Jedro

Predhodni sprejem programa razreševanja presežka delavcev je pogoj za zakonitost sklepa o prenehanju delovnega razmerja delavca zaradi prenehanja potreb po njegovem delu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 19.10.1998, 4.12.1998 in 5.1.1999 o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu. Hkrati je ugodilo tudi njegovemu reintegracijskemu zahtevku, glede priznanja pravic iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja le, kolikor teh pravic ni pridobil drugje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke glede razveljavitve sklepov o prenehanju delovnega razmerja zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da so bili sporni sklepi nezakoniti, ker tožena stranka ni dokazala, da je bil tožnik med primerljivimi delavci res najmanj uspešen oziroma najslabši in ker je bil prvostopni sklep o prenehanju delovnega razmerja izdan pred formalnim sprejemom programa razreševanja presežka delavcev.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka in v njej uveljavlja zgolj revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji ponovno utemeljuje zakonitost sestave pritožbene komisije, ki je drugič odločalo o tožnikovem ugovoru. Glede sprejema programa razreševanja presežkov delavcev navaja, da bi moralo sodišče upoštevati, da je bil program sprejet že 28.7.1998, čeprav sočasno zatrjuje, da se je po tem datumu v sodelovanju s sindikatom še dopolnjeval. Navaja, da je v postopku razreševanja presežka delavcev za presežek zakonito določila tožnika, kot najslabše ocenjenega delavca.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani in tožniku, ki je nanjo odgovoril. V odgovoru je prerekal revizijske navedbe in predlagal njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je sodišče vezano na dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Domnevno napačno sestavljena pritožbena komisija ni bila razlog, na katerem bi sodišče druge stopnje gradilo izpodbijano sodbo. Zato revizijskih navedb v zvezi s tem revizijsko sodišče ni presojalo,ker za odločitev o zadevi niso bistvene.

Sodišče druge stopnje je sprejelo izpodbijano sodbo na podlagi ugotovitve, da tožena stranka ni dokazala, da je bil tožnik med vsemi primerljivimi delavci z vidika delovne uspešnosti najslabši in da je bil tožniku prvostopni sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 19.10.1998 izdan pred sprejemom programa razreševanja presežka delavcev z dne 22.10.1998. Glede teh dejanskih ugotovitev revizija ne očita sodišču bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in je zato revizijsko sodišče pri svoji presoji nanje vezano.

Na podlagi določb 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) je sprejeti program razreševanja presežka delavcev podlaga za posamično odločitev o prenehanju delovnega razmerja in pravicah iz programa (11. odstavek). Predhodni sprejem programa razreševanja presežka delavcev je zato pogoj za zakonitost sklepa o prenehanju delovnega razmerja delavca zaradi prenehanja potreb po njegovem delu.

Na podlagi določb 3. odstavka 17. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd - Ur. l. RS, št. 40/97), za katere je sodišče pravilno ugotovilo, da veljajo tudi za toženo stranko, imajo pri določanju presežnih delavcev prednost pri ohranitvi zaposlitve delavci, ki dosegajo boljše delovne rezultate. Upoštevaje pravilo, da je dokazno breme, da obstoja nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja, na delodajalcu (drugi odstavek 36.h člena ZDR (1990) in smiselno tudi 2. odstavek 9. člena Konvencije MOD, št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca - Zakon o ratifikaciji, Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 4/84, v zvezi z Aktom o nasledstvu ..., Ur. l. RS, št. 15/92), in ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da bi bil tožnik glede delovne uspešnosti med primerljivimi delavci najslabši, sodišče soglaša, da so sporni sklepi o prenehanju delovnega razmerja nezakoniti tudi glede na navedene določbe SKPGd.

Glede na povedano revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava pri izdaji izpodbijane sodbe ni utemeljen. Zato je sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožnik z odgovorom na revizijo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, sam krije svoje stroške odgovora (1. odstavek 155. člena ZPP).