Jedro

Obroki posojila niso samostojne terjatve. Zato tudi niso občasne terjatve, za katere velja triletni zastaralni rok. Izjema velja za anuitete. Vendar ne zato, ker bi bile občasne terjatve, pač pa, ker za njih zakon (kot izjemo) določa, da zastarajo tako, kot občasne terjatve.

Utemeljevanje ugovora zastaranja s triletnim zastaralnim rokom in s sklicevanjem na to, da gre za občasne terjatve, je premalo. Da bi toženec uspel s takim ugovorom, bi moral zatrjevati konkretne elemente abstraktnega dejanskega stanu iz drugega odstavka 372. člena ZOR, torej tisto, kar opredeljuje anuitete (in jih ločuje od navedenih obročnih odplačil).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi, s katerim je tožencu naloženo, da mora tožeči stranki plačati 5.199.270 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.1999 ter 55.366 SIT stroškov postopka. Tožencu je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti še 24.300 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.6.2002. Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pojasnilo je, da terjatev tožeče stranke ni zastarala, saj gre v konkretnem primeru za splošen zastaralni rok, ne pa za triletni rok, ki velja za občasne terjatve.

Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožbenemu sodišču očita, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z listinskim dokaznim gradivom (kopijo in prevodom kreditne pogodbe z dne 4.5.1992 med S. in tožencem). S kreditno pogodbo se je banka zavezala dati tožencu kredit v znesku 500.000 Ats, toženec pa se ga je zavezal vrniti v 60 mesečnih zaporednih obrokih po 12.828 Ats. V te obroke so vračunane tudi obresti in drugi stroški. Tudi tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 28.1.2002 navedla, da zahteva plačilo neplačanih mesečnih obrokov.

Ugotovitev pritožbenega sodišča, da naj bi šlo za enotno posojilo, ki ni razpadlo na posamezne obroke, je zato v nasprotju s samo kreditno pogodbo in z navedbami tožeče stranke. Gre torej za nasprotje med razlogi in listino (kreditno pogodbo z dne 4.5.1992) ter tudi za nasprotje med razlogi in navedbami tožeče stranke. Razen tega so razlogi sami protislovni, saj je pritožbeno sodišče navedlo, da naj bi toženec sklenil z banko kreditno pogodbo, s katero se je zavezal vrniti kredit v 60 mesečnih obrokih, hkrati pa je zaključilo, da gre za enoten kredit oziroma posojilo, ker pogodbenika nista jasno in nedvoumno izrazila pogodbene volje, da posojilo razpade na posamezne obveznosti.

Pritožbeno sodišče se je opredelilo le glede zastaralnega roka, ni pa navedlo, od kdaj naj bi teklo zastaranje. Pravilno je sicer navedlo, da je v konkretnem primeru treba uporabiti šesti odstavek 380. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR), ki določa, da zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, začne teči takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve (oškodovančeve) terjatve in se tudi konča v enakem roku. Za presojo zastaranja je torej potrebno ugotoviti, od kdaj je teklo zastaranje in kakšen rok velja za zastaranje terjatev. Glede tega pa je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo, da je banka toženčevo mesečno obveznost obračunala tako, da je h glavnici kredita prištela obresti za celotno kreditno obdobje ter prispevek za obdelavo in za upravno pristojbino. Tako obračunan obrok je v pravnem smislu predstavljal anuiteto, za katere pa drugi odstavek 372. člena ZOR določa triletni zastaralni rok. Ker nižji sodišči nista ugotovili, na katere anuitete se nanaša sporna terjatev, in kdaj so posamezne anuitete zapadle, je (zaradi zmotne uporabe materialnega prava) dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu (dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje) so naslednji: - Toženec je na podlagi kreditne pogodbe, ki jo je sklenil s S. & Co. B., pridobil 769.680 Ats kredita.

- Ta kredit se je zavezal vrniti v 60 zaporednih mesečnih obrokih, pri čemer je prvi obrok zapadel v plačilo 1.6.1992, ostali pa vsakega prvega v naslednjih mesecih.

- Kredit je bil zavarovan pri tožeči stranki.

- Ker toženec kredita ni vrnil, je banka zahtevala plačilo od zavarovalnice (tožeče stranke).

- Zavarovalnica (tožeča stranka) je banki odplačala kredit (skupaj 207.810 Ats, kar predstavlja protivrednost 2.668.908,30 SIT).

- Ob vložitvi izvršilnega predloga znaša glavnica skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi 5.199.270 SIT.

Tem ugotovitvam je pritožbeno sodišče še dodalo, da toženec, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, ni bil stranka zavarovalnega razmerja (prim. zadnji stavek na drugi strani izpodbijane sodbe).

S tem, ko je zavarovalnica banki plačala odškodnino za škodo, ki je bila posledica toženčeve kršitve kreditne pogodbe, je prišlo do subrugacije (939. člen ZOR). Po samem zakonu so na tožečo stranko (zavarovalnico) do višine izplačane odškodnine prešle vse zavarovančeve (bankine) pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo (tožencu) (prvi odstavek 939. člena ZOR).

Pritožbeno sodišče je tudi pravilno pojasnilo, da je treba za razmerje, do katerega je prišlo na podlagi subrugacije, uporabiti določbo šestega odstavka 380. člena ZOR, po kateri zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, začne teči takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve, in se tudi konča v enakem roku (smisel te določbe je v tem, da oseba, ki je odgovorna za nastanek zavarovalnega primera, ne bi bila zaradi zavarovanja v slabšem položaju). Tako se pokaže, da je za presojo toženčevega ugovora zastaranja odločilen odgovor na vprašanje, ali je treba uporabiti splošen, petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR, ali pa velja triletni zastaralni rok iz 372. člena ZOR.

Revizijsko sodišče soglaša s končnim zaključkom pritožbenega sodišča, da je treba za to razmerje uporabiti splošen, petletni zastaralni rok. Vendar ne zato, ker "enotno posojilo lahko razpade na posamezne samostojne obveznosti, od katerih teče zastaralni rok od vsake posamezne obveznosti, le takrat, kadar to izhaja iz nedvoumno in jasno izražene volje pogodbenih strank, ki pa v konkretni posojilni pogodbi ni bila izražena" (prim. tretji stavek tretjega odstavka na drugi strani izpodbijane sodbe). To, kar je tu odločilno, je, da triletni zastaralni rok za občasne terjatve velja le, če gre za terjatve, ki so (poleg ostalega) samostojne. Samostojnost pomeni, da je terjatev več, da gre za primer, ko iz sicer istega naslova izvira več terjatev (npr. posamezne terjatve iz dogovorjenega preživljanja, ki dospevajo vsak mesec). Posamezna od občasnih terjatev nima enake usode kot druge (prim. V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 465, 466). Obroki posojila (kredita) pa ne glede na takšno ali drugačno voljo pogodbenih strank ne pomenijo posameznih delov neke celote. Pri njih je na več delov razdeljena sama obveznost. Zato tudi niso občasne terjatve, za katere velja triletni zastaralni rok (tako se je to sodišče opredelilo tudi v sodbah II Ips 185/2001 z dne 8.11.2001 in II Ips 377/2002 z dne 15.1.2003).

Izjema velja za anuitete. Vendar ne zato, ker bi bile občasne terjatve, pač pa, ker za njih zakon (kot izjemo) v drugem odstavku 372. člena določa, da zastarajo tako kot občasne terjatve (v treh letih). Anuitete pa niso vsa obročna odplačila, marveč le tista, pri katerih se v enakih, vnaprej določenih občasnih zneskih odplačujejo glavnica in obresti. Podani morajo biti torej trije pogoji. Anuitete morajo biti: 1. vnaprej določene, 2. zneskovno enake in 3. zajemati morajo glavnico in obresti. Če kateri od teh pogojev manjka, ne gre za anuitete in (zato) tudi ne za triletni zastaralni rok, pač pa za navadna obročna odplačila (za katera drugi odstavek 372. člena posebej določa, da glede njih ne velja triletni zastaralni rok).

Utemeljevanje ugovora zastaranja s triletnim zastaralnim rokom in s sklicevanjem na to, da gre za občasne terjatve, je torej premalo. Da bi toženec uspel s takim ugovorom, bi moral zatrjevati konkretne elemente abstraktnega dejanskega stanu iz drugega odstavka 372. člena ZOR, torej tisto, kar opredeljuje anuitete (in jih ločuje od navadnih obročnih odplačil). Tega pa toženec ni storil. Ker tako za svoj ugovor zastaranja ni zmogel trditvenega bremena, je pritožbeno sodišče pravilno zaključilo, da ker ne gre za občasne terjatve, znaša zastaralni rok pet let. Pritožbeni očitek, da so ugotovitve pritožbenega sodišča v nasprotju s kreditno pogodbo z dne 4.5.1992, razlogi izpodbijane sodbe pa protislovni (ker sodišče hkrati ugotavlja, da se je toženec zavezal vrniti kredit v 60 zaporednih mesečnih obrokih in da stranki kreditne pogodbe nista jasno in nedvoumno izrazili volje, da posojilo razpade na posamezne obveznosti) je zato neutemeljen. Tožnik namreč šele v reviziji (in zato prepozno - prim. tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99 in nad. - ZPP) zatrjuje, da naj bi šlo za anuitete - gl. prejšnja odstavka (tudi, če /bi/ iz kreditne pogodbe, ki jo je sodišče prebralo, izhaja/lo/, da se je toženec zavezal vračati kredit v obliki anuitet, je sodišče v skladu z razpravnim načelom in načelom dispozitivnosti vezano le na tisto procesno gradivo, ki ga stranki uvedeta v postopek v obliki navedb), ugotovitev, da se je toženec zavezal vrniti posojilo v šestih zaporednih mesečnih obrokih, pa ne pomeni, da so ti obroki anuitete (zato tudi ni očitanega protislovja).

Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo glede začetka teka zastaranja. Ker ne gre za občasne terjatve, je zastaralni rok začel teči šele prvi dan po zapadlosti zadnjega obroka toženčeve obveznosti iz kreditne pogodbe (zastaranje začne teči, ko dospe terjatev iz kreditne pogodbe v celoti - prim. sodbo tega sodišča II Ips 185/2001 z dne 8.11.2001). Ker je bilo to leta 1997 (kreditna pogodba je bila sklenjena leta 1992 za dobo petih let /60:12=5/), petletni zastaralni rok do vložitve predloga za izvršbo (23.12.1999) ni iztekel. Glede na to, da niso podane zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in glede na to, da je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).