Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz 2. točke prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnica namreč ni neutemeljeno odklonila dela pri drugem uporabniku, saj ji delo pri drugem uporabniku nikoli ni bilo odrejeno oziroma, k drugemu uporabniku nikoli ni bila napotena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo nezakonitost in razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 2. 2016 (I. točka izreka sodbe); - ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 2. 2016, ampak še vedno traja (II. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožečo stranko v roku 8 dni pozvati nazaj na delo, jo prijaviti v socialna zavarovanja oz. matično evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ji za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela obračunati mesečna nadomestila plače v višini 1.543,80 EUR bruto in druge prejemke iz delovnega razmerja, od bruto nadomestila plače odvesti pripadajoče davke in prispevke in tožeči stranki izplačati neto nadomestilo plače ter ostale neto prejemke iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila (III. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.787,62 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (IV. točka izreka sodbe).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ugodilo tožničinemu reintegracijskemu zahtevku, ker naj nobena od pravdnih strank ne bi predlagala sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, kar pa ne drži. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo (4. točka) navedla, da "odločno nasprotuje reintegraciji tožnice v delovno razmerje". Res je sicer, da toženka ni izrecno navedla, da predlaga sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, vendar to povsem smiselno in logično izhaja iz njenih navedb. Tožena stranka je navedla, da je med pravdnima strankama popolnoma porušeno medsebojno zaupanje, ki je temeljni pogoj za nadaljevanje delovnega razmerja, da tožnica ne spoštuje navodil, ravna samovoljno, celo v nasprotju z navodili in neracionalno in z njo ni možen noben dogovor, ponovna zaposlitev tožnice pa bi zagotovo ogrozila tudi druge zaposlene, saj (tožnica) s svojim neprimernim ravnanjem meče slabo luč na druge delavce toženca. Poleg tega pa je tožena stranka izpostavila, da tožnica ne priznava storjenih napak, čeprav je bila nanje večkrat opozorjena in je očitno iz tega razloga tudi prišlo do prekinitve dela v A., tožnica pa se je izkazala kot zelo nekorektna delavka, saj je pričela popuščati na delovnem mestu potem, ko ji je tožena stranka podaljšala zaposlitev za eno leto, pred tem pa ni bilo težav. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo tudi navedla, da reintegracija tožnice v delovno razmerje pri tožencu ni možna, ker ji tožena stranka trenutno ne more zagotoviti dela in da si zaradi težav, ki jih je tožnica povzročila v A. ter glede na njeno obnašanje v nadaljevanju tožena stranka tožnice niti ne upa napotiti k nobenemu uporabniku. Toženka je torej že v odgovoru na tožbo opisala vse okoliščine, ki v skladu z določbo 118. člena ZDR-1 opravičujejo sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ki so bile potrjene tudi v izvedenem dokaznem postopku (izpovedi prič B.B. in C.C.), zaradi česar bi sodišče takšnemu predlogu moralo slediti.

