Jedro

Pravna teorija finančni leasing šteje za finančno operacijo, ki se izpelje med proizvajalcem in jemalcem leasinga z angažiranjem finančnih sredstev preko specializiranih finančnih organizacij. Za pravilno opredelitev pravne narave leasinga pa moramo ločiti pravne in ekonomske elemente posla. Ekonomske značilnosti pogodbe, posebej način financiranja, govore le o kavzi pogodbe, ne pa o njeni pravni naravi. Ker gre za inominatno pogodbo civilnega prava, zanjo uporabljamo pravila, ki veljajo za klasične nominatne pogodbe civilnega in gospodarskega pogodbenega prava.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 5.6.1998 pod opr. št. I 98/16744 v 1. točki izreka za glavnico v znesku 57.321,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 14.4.1998 do plačila, ter ga v isti točki razveljavilo za glavnico v znesku 2.422.210,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 26.1.1998 do plačila in za zakonske zamudne obresti od glavnice v znesku 57.321,80 SIT za čas od 26.1.1998 do 13.4.1998, v 3. točki izreka pa za stroške izvršilnega postopka 25.005,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaradi umika tožbe je, v ostalem delu 1. točke izreka, sklep o izvršbi razveljavilo in postopek ustavilo. Presodilo je, da predstavlja ekonomsko gledano leasing pogodba posebno metodo financiranja, pravno gledano pa gre za pogodbo, s katero se je leasingodajalec zavezal leasingojemalcu izročiti stvar v uporabo za določen čas, ta pa se je zavezal v obrokih plačati določeno nadomestilo s tem, da s plačilom odkupne vrednosti postane lastnik vozila. Tak dogovor je štelo za zakupno pogodbo z elementi prodajne pogodbe, za katero veljajo pravila o prodaji na obroke (prvi odstavek 550. člena ZOR). Glede na 549. člen ZOR je toženec kot porok dolžan tožniku plačati povračilo za uporabo vozila vse do razdrtja pogodbe.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnika in sklep o izvršbi v 1. točki izreka obdržalo v veljavi še za znesek 565.483,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.4.1998 do plačila, v 3. točki izreka pa še glede stroškov izvršilnega postopka v znesku 6.251,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sklep o izvršbi je razveljavilo za glavnico 1.877.727 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.1.1998 do plačila in za zakonske zamudne obresti od glavnice v znesku 622.805 SIT za čas od 26.1.1998 do 13.4.1998 in v 3. točki izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 18.754,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Navedlo je, da je iz vsebine pogodbe jasno, da postane z odplačilom odkupne vrednosti vozilo leasingojemalčeva last, ne pa da se lahko šele odloči za odkup. Pogodbeno določilo, da v primeru razdrtja pogodbe zapadejo v plačilo vsi ostali obroki, je nično, ker je po 551. členu ZOR manj ugodno od določil ZOR, ki urejajo prodajo na obroke. Ker pa je toženec avto uporabljal dobrih 6 mesecev, so šele tedaj nastopili učinki razdrtja pogodbe. Zato mora tožniku plačati vse obroke, ki so zapadli do odvzema avta, torej še razliko v znesku 565.483,20 SIT.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnik v delu, v katerem je bila njegova pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnjena. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga tako spremembo obeh sodb, da se sklep o izvršbi v celoti vzdrži v veljavi, podrejeno pa razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v ponovno obravnavanje oziroma razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri svojih stališčih iz pritožbe in poudarja, da je odločilna okoliščina dejstvo, da tožnik vozila ni dobil vrnjenega v stanju, v kakršnem je bilo v času sklenitve pogodbe o finančnem leasingu. Nezmožnost vrnitve vozila v enakem stanju izključuje uporabo 549. člena ZOR. Bistvena razlika med prodajo na obroke in finančnim leasingom je tudi v tem, da preide lastništvo na predmetu prodaje pri prodaji na obroke na kupca ob sklenitvi pogodbe, med tem ko obdrži leasingojemalec lastništvo na predmetu leasinga do plačila odkupne vrednosti. Sama pogodba o finančnem leasingu ni osnova za prenos lastninske pravice, temveč se sklepa kupoprodajna pogodba šele po plačilu zadnjega obroka leasinga. Ugotovitev sodišča, da je določilo 15. točke pogodbe nično, ne temelji na spisovnih podatkih, saj sodišče dokazov v tej smeri ni izvajalo. Sodišče lahko odloča le na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, pavšalne ugotovitve pomenijo bistveno kršitev določb postopka. V vsakem konkretnem primeru je treba ugotavljati, ali je določilo za kupca manj ugodno ali ne. Pri tem je treba primerjati vrednost vozila v času izročitve leasingojemalcu z vrednostjo vozila v času vrnitve oziroma ob prodaji. Predlaga, da revizijsko sodišče na podlagi 372. člena ZPP opravi poizvedbe o vrednosti istovrstnega vozila v času odvzema in ob prodaji, saj bo šele ta primerjava omogočala ugotovitev, kaj je za leasingojemanca bolj oziroma manj ugodno. Poudarja, da ne terja vseh še nezapadlih obrokov, temveč le razliko med nezapadlimi obroki in kupnino. Pritožbeno sodišče je spregledalo pritožbene navedbe, da leasingojemalec stvari ni vrnil v stanju, v kakršnem mu je bila izročena. O tej okoliščini, ki je za odločanje na podlagi drugega odstavka 549. člena ZOR odločilna, izpodbijana sodba nima nobenih razlogov, zaradi česar se ne da preizkusiti. Sicer pa je bilo tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Pogodba o finančnem leasingu je inominatna pogodba civilnega in gospodarskega prava, ki ni posebej urejena v ZOR, zato je treba v primeru spora izhajati iz volje strank. Razdelitev pravice uporabe in pravice lastništva zaradi financiranja je bistvena značilnost finančnega leasinga. Obroki so pri finančnem leasingu izračunani tako, da se v času uporabe predmeta leasinga amortizira cela njena vrednost ali pretežni del vrednosti. Ker je možno kadarkoli tekom trajanja leasinga razdreti pogodbo, pride do situacije, ko je vrednost predmeta naznatna napram vrednosti predmeta ob sklenitvi pogodbe in izročitvi le tega v uporabo leasingojemalcu. Pri posrednem finančnem leasingu kupi leasingodajalec na svoje ime pri dobavitelju, ki si ga je izbral leasingojemalec, predmet leasinga, ki si ga je prav tako izbral leasingojemalec.

Leasingodajalec nima interesa postati lastnik stvari, kupi jo izključno zaradi prepustitve v finančni leasing. Tudi ni njegov interes, da dobi stvar vrnjeno. Namen (causa) finančnega leasinga torej ni prodaja na obroke, temveč financiranje, zaradi česar mora leasingodajalec dobiti vrnjena vložena sredstva, saj je v nasprotnem primeru zanje prikrajšan. Zato je v tem primeru treba uporabiti pogodbeno voljo strank, ki ni v nasprotju s prisilnimi predpisi, saj za pogodbo o finančnem leasingu ni mogoče uporabiti določb 550. in 551. člena ZOR.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku 1999 - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Revizija izpodbija ugotovitev pritožbenega sodišča, da je nično pogodbeno določilo o zapadlosti vseh še nezapadlih obrokov. Revident tako očita pritožbenemu sodišču, da ugotovljeno dejansko stanje ne temelji na izvedenih dokazih, saj sodišče dokazov v tej smeri ni izvajalo. Zatrjevana kršitev po vsebini torej predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje, to je kršitev prvega odstavka 213. člena ZPP, po katerem obsega dokazovanje vsa dejstva, pomembna za odločbo. Ta kršitev pa ni podana. Pri presoji, ali so pogodbena določila za leasingojemalca manj ugodna od določil ZOR o prodaji na obroke, sodišče primerja vsebino zakonskih določil z vsebino določil pogodbe. Primerjava učinkov teh določil za leasingojemalčev položaj pomeni torej uporabo materialnega prava, ne pa ugotavljanje dejanskega stanja. Zato bistvena kršitev določb postopka ni podana, pa tudi uporaba 372. člena ZPP ne pride v poštev.

Enako velja glede uporabe določila drugega odstavka 549. člena ZOR. Tožnik v tem postopku ne zahteva vrnitve stvari, svojega zahtevka pa tudi ne utemeljuje na podlagi okoliščin v zvezi z manjvrednostjo vrnjenega vozila. Tako okoliščina, da leasingojemalec stvari ni vrnil v stanju, v katerem mu je bil izročena, v tem postopku ne predstavlja odločilnega dejstva. Ker uveljavljenih procesnih kršitev revizijsko sodišče ni ugotovilo, je nadalje presojalo pravilnost uporabljenega materialnega prava.

