 6 mesečnih plač. Sodišče je upoštevalo naslednje okoliščine na strani tožnika: za 9 let zaposlitve pri toženi stranki, starost 47 let ter V. stopnjo strokovne izobrazbe. 5 Tožnici so bile prisojene 4 mesečne plače. Sodišče je upoštevalo naslednje okoliščine na strani tožnice: za skoraj 10 let zaposlitve pri toženi stranki, starost 54 let, upokojena po odpovedi. 6 Tožnici je bilo prisojenih 12 mesečnih plač. Sodišče je upoštevalo naslednje okoliščine na strani tožnice: za skoraj 31 let zaposlitve pri toženi stranki, starost 53 let, slabo zdravstveno stanje.