Jedro

Predlog za obnovo postopka je nedevolutivno pravno sredstvo, o njem v skladu z 98. členom ZUS-1 odloča sodišče prve stopnje. Iz navedenega člena ne izhaja zahteva, da o predlogu ne sme odločati sodnik, ki je že odločal v zadevi na prvi stopnji.

Dokaz, ki ga upoštevamo kot obnovitveni razlog, je moral obstajati že v trenutku, ko je upravni organ izdal prvostopenjski upravni akt.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 100. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo pritožnikov predlog za obnovo postopka, ki je bil pravnomočno končan s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 143/2011 z dne 20. 11. 2012, s katero je bila tožba pritožnika na podlagi 63. člena ZUS-1 zavrnjena. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je bila vložena tudi revizija, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjsko sodišče navedlo, da se predlog za obnovo postopka zavrže, če niso izpolnjeni pogoji za dovolitev obnove. V predlogu se je pritožnik skliceval na obnovitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 96. člena ZUS-1. Navedel je nova dejstva oz. nove dokaze, za katere je izvedel po izčrpanju drugih izrednih pravnih sredstev, in bi na podlagi upoštevanja teh novih dokazov bil spor za pritožnika ugodneje rešen, če bi se nanje skliceval oz. jih uporabil v prejšnjem postopku. Prvostopenjsko sodišče je sklenilo, da predložena dopisa tožeče stranke, s katerima se utemeljuje obstoj obnovitvenega razloga, ne predstavljata novega dokaza v smislu 1. točke 96. člena ZUS-1, saj nista obstajala že v času izdaje prvostopenjskega upravnega akta.

3. Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje je pritožnik vložil pritožbo, v kateri navaja, da je v predlogu za obnovo priložil dokaza, ki dokazujeta dejstva, ki so obstajala že v času prvotnega postopka. Dokaza sta dve naknadno, tj. po poteku prvotnega postopka, sestavljeni listini, ki dokazujeta, da 1) da je način knjiženja svojih stroškov pritožnik izpeljal v skladu z obstoječo evropsko prakso drugih igralnic, in 2) da Trgovinski zbornici Slovenije do leta 2017 ni bilo poznano, da bi njihovi člani kadarkoli obračunavali davčni odtegljaj kot akontacijo dohodnine pri programih lojalnosti. Glede tega, da je treba take dokaze upoštevati, čeprav niso obstajali že v času odločbe prvostopenjskega upravnega organa, se pritožnik sklicuje na Komentar avstrijskega in nemškega civilnega procesnega zakonika in na nemški Zakonik o finančnih sporih ter odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-5/16. Zatrjuje bistvene kršitve pravil postopka, zmotno uporabo materialnega prava in kršitve Ustave Republike Slovenije in Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Zatrjuje bistveno kršitev pravil postopka, ker sta o predlogu za obnovo postopka odločali isti sodnici, ki sta meritorno odločili v istem sporu. Pri tem se sklicuje na avstrijsko procesno ureditev, kot je urejena v kazenskem postopku. Kršitev pravil postopka naj bi predstavljalo tudi dejstvo, da ni bila upoštevana že navedena nemška ureditev o upoštevanju naknadno sestavljenih listin oz. se o novih dokazih sodišče sploh ni opredelilo, slednje pa predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zatrjuje, da je šlo v zadevi za arbitrarno odločanje, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, kako naj bi pritožnik knjižil odhodke iz naslova pogostitev gostov.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da vztraja pri razlogih, kot izhajajo iz izpodbijanega sklepa.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je temeljno vprašanje, ali sme odločati senat o predlogu za obnovo postopka v isti ali podobni sestavi, kot je odločal meritorno o isti zadevi na prvi stopnji. Drugo temeljno vprašanje pa je, ali morajo t. i. subjektivno novi dokazi obstajati že v času izdaje odločbe prvostopenjskega upravnega organa oziroma zadostuje, da zgolj potrjujejo dejstva, ki so takrat že obstajala, medtem ko novi dokazi datirajo kasneje v postopku.

7. Dejstvo, da sta v sporu pred sodiščem prve stopnje odločali sodnici, ki sta kasneje odločali o predlogu za obnovo postopka, med strankama ni sporno. Predlog za obnovo postopka je nedevolutivno pravno sredstvo, o njem v skladu z 98. členom ZUS-1 odloča sodišče prve stopnje. Iz navedenega člena ne izhaja zahteva, da o predlogu ne sme odločati sodnik, ki je že odločal v zadevi na prvi stopnji. Če bi zakonodajalec želel, da naj taka prepoved velja, bi jo izrecno zapisal, kot je to storil v Zakonu o kazenskem postopku, ki v 412. členu, ki se nanaša na obnovo, vsebuje izrecno določbo, da pri odločanju o zahtevi v senatu ne more sodelovati sodnik, ki je sodeloval pri sodbi v prejšnjem postopku.

8. Iz jezikovne razlage 98. člena ZUS-1 kakršnekoli omejitve glede odločanja istih sodnikov v postopku o obnovi postopka ne izhajajo niti to ne izhaja iz zahtev ZPP. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da obnova ni namenjena popravljanju napak, temveč dopolnjevanju postopka. V postopku obnove postopka se tako presoja, ali naj se postopek dopolni, in ne zakonitost izdane odločbe, ki je predmet zahteve za obnovo.

9. Iz slovenske teorije izhaja, da se nov dokaz lahko nanaša na dejansko okoliščino, ki jo je stranka v prejšnjem postopku že zatrjevala, ali pa na kakšno novo navedeno dejansko okoliščino, ki je obstajala že v času izdaje upravnega akta, pomembno pa je, da stranka za ta dokaz ni vedela oz. ga ni imela možnosti uporabiti v prejšnjem sodnem postopku. Vendar pa za nov dokaz velja isti pogoj kot za novo dejstvo: obstajati je moral že v trenutku, ko je upravni organ izdal prvostopenjski upravni akt. Navedeno teoretično izhodišče je podprto tudi z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki se je npr. v zadevi I Up 42/2014 opredelilo do pojma novega dokaza na enak način kot teorija: "Nov dokaz v smislu 1. točke prvega odstavka 96. člena ZUS-1 je samo tisti, ki je obstajal že v trenutku, ko je upravni organ izdal prvostopenjski akt, vendar stranka zanj ni vedela ali ga ni imela možnost uporabiti. Nov dokaz mora biti torej subjektivno nov, a objektivno star." Izjemoma se morda lahko ob restriktivni interpretaciji kot upošteven dokaz uporabi tudi dokaz, ki je nastal kasneje, če se nanaša na dejstvo, ki je bilo podlaga za izdajo prvostopenjskega akta, npr. da so obstajale objektivne okoliščine, zaradi katerih ta ni mogel nastati v danem časovnem okviru (npr. narava takega dokaza). Te okoliščine pa ne smejo biti v nobeni povezavi s strankami oziroma drugimi okoliščinami spora, ki bi lahko vplivale na njegov nastanek.1 Zanesljivo torej to ne morejo biti dokazi, ki so zgolj naknadno ustvarjeni s strani same stranke ali na njeno pobudo. V obravnavanem primeru torej ne gre za tako izjemo, saj gre celo za zasebne listine, ki so nastale na pobudo pritožnika. Upoštevanje takega dokaza bi predstavljalo nedopusten poseg v pravnomočnost izdane odločbe. S pravnomočnostjo postane pravno razmerje, na katero se sodna odločba nanaša, "pravno utrjeno", tako da se udeleženi subjekti na to lahko zanesejo. S tem, ko v razmerja, o katerih je bilo pravnomočno odločeno, praviloma ni dopustno posegati, se krepi zaupanje v pravni red, posameznikom pa se zagotavlja varstvo pridobljenih pravic.2 Pravnomočnost je namenjena zagotavljanju načela pravne varnosti. Zato gre pri obnovi postopka za izredno pravno sredstvo, s katerim se le v zakonsko določenih rokih in razlogih poseže v pravnomočno sodno odločbo. Glede na navedeno tudi ni mogoče ugotoviti nobenih kršitev človekovih pravic, ki jih uveljavlja pritožnik.

10. Ob tem Vrhovno sodišče pripominja, da nemška procesna teorija ter sodna praksa skladno z zakonsko ureditvijo ZPO izključuje možnost dokazovanja z naknadno sestavljeno listino in njeno upoštevnost v postopku.3 Izjemen primer iz komentarja ZPO, ki ga navaja pritožnik, je vezan na specifično družinskopravno situacijo, zato tega stališča ni mogoče analogno preslikati na vsakršne nove dokaze oz. listine, ki so sestavljene po koncu upravnega postopka. Prav tako ni relevantna odločba Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje pritožnik, saj gre tudi v tem primeru za specifično družinskopravno problematiko, ki je vodila do razveljavitve zakonske omejitve vlaganja predloga za obnovo, ne zahteva pa upoštevnosti novega dokaza v obnovi upravnega postopka.

11. Nov dokaz, ki ga je predlagal pritožnik, sta naknadno sestavljeni listini, ki izvirata iz leta 2017, tj. po izdaji prvostopenjskega upravnega akta, ki datira v letu 2010. Ker gre torej za dokaz, ki v času izdaje prvostopenjskega upravnega akta še ni obstajal, verjetnost obnovitvenega razloga obstoja novih dokazov glede navedenih listin ni izkazana.

12. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da pritožnik ni izkazal, da brez svoje krivde ni mogel v času poteka upravnega postopka pred prvostopenjskim upravnim organom predlagati dokazov z zaslišanjem prič, saj se sklicuje zgolj na dejstvo, da niti s strani upravnega organa niti sodišča prve stopnje ni bil obveščen, kakšno verodostojno listino bi moral imeti, da bi dokazal zatrjevana dejstva glede knjiženja stroškov. Zaradi pomanjkanja trditvene podlage je Vrhovno sodišče presodilo, da bi pritožnik ob potrebni skrbnosti že prej lahko predlagal dokaze z zaslišanjem prič, saj med zatrjevanim razlogom za kasnejše predlaganje zaslišanja prič in samo naravo dokaznega predloga zaslišanja prič ni kavzalne zveze. Tako ni izpolnjen pogoj za obnovo postopka iz 1. točke 96. člena ZUS-1 in je odločitev tudi zato o zavrženju predloga za obnovo pravilna.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 76. člena v povezavi z 82. členom ZUS-1. 1 Glej tudi sodbo Zveznega upravnega sodišča ZRN, BVerwG, 16. 4. 1965 – BVerwG III C 122.64. Možna izjema je tako lahko novo strokovno mnenje, ki temelji na spoznanjih znanosti in stroke, ki so nastala po izdaji izpodbijanega upravnega akta, pa vrednotijo za upravni akt upoštevna in pred njegovo izdajo obstoječa dejstva na drugačen način. Na razvoj znanosti in stroke ne stranke spora ne organ nimajo nobenega vpliva, zato so tudi morebitne zlorabe izključene. 2 Ude, L., Betteto, N., Galič, A., Rijavec, V., Wedam Lukić, D., Zobec, J., 2009. Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a do 503. člen). Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, str. 146. 3 Glej npr. 14. točko obrazložitve citirane sodbe BVerwG in tam citirano literaturo in sodno prakso.