Pri odločanju na revizijski stopnji revizijsko sodišče izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je pritožbeno sodišče sprejelo. Te so naslednje. Tožnik je z leasingojemalcem A. d.o.o. 12.12.1996 sklenil pogodbo o finančnem leasingu, s katero se je zavezal kupiti vozilo, ki ga izbere leasingojemalec od dobavitelja, ki ga prav tako izbere leasingojemalec, izključno z namenom, da mu ga prepusti v leasing. Leasingojemalec je nase v celoti prevzel riziko za nedobavo vozila, za morebitne stvarne in pravne napake vozila in drugo. Zavezal se je vozilo prevzeti v leasing in ga odplačati v 48 enakih mesečnih obrokih po 1.298 DEM v tolarski protivrednosti. Pogodba je določala še, da je v času veljavnosti pogodbe vozilo last leasingodajalca ter da zadnji obrok predstavlja odkupno vrednost, z njenim plačilom pa postane vozilo last leasingojemalca. Dogovorjeno je bilo tudi, da lahko tožnik odstopi od pogodbe in leasingojmalcu odvzame vozilo v primeru, če ta ne poravna dveh zaporednih zapadlih obrokov ter da tedaj zapadejo vsi preostali obroki v takojšnje plačilo. Ker je bil leasingojemalec 2.4.1997 v zamudi s plačilom dveh zaporednih obrokov, je tožnik od pogodbe odstopil in mu 4.7.1997 vozilo odvzel. Kolikor revident znova vztraja pri trditvi, da bi bila kupoprodajna pogodba sklenjena šele po plačilu zadnjega obroka leasinga, s tem izpodbija dejansko ugotovitev nižjih sodišč, da je bil odkup vozila dogovorjen že s pogodbo. S tem revizija uveljavlja nedopusten revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), saj predstavlja ugotavljanje dejanske poslovne volje pogodbenih strank dejansko vprašanje. Zato te revizjske navedbe revizijsko sodišče ne more upoštevati.

Pravna teorija finančni leasing šteje za finančno operacijo, ki se izpelje med proizvajalcem in jemalcem leasinga z angažiranjem finančnih sredstev preko specializiranih finančnih organizacij (Peter Grilc: Pravna narava novih pogodbenih tipov pravnega prometa, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1996, str. 160). Za pravilno opredelitev pravne narave leasinga pa moramo ločiti pravne in ekonomske elemente posla. Ekonomske značilnosti pogodbe, posebej način financiranja, govore le o kavzi pogodbe, ne pa o njeni pravni naravi. Ker gre za inominatno pogodbo civilnega prava, zanjo uporabljamo pravila, ki veljajo za klasične nominatne pogodbe civilnega in gospodarskega pogodbenega prava. V pogodbah o finančnem leasingu, ki se pojavljajo v vrstah različic, se prepletajo elementi najemne in prodajne pogodbe. Pri presoji njene pravne narave v konkretnem primeru je zato, ob upoštevanju tipološke pogodbene svobode, treba izhajati iz dogovora strank v pogodbenem razmerju.

Na konkretni ravni obravnavane zadeve je zato treba poudariti, da se elementi najemne pogodbe kažejo v dogovoru, da dajalec lesinga za določen čas prepusti predmet v uporabo jemalcu leasinga in za to dobiva plačilo. Na drugi strani pa prevalitev tveganja in razbremenitev odgovornosti dajalca leasinga na jemalca leasinga kaže na to, da je dogovor prevzel tudi značilnosti prodajne pogodbe. Ob upoštevanju končnega namena strank, to je prehoda lastninske pravice s plačilom zadnjega obroka, sodi ta dogovor tudi v sklop prodaje na obroke kot modalitete prodajne pogodbe. Pri prodaji na obroke pridobi kupec lastninsko pravico takoj, izjemoma pa z odložnim pogojem, če je hkrati dogovorjen pridržek lastninske pravice. Sklenjeni dogovor tako vsebuje tudi elemente prodaje na obroke s pridržkom lastninske pravice. Glede na navedeno je pravilna tudi presoja nižjih sodišč, da za to pogodbo veljajo pravila o prodaji na obroke, kot to določa prvi odstavek 550. člena ZOR, zaradi česar so nična tista njena določila, ki bi bila za kupca (leasingojemalca) manj ugodna od določb ZOR, ki to vrsto posla urejajo (551. člen ZOR).

Posledica razdora pogodbe je po zakonu restitucija (549. člen ZOR). Ker je bil predmet leasinga vozilo, se stvar res ne more vrniti v enakem stanju, kot je bila ob izročitvi, z uporabo pa pada tudi njena vrednost. Vendar pa nezmožnost vrnitve predmeta pogodbe v enakem stanju kot je bil ob izročitvi, velja tudi za druge premične stvari, ki se prodajo s pridržkom lastninske pravice in za katere velja ob razvezi pogodbe določba 549. člena ZOR. Ta v reviziji poudarjena okoliščina torej uporabe 549. člena ZOR ne izključuje. Odločitev pritožbenega sodišča je zato tudi materialnopravno pravilna.

Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP. Odločitev o revizijskih stroških tožnika je zajeta v zavrnilnem izreku odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).