Nepravilna je tudi odločitev sodišča, da je tožena stranka v postopku izredne odpovedi kršila tožničino pravico do zagovora v postopku izredne odpovedi, ker ji ni omogočila zakonitega roka treh delovnih dni za pripravo zagovora in ker tožnice ni povabila na ustni zagovor. Sodišče glede na konkretne okoliščine vprašanju zagotovitve tridnevnega roka za pripravo zagovora v skladu z določbo 84. člena ZDR-1 pripisuje prevelik pomen oziroma težo. Vrhovno sodišče RS je že v sodbi opr. št. VIII Ips 37/2012 pojasnilo, da tridnevni rok za pripravo delavca na zagovor ni absolutni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati, da je tožnica v postopku na prvi stopnji zgolj zatrjevala, da ji delodajalec ni omogočil v zakonu določenega minimalnega časa na pripravo na zagovor, ni pa trdila, da v času, ki ji je bil na razpolago (od 6. 2. 2016 do 10. 2. 2016), ni mogla pripraviti zagovora oziroma, da ni imela vsebinske možnosti pripraviti zagovora. Tožnica toženke nikoli ni opozorila, da ji čas do 10. 2. 2016, ki ji je bil dan na razpolago, ne zadostuje za pripravo zagovora oziroma obrambe, pri čemer sta bili tožnica in direktorica tožene stranke med 6. 2. 2016 in 10. 2. 2016 večkrat v stiku. Tožnica je preko elektronske pošte dne 6. 2. 2016 toženki sporočila, da je "doma" (tedaj se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi dejansko seznanila z očitki iz pisne obdolžitve in vabilom na zagovor), dne 9. 2. 2016 pa je B.B. tožnico ponovno pozvala, naj se udeleži zagovora naslednjega dne, in sicer še (dvakrat) prek telefona (kot izhaja iz razčlenjenega računa D. za tel. št. ...). Zato se tožnica ne more utemeljeno sklicevati na prekratek rok za podajo zagovora, saj bi bilo to tudi nepošteno do tožene stranke. Tožnica je od 29. 1. 2016 pa vse do 8. 2. 2016 zavlačevala z vrnitvijo v Slovenijo, v vmesnem času pa ignorirala vse pozive tožene stranke, naj se vrne čim prej, o čemer je izpovedala B.B.. Tožnica pa je trdila, da je čakala na navodila tožene stranke v zvezi z delom, kar pa je povsem neprepričljivo in nelogično - česa takega tožena stranka ne bi dopustila, saj je imela s tožnico le težave in stroške. Tožnica ni ponudila niti enega prepričljivega dokaza, na podlagi katerega bi ji bilo verjeti, da je res čakala na navodila toženca glede nadaljnjega dela. Zato bi bilo od tožene stranke povsem neupravičeno pričakovati, da delavki sploh omogoči zagovor ali pa daljši rok za zagovor. Tožnica je svoj odklonilen in nespoštljiv odnos do dela in delodajalca pokazala tudi s tem, ko je dne 9. 2. 2016 nenadoma nastopila bolniški stalež, ne da bi toženo stranko kadarkoli prej seznanila s kakršnimikoli zdravstvenimi težavami. Vse to je bil zgolj manever, da se "izogne" postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka se pri tem sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 267/2004, VIII Ips 215/2004 in VIII Ips 20/2005, v katerih je navedeno, da je pravica delavca, da se zagovarja o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, gotovo pomembna, ni pa absolutna in da je, četudi je treba izjeme od te pravice obravnavati ozko, izjeme treba obravnavati, še posebej, če jih delodajalec izrecno uveljavlja in obrazloži. Če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od njega neupravičeno pričakovati, da delavcu onemogoči zagovor, odpoved brez predhodnega zagovora ni nezakonita.

Materialnopravno zmoten je tudi zaključek sodišča, da tožena stranka tožnici nezakonito in neupravičeno ni omogočila ustnega zagovora. V pisnem vabilu je bila tožnica sicer res pozvana k podaji pisnega zagovora, vendar je bila ta "pomanjkljivost" sanirana še pred potekom roka za podajo pisnega zagovora, ki je bil določen za dne 10. 2. 2016, in sicer v trenutku, ko je B.B. v elektronskem sporočilu dne 9. 2. 2016 tožnico povabila k podaji ustnega zagovora dne 10. 2. 2016. Tožnica se na vabilo ni odzvala in takšnega namena več kot očitno že od samega začetka ni imela, saj bi sicer o tem obvestila toženca.

V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje ugodilo tudi reparacijskemu zahtevku, vključno z nadomestilom plače v znesku 1.543,80 EUR bruto (mesečno), ker naj bi v primeru ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu pripadalo nadomestilo plače po 137. in ne po 61. členu ZDR-1 (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), kar pa je materialnopravno zmotno.

Sodišče pri odločanju o višini nadomestila plače ni upoštevalo pravilne osnove. Osnova za izračun nadomestila plače bi morala biti osnovna plača, dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, ne pa plača, kot jo je dejansko dobila izplačano pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, saj se je tedaj plača izplačevala v skladu z aneksom k pogodbi o zaposlitvi o napotitvi k uporabniku A., pri katerem pa tožnica že od 19. 1. 2016 ne dela več. Aneks o napotitvi k uporabniku A. v Nemčiji torej več ne velja, zato tudi ne more predstavljati podlage za izračun nadomestila plače. Po osnovni pogodbi je dogovorjena plača delavke na mesec 580,00 EUR bruto brez dodatkov in kvečjemu to plačilo bi lahko sodišče upoštevalo v izračunu vtoževanega nadomestila plače. Ker pa tožnica obračunov plač na navedeni osnovi tožbi ni predložila, to pomeni, da je njen tožbeni zahtevek (razen tega, da je nesklepčen) dokazno nepodkrepljen, zaradi česar ga je potrebno kot neutemeljenega zavrniti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne in natančno razčlenjene razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti.

5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. dostavka 360. člena ZPP še dodaja:

6. Odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, so zlasti naslednja: - Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 11. 2015 za določen čas od 16. 11. 2015 do 15. 2. 2016, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2016 pa za določen čas od 4. 1. 2016 do 3. 1. 2017, z aneksom k pogodbi o zaposlitvi pa je bila napotena na delo k uporabniku - družbi A. za obdobje od 16. 11. 2015 do 3. 1. 2017. - Tožena stranka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 2. 2016 iz razloga po 2. točki prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ker naj bi tožnica neupravičeno odklonila opravljanje dela pri drugem uporabniku. Tožnici je pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje pri toženi stranki kot delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku (po določbah 59. do 63. člena ZDR-1), prenehalo dne 15. 2. 2016 z vročitvijo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

- Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zgolj iz razloga odklonitve dela pri drugem uporabniku, ne pa iz razloga nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov (pri uporabniku). Tožena stranka je bila namreč dne 20. 1. 2016 s strani uporabnika A. seznanjena, da nima več potrebe po delu tožnice, ker ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov (B/7-8), zato tožnica po 22. 1. 2016 ni več opravljala dela pri tem uporabniku.

- Tožena stranka je 26. 1. 2016 tožnici posredovala elektronsko sporočilo (A/10), v katerem jo je seznanila, da ima na voljo novo delovno mesto kontrolorja, predstavila delo in pogoje dela ter prosila za odgovor, ali tožnici ponujeno delovno mesto odgovarja. Tožnica na prejeto elektronsko sporočilo pisno ni odgovorila, iz njene izpovedi pa izhaja, da je po prejetem elektronskem sporočilu direktorico tožene stranke prosila za več informacij o ponujenem delu, ki jih ni prejela.

- Direktorica tožene stranke je izpovedala, da naj bi tožnica potem, ko je bila seznanjena, da gre pri ponujenem uporabniku za izmensko delo, to delo zavrnila, kar je tožnica zanikala.

7. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnica ni neutemeljeno odklonila dela pri drugem uporabniku, saj ji delo pri drugem uporabniku nikoli ni bilo odrejeno oziroma k drugemu uporabniku nikoli ni bila napotena. Pravilno je ocenilo, da elektronskega sporočila z dne 26. 1. 2016 glede na njegovo vsebino ni mogoče šteti kot odredbo oziroma napotitev k drugemu uporabniku. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka lahko tožnico s sklepom ali s predlogom aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ki bi vseboval vse podatke po četrtem odstavku 62. člena ZDR-1 (to je o pogojih dela pri uporabniku in o pravicah ter obveznostih pri uporabniku), napotila k drugemu uporabniku, česar ni storila in šele v primeru, da bi tožnica odklonila napotitev na delo k drugemu uporabniku, bi lahko bil podan zatrjevani odpovedni razlog.

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku in svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 59. do 63. člena ter 82., 85. in 2. točke prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki opredeljujejo zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku ter izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oz. postopek pred izredno odpovedjo s strani delodajalca. Pravilno je presodilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz 2. točke prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker je ugotovilo, da tožnica ni neutemeljeno odklonila dela pri drugem uporabniku, saj ji delo pri drugem uporabniku nikoli ni bilo odrejeno oziroma ker k drugemu uporabniku nikoli ni bila napotena. Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da tožena stranka, na kateri je dokazno breme zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi na podlagi drugega odstavka 82. člena ZDR-1, ni dokazala obstoja odpovednega razloga po citirani določbi 2. točke prvega odstavka 110. člena ZDR-1, to je hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjene namenoma ali iz hude malomarnosti, ki naj bi jo tožnica storila s tem, da naj bi neupravičeno odklonila opravljanje dela pri drugem uporabniku. Poleg tega pa je ugotovilo, da je izredna odpoved nezakonita tudi zato, ker je tožena stranka v postopku izredne odpovedi kršila tožničino pravico do zagovora.

9. Pritožba niti ne vsebuje konkretnih navedb v zvezi z vsebinskim razlogom za nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ampak izpostavlja le, da tožena stranka tožnici ni kršila pravice do zagovora. Za odločitev v obravnavani zadevi je bistvenega pomena dejstvo, da ni dokazan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved po 2. točki prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker tožnici delo pri drugem uporabniku nikoli ni bilo odrejeno oziroma k njemu nikoli ni bila napotena. Zato je očitek, da je delo pri drugem uporabniku neutemeljeno odklonila, povsem neutemeljen.

10. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno presodilo, da je tožena stranka tožnici kršila pravico do zagovora, in sicer določbo drugega odstavka 85. člena ZDR-1, po kateri mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Četudi bi bile pritožbene navedbe v zvezi z zagovorom utemeljene, kar pa niso, to na odločitev v obravnavani zadevi ne bi vplivalo, saj je bistveno, da ni podan zakoniti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. točke prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi sklicevanje tožene stranke na judikate Vrhovnega sodišča RS ni utemeljeno, saj ni nobenega dvoma o tem, da citirana določba 2. odstavka 85. člena ZDR-1 o najmanj tridnevnem roku za zagovor ni bila spoštovana, tožnici pa tudi pravica do ustnega zagovora ni bila zagotovljena pravočasno. Povsem nesprejemljivo je stališče tožene stranke, da se tožnica na kršitev pravice do zagovora ne more sklicevati, ker naj bi zatrjevala le, da ji delodajalec ni omogočil v zakonu določenega minimalnega časa za pripravo na zagovor, ne pa tudi, da v času, ki ji je bil na razpolago, ni mogla pripraviti zagovora. Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da v konkretnem primeru sploh ni obstajala dolžnost tožene stranke, da tožnici omogoči zagovor. Okoliščine na strani tožnice, to je domnevno zavlačevanje z vrnitvijo v Slovenijo in nenaden nastop bolniškega staleža brez predhodne seznanitve delodajalca z zdravstvenimi težavami kot "manever", da se tožnica izogne postopku odpovedi, ki jih izpostavlja tožena stranka, niso niti dokazane niti niso same po sebi takšne, da bi predstavljale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu onemogoči zagovor. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

11. Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku. Ob pravilni ugotovitvi, da nobena od strank ni predlagala sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, pa je utemeljeno ugodilo tudi tožničinemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku, vključno z nadomestilom plače v znesku 1.543,80 EUR bruto mesečno, z utemeljitvijo, da delavcu v primeru ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pripada nadomestilo plače po 137. členu in ne po 61. členu ZDR-1. Tudi pritožbenim navedbam, da bi moralo sodišče prve stopnje posamezne navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo šteti kot predlog za sodno razvezo po 118. členu ZDR-1, ni mogoče pritrditi, saj je tožena stranka s posameznimi navedbami, ki jih izpostavlja tudi v pritožbi, le utemeljevala zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da v primeru nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu pripada nadomestilo plače po 137. členu ZDR-1, to je v višini plače, ki bi jo tožeča stranka prejemala, če bi delala in ji delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo, saj ne gre za primer iz 61. člena ZDR-1. Po določbi tretjega odstavka 61. člena ZDR-1 se namreč delodajalec za zagotavljanje dela in delavec v pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas dogovorita tudi o višini nadomestila plače za čas predčasnega prenehanja dela pri uporabniku, oziroma za čas, ko delodajalec za zagotavljanje dela delavcu ne zagotavlja dela pri uporabniku, ki ne more biti nižje od 70 odstotkov minimalne plače. 12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

13. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, poleg tega pa gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka v skladu z določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).