Jedro

Sodišče je določilo višino zakonitega deleža na denarnih sredstvih v bankah in na ZPIZ, ki znaša za vsakega od dedičev 1/5. Pojasniti je, da kakršnekoli odredbe oziroma naročila bankam, da dedičem izplačajo deležu ustrezne vsote, v sklepu ni, ker to ni potrebno. Denarna sredstva bodo izplačana na podlagi izpodbijanega sklepa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep o dedovanju sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom o dedovanju najprej ugotovilo katero premoženje sodi v zaščiteno kmetijo, da pa sicer v zapuščino spada še premoženje, in sicer denarna sredstva na računih pri .. banki in ... banki ter neizplačana pokojnina (točka I izreka sklepa). Za prevzemnika premoženja, ki predstavlja zaščiteno kmetijo je določilo zapustničinega sina A. A., za ostale zakonite dediče v prvem dednem redu pa sina N. N., hčerko T., hčerko S. in po vstopni pravici po pokojnem sinu C., vnukinjo V., ki prejmejo nujni dedni delež, vsak v vrednosti 45.768,67 EUR (točka II izreka sklepa). Premoženje, ki ne sodi v zaščiteno kmetijo so podedovali dediči vsak do 1/5 (točka III izreka sklepa). Nadalje je vračunalo v dedne deleže posameznega dediča zakoniti delež do 1/5 premoženja v višini 5.069,99 EUR (točka IV izreka sklepa). Odločilo je tudi, da je prevzemnik zaščitene kmetije dolžan ostalim dedičem izplačati razliko do dopolnitve vrednosti nujnega deleže, in sicer vsakemu 40.698,68 EUR v roku petih let od pravnomočnosti sklepa o dedovanju z vsakoletno ustrezno revalorizacijo po predpisih o temeljni obrestmi meri, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (točka V izreka sklepa).

2. Zoper sklep pod točko II, v delu, ki iz zaščitene kmetije izvzema parcelo št. 427 k. o. ... in v odločitvi, da prejmejo ostali dediči vsak po 45.768,67 EUR in jim je prevzemnik kmetije dolžan izplačati vsakemu po 40.698,68 EUR v petih letih po pravnomočnosti sklepa, se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožuje dedič A. A. Predlaga, da pritožbeno sodišče bistveno zniža vrednost nujnih deležev in jih prilagodi zmožnostim hribovske kmetije. V kolikor je mogoče naj nujne deleže določi v naravi in s tem zniža denarno plačilo. Podrejeno pa predlaga, da sklep v odločitvi, razen o prevzemniku kmetije razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožnik navaja, da je pravilna odločitev sodišča, da je določen za prevzemnika, ne more pa se strinjati z višino nujnega deleža ostalih dedičev. Obremenitve z nujnim deležem v skupni višini 162.794,72 EUR v petih letih ne bi mogel prenesi, ne da bi bila znatno ogrožena gospodarska zmožnost zaščitene kmetije. Zapuščinski postopek je tekel devet let, a sodišče kljub predlogu ni določilo prevzemnika kmetije niti ni bilo odločeno o veljavnosti oporoke, zato se v tej fazi postopka ni ugotavljala zmožnost kmetije za izplačilo nujnih deležev. Pritožnik podredno, v kolikor ne bi bilo znižano plačilo zahteva, da se petletni rok plačila podaljša do maksimalne meje 10-ih let. Bistveno je sodišče kršilo določila postopka, ker je v točki II iz zaščitene kmetije izvzelo parcelo št. 1/0 k. o. ... in te odločitve sploh ni obrazložilo. Prav tako ni odločilo, da morajo banke oziroma zavodi, kjer so denarna sredstva zapustnice, izplačati zakonitim dedičem, vsakemu v deležu do 1/5. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Ne bi se smelo opreti na cenitev izvedencev v letu 2012 in 2011, saj zaradi splošno znanih znižanj tržnih cen, cenitve niso realne in presegajo tržno ceno. Še dodatno je dejansko stanje gozdnih parcel ostalo nepopolno ugotovljeno, ker ni upoštevana manjvrednost gozdov zaradi škode, ki je nastala v posledici žledoloma v letu 2014. To priznavajo tudi nujni dediči (vloga z dne 11. 3. 2014). Pritožnik je sedaj določen za prevzemnika kmetije z dolžnostjo izplačila nujnih deležev in ima interes, da se ugotovi prava vrednost nepremičnin v celoti. Meni, da zahteva ni prepozna, saj je šele z vročitvijo odločbe sodišča izvedel, da je prevzemnik kmetije in ima interes, da ne bi plačal višjih nujnih deležev kot je njihova realna vrednost. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je kmetija sploh sposobna takega plačila in to v petih letih, pa bi se moralo. Na to bi moralo sodišče opozoriti dediče v okviru materialnopravnega vodstva. Tudi izvedencem bi moralo naložiti, da podajo svoje mnenje o gospodarski moči kmetije. Kmetija določenega izplačila nujnim dedičem v petih letih brez škode za njen obstanek, kljub še večjim delovnemu prizadevanju prevzemnika, ne bo zmogla. V posledici žledoloma je bilo uničenih več kot je 10-letni etat, zato na dohodek iz tega naslova ni računati. Če bi prevzemnik hotel izplačati, kar mu je naloženo, bi praktično moral posekati vse lesne zaloge in bi ostale zgolj poseke, kar pa tudi ni dovoljeno. Zahteva, da se z izvedencem gospodarske stroke ugotovi, kakšna je gospodarska moč kmetije in ali bi bila za izplačilo nujnih deležev znatno ogrožena gospodarska zmožnost zaščitene kmetije, pri tem, da se ugotovi, kakšno plačilo bi ne pomenilo njene resne ogroženosti. Če sodišče temu ne bo sledilo pa na podlagi drugega odstavka 14. člena ZDKG zahteva zmanjšanje nujnih deležev zaradi znatne in očitne ogroženosti gospodarske zmožnosti zaščitene kmetije. Meni, da bo izvedenec potrdil trditve o nezmožnosti plačila. Iz previdnosti pa predlaga tudi, da sodišče določi daljši rok, ki ga dopušča prvi odstavek 15. člena ZDKG. Za zaščiteno kmetijo bi bilo manj usodno, da bi se iz nje izločile nepremičnine, ki bi se glede na zakonska določila lahko in bi s tem kmetija ne bila bistveno prizadeta (parcele št. 1/0, 2/0 in 10, vse k. o. ...). Po vsem navedenem pritožnik predlaga kot je navedeno v uvodu.

3. Na pritožbo dediča A. A. so ostali dediči odgovorili. Zavračajo pritožbene navedbe kot prepozne (prvi odstavek 337. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD) in zato neupoštevne. Poudarjajo, da je bil pritožnik tisti, ki se ni hotel pogovarjati o delitvi zapuščine in je predlagal, da odloči sodišče. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V sklepu v točki II izreka je sodišče prve stopnje za prevzemnika zaščitene kmetije določilo pritožnika A. A. in zoper to odločitev ni pritožbe. Iz premoženja, ki sodi v zaščiteno kmetijo pa je izvzelo parcelo št. 1 k. o. ... Po predlogu (podrejeno pritožbi) dediča N. N. je sodišče ugotovilo, da je z navedbo o izvzetju navedene parcele zagrešilo očitno pisno pomoto, ki jo je s sklepom z dne 12. 5. 2015 popravilo tako, da je iz besedila drugega odstavka točke II črtalo „razen parcelna št. 1 k. o. ...“. Napaka, ki jo graja tudi pritožnik je tako odpravljena. Pritožbeno sodišče je tako obravnavalo le pritožbo prevzemnika kmetije A. A. 6. Sodišče je določilo višino zakonitega deleža na denarnih sredstvih v bankah in na ZPIZ, ki znaša za vsakega od dedičev 1/5. Pojasniti je, da kakršnekoli odredbe oziroma naročila bankam, da dedičem izplačajo deležu ustrezne vsote, v sklepu ni, ker to ni potrebno. Denarna sredstva bodo izplačana na podlagi izpodbijanega sklepa.

7. Zapuščinsko sodišče je vrednost zapuščine ugotovilo na podlagi mnenj oziroma cenitev, ki so jih podali izvedenci gradbene, kmetijske in kmetijskotehnične in mehanizacijske stroke. Dedič je na mnenja dal pripombe, na katere so izvedenci odgovorili. So se pa vse pripombe nanašale na vprašanje, ali je sploh mogoče katero od parcel izločiti iz zaščitene kmetije. Dedič ni grajal ugotovitev same vrednosti parcel, pač pa je zahteval, da se odgovori na vprašanje, katera zemljišča bi se sploh lahko v okviru 22. člena ZDKG izločila iz zaščitene kmetije. Ker je pritožnik podedoval zaščiteno kmetijo, iz katere ni izločena nobena parcela, to seveda ni več sporno. Pritožbena navajanja o tem, da je sodišče upoštevalo cenitev iz leta 2013 in 2012, ko naj bi bila vrednost zemljišč tako obdelovalnih kot gozdnih (slednja zlasti zaradi škode, kot posledico žledoloma v letu 2014) višja kot v času izdaje sklepa o dedovanju in bi moralo zato cenitev dopolniti tako, da bi upoštevalo zadnje cene, pritožnik prvič uveljavlja v pritožbi. Gre za novoto, ki pa na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD ni upoštevna.

8. Drži to, kar pravi pritožba, da se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je kmetija, ki je predmet dedovanja sploh sposobna izplačati nujne deleže in ker meni, da ne, zahteva zmanjšanje nujnih deležev zaradi znatne in očitne ogroženosti gospodarske zmožnosti zaščitene kmetije. A je ponovno poudariti, da tudi to zahtevo dedič postavlja prvič šele v pritožbi, kar je, kot že povedano, prepozno in zato neupoštevno.

9. Pritožnik nadalje predlaga, da sodišče določi daljši rok za izplačilo deležev. ZDKG v prvem odstavku 15. člena določa, da rok za izplačilo praviloma traja najdalj pet let (ta rok je sodišče tudi določilo) in le v izjemnih primerih lahko sodišče na zahtevo dediča, ki je dedoval zaščiteno kmetijo določi tudi daljši rok, in sicer največ do deset let. Dedič bi torej moral zahtevati podaljšanje roka in ker take zahteve s strani dediča ni bilo, je odločitev sodišča pravilna. V pritožbi zahtevano podaljšanje pa je prepozno.

10. Prav tako pritožnik šele v pritožbi ponuja dedičem, da bi jim nujni delež izplačal v naravi s parcelami (2/0 in 1/0), ki bi se lahko izločile iz zaščitene kmetije. V samem postopku na prvi stopnji pa se je izločitvi katerekoli nepremičnine upiral. Ponudba v pritožbi je prepozna. Sam način plačila nujnih deležev pa ni predmet obravnavanega postopka.

11. Sodišče prve stopnje je po vsem povedanem pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera, zaključki izpodbijanega sklepa pa so tudi materialnopravno pravilni. Do kršitev določb postopka, na katere sodišča pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD) ni prišlo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo dediča A. A. zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.