Jedro

V zvezi z določitvijo odškodnine je odločilen namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo pred izdajo Uredbe, s katero se je spremenilo v nezazidano stavbno zemljišče. Za predlagateljico je torej pomembna tista tržna cena, ki bi jo lahko dobila s prodajo zemljišča kot kmetijskega zemljišča in ne kot nezazidanega stavbnega zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo odškodnino za razlaščeno nepremičnino v višini 28.661,64 EUR, katero je nasprotna udeleženka dolžna plačati v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa in predlagateljici povrniti stroške v višini 280,91 EUR. Presežek zahtevka predlagateljice za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva vložitve predloga za določitev odškodnine do plačila je sodišče zavrnilo.

Proti navedenemu sklepu se pritožuje predlagateljica in uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po mnenju pritožnice je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je predmet razlastitve kmetijsko zemljišče. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravilnih kriterijev pri odmeri odškodnine za razlaščeno zemljišče. V primeru razlastitve je mogoče upoštevati le tržno vrednost zemljišča ob začetku razlastitvenega postopka. Za odmero odškodnine tako ni odločilen zgolj pravni položaj nepremičnine, temveč predvsem cena, ki bi jo lastnik zemljišča lahko dosegel na tržišču, če ne bi bilo razlastitve. Navedeno bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri izdaji izpodbijanega sklepa, saj je na takšno stališče predlagateljica opozarjala že v teku postopka. V konkretnem primeru je bil razlastitveni postopek uveden že v letu 2004, sprememba namembnosti zemljišča pa je bila opravljena v letu 2002. Tega leta se je torej namembnost zemljišča spremenila iz kmetijskega v stavbno zemljišče. Predlagateljica meni, da bi moralo sodišče pri odmeri odškodnine upoštevati ceno, ki bi jo predlagateljica lahko dosegla na tržišču za predmetno nepremičnino, ki je od leta 2002 po namembnosti stavbno zemljišče. Nedvomno je, da bi predlagateljica lahko prodala nepremičnino za bistveno višjo ceno, kot je višina odškodnine, ki jo je določilo sodišče, če bi se upoštevalo, da je po namembnosti zemljišče stavbno zemljišče. Sodišče prve stopnje je zaradi napačne presoje statusa razlaščenega zemljišča napačno ugotovilo njegovo vrednost ob pričetku razlastitvenega postopka. Pritožnica zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Nasprotna udeleženka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, pritožbeni razlogi pa niso utemeljeni.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po predlogu predlagateljice določilo višino odškodnine za razlaščeno nepremičnino. Odločitev je pravilno oprlo na določbo 105. člena Zakona o urejanju prostora (Ur. l. RS, št. 110/2002, v nadaljevanju ZUreP-1), ki pravi, da lastniku pripada za razlaščeno nepremičnino ustrezna odškodnina oziroma enakovredna nadomestna nepremičnina (1. odstavek). Odškodnina obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške, povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitno zmanjšano vrednost preostale nepremičnine (2. odstavek). Vrednost nepremičnine iz 1. odstavka tega člena ocenjujejo pooblaščeni ocenjevalci vrednosti nepremičnin oziroma sodno zapriseženi cenilci gradbene in kmetijske stroke, pri čemer uporabljajo strokovne standarde za področje ocenjevanja nepremičnin. Poleg strokovnih standardov se upoštevajo tudi namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, kakor tudi dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka. Glede površine nepremičnine se upoštevajo podatki zemljiškega katastra oziroma katastra stavb, če ta obstaja in se nanaša na nepremičnino, ki se razlašča (3. odstavek).

V konkretnem primeru med strankama ni sporno, da je dolžna nasprotna udeleženka plačati predlagateljici odškodnino za nepremičnino, glede katere je bil izveden razlastitveni postopek, saj razlastitveni upravičenec nima na razpolago ustreznega nadomestnega zemljišča, katerega bi bila predlagateljica pripravljena sprejeti namesto razlaščene nepremičnine. Med strankama pa je sporno, kakšen status ima razlaščeno zemljišče, in sicer, ali gre za nezazidano stavbno zemljišče, kot zahteva predlagateljica, ali za kmetijsko zemljišče, kot zatrjuje nasprotna udeleženka. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je za odločitev o navedenem spornem dejstvu odločilno, kakšen je bil namen, za katerega se je uporabljala razlaščena nepremičnina dotlej, dokler ni bilo zemljišče s planskim aktom spremenjeno v nezazidano stavbno zemljišče. Do spremembe je prišlo zato, ker je predmet razlastitve lahko samo stavbno zemljišče, ki je bilo kot tako opredeljeno zaradi gradnje infrastrukture. Tako zemljišče nima tržne vrednosti, zato je za pritožnico odločilna tista tržna cena, ki bi jo lahko pridobila s prodajo pred spremembo namembnosti. Ob upoštevanju navedenih izhodišč je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo razlaščeno parcelo kot kmetijsko zemljišče, saj je bila do sprejetja Uredbe o lokacijskem načrtu za gradnjo spremljajočega objekta, torej pred 5.12.2002, parc. št. XX, ki je nastala iz parc. št. X, k.o. Š., uvrščena v območje najboljših kmetijskih zemljišč, torej kot kmetijsko zemljišče. Zaradi tega je neutemeljena pritožba predlagateljice, da bi moralo sodišče prve stopnje določiti odškodnino kot da gre za nezazidano stavbno zemljišče in sicer kljub temu, da je bil sklep o razlastitvi izdan kasneje kakor pa citirana uredba. V zvezi z določitvijo odškodnine je odločilen namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo pred izdajo Uredbe, s katero se je spremenilo v nezazidano stavbno zemljišče. Za predlagateljico je torej pomembna tista tržna cena, ki bi jo lahko dobila s prodajo zemljišča kot kmetijskega zemljišča in ne kot nezazidanega stavbnega zemljišča. Takšno pravno stališče je v številnih sodnih odločbah sprejelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (glej odločbe II Ips 589/99, II Ips 555/2005, II Ips 120/2005, II Ips 574/2005 in druge).

Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je razlaščeno zemljišče pred sprejemom Uredbe predstavljalo kmetijsko zemljišče, zato je prav, da ga je kot takšnega ocenil sodni izvedenec kmetijske stroke. Predlagateljica pripomb na izdelano cenilno mnenje ni imela, glede na zgoraj navedene razloge pa je zmotno njeno stališče, da bi moral razlaščeno parcelo oceniti sodni izvedenec gradbene stroke.

Iz navedenih razlogov izhaja, da pritožbena razloga nista utemeljena, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je tudi uporabilo materialno pravne določbe ZUreP-1. Ker sklep ni obremenjen niti s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti glede na določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s členom 366 ZPP in 37 Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ob upoštevanju določbe 1. odstavka 35. člena ZNP v nepravdnem postopku vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zato je zahtevek predlagateljice za povrnitev pritožbenih stroškov, neutemeljen.