Jedro

Ničnostna razloga po 2. in 3. točki 279. člena ZUP (odločba, ki bi s svojo izvršitvijo pomenila kaznivo dejanje oz. ki je sploh ni mogoče izvršiti) nista podana, če je bila odločba že izvršena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 2185/2000-10 z dne 23.1.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 24.10.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila predlog vnukov pokojnega J.J.H. za izrek ničnosti dela odločbe okrajne zaplembne komisije P. z dne 27.8.1945. Tožena stranka je navedla, da vlagatelji uveljavljajo ničnostna razloga po 2. in 3. točki 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Odločba okrajne zaplembne komisije P. je bila izdana na podlagi odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile. Ničnostni razlog neizvršljivosti po 3. točki 279. člena ZUP predpostavlja, da odločba še ni izvršena. Ni ga mogoče uveljavljati, kadar je odločba že izvršena. Navedena odločba je bila izvršena v celoti. Glasila se je na ime J.H. Ni predmet postopka zakonitost same izvršbe. Pomembna je sama dejanska izvršitev, tudi če morda po takratnih predpisih pravno ne bi bila dopustna. Tudi ni utemeljen predlog predlagateljev, da se zaplembna odločba izreče za nično po 2. točki 279. člena ZUP, ker naj bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. Odločba o zaplembi je bila izdana na podlagi odloka AVNOJ. Z izvršitvijo ni povzročila dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, niti ga ni mogla povzročiti. Izdana je bila v skladu s tedanjim pravnim redom. Povzročila je natančno takšne posledice, kakršne je tedanja oblast hotela doseči s citiranim odlokom.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in da je za svojo odločitev tožena stranka navedla utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje v smislu 2. odstavka 67. člena ZUS. Zavrača tožbene ugovore. Tožena stranka je pravilno navedla, da je uveljavljanje ničnostnega razloga neizvršljivosti možno le, če odločbe sploh ni mogoče izvršiti. Tožeča stranka tega ne trdi, niti to ne izhaja iz predloženih zemljiškoknjižnih listin. To izhaja že iz jezikovne razlage navedene določbe. Odločba okrajne zaplembne komisije je bila podlaga za prenos lastninske pravice od zemljiškoknjižnega lastnika v splošno ljudsko premoženje. Bila je izvršena. Drugo je vprašanje, ali bi se na podlagi odločbe smelo prenesti v družbeno last premoženje, ki je bilo zemljiškoknjižno last 25.5.1944 umrlega J.H. (J.R. von H. und P.). Po njem je bilo že 30.12.1944 izvedeno dedovanje. Dediči premoženja so bili (razen v odločbi imenovanega J.H.) še drugi otroci pokojnega. Toda zapuščinski sklep ni bil predložen zemljiškoknjižnemu sodišču. Dejstvo, da je premoženje na podlagi zaplembne odločbe, ki se je glasila na sina zemljiškoknjižnega lastnika, prešlo v splošno ljudsko premoženje, je bilo v času izdaje zaplembne odločbe možno izpodbijati. Dediči, na katere se odločba ni glasila, so bili oškodovani po pravilih zemljiškoknjižnega prava. Pravna pravila iz leta 1930 so se v Sloveniji uporabljala vse do uveljavitve Zakona o zemljiški knjigi (pravno pravilo paragrafa 68). Da te kršitve tožeča stranka ni uveljavljala v rokih, po katerih bi bila lahko po zemljiškoknjižnih pravilih uspešna, ni razlog, ki bi utemeljeval ničnost po 3. točki 1. odstavka 279. člena ZUP. Ugovor, da bi moral biti dedičem posredovan zemljiškoknjižni sklep o prehodu premoženja, je sicer stvar zemljiškoknjižnega sodišča. Toda tožniki sami navajajo, da sklep o dedovanju zemljiškoknjižnemu sodišču ni bil posredovan. Kot je razvidno iz listin v spisu, je bil sklep vročen skrbniku, ki je bil postavljen J.H. Tudi ta ugovor ne pomeni izpolnjenega ničnostnega razloga iz 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP. Drugi razlog, ki ga uveljavlja tožeča stranka, je 2. točka 1. odstavka 279. člena ZUP. Ta določa, da je nična odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. Tožena stranka je pravilno presodila, da je bila odločba izdana na podlagi odloka AVNOJ-a. Bila je v skladu s tedanjim pravnim redom. Povzročila je takšne pravne posledice, kakršne je tedanja oblast želela doseči s sprejemom odloka. Izvršena je bila z vknjižbo v zemljiško knjigo. Na to je vplivalo dejstvo, da zemljiški knjigi ni bil poslan sklep o dedovanju. Ta bi pokazal, da J.H. iz zaplembne odločbe ni ista oseba kot J. von H. und P. - zemljiškoknjižni lastnik. Toda takšno dejansko stanje ne kaže na storitev kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic, za katerega bi bil potreben naklep.

Tožniki vlagajo pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne upravnemu sodišču v novo sojenje. Pod nemožnostjo izvršitve ni mogoče razumeti samo dejansko, ampak tudi pravno nemožnost oziroma nedopustnost. Odločba se je res izvršila, vendar ne na pravno dopusten način. Zaplembna odločba v pravnem pomenu sploh ni bila izvršena, čeprav je bila izvršena v naravi. Določbo 3. točke 267. člena ZUP je potrebno tolmačiti z načeli pravne države. Ta ne dopuščajo takih kršitev zakonitosti. Neizvršljiva upravna odločba se ne bi smela pravno sanirati z njeno dejansko izvršitvijo. Odločba se ni glasila na ime lastnika nepremičnin, ki so bile vpisane v zemljiški knjigi sodišča na Ptuju. Zemljiška knjiga je v svojem poročilu o zemljiškoknjižnem stanju potrdila, da so v zemljiški knjigi vpisane nepremičnine last osebe, navedene v odločbi. To poročilo je bilo napisano 7.3.1946. Tudi v sklepu o izvršitvi zaplembe, ki ga je 28.3.1946 podpisal okrajni sodnik dr. L., je navedeno isto. Iz pisarniške odredbe na 2. strani odločbe je mogoče upravičeno domnevati, da odpravek odločbe ni bil vročen ne v odločbi navedenemu lastniku podržavljenega premoženja in ne skrbniku za poseben primer. Vročitev sploh ni bila odrejena. Neresnične oziroma lažne listine so izdale uradne osebe. Imele so za posledico, da se je očitno nezakonito izdana odločba o zaplembi tudi dejansko izvršila. Z zavestno izvršitvijo takšne odločbe je bilo storjeno dejanje, ki je bilo že tedaj kaznivo po Kazenskem zakoniku. Z izvršitvijo so vpletene osebe storile kaznivo dejanje, ki je imelo vse znake kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost. Res je, da je bilo kaznivo dejanje že izvršeno, kar sicer ne ustreza 2. točki 267. člena ZUP. Toda šlo je za mnogo večjo kršitev, kot jo predvideva navedena določba. Po pravnem načelu sklepanja od manjšega na večje je že izvršeno kaznivo dejanje taka napaka odločbe, da se ta mora izreči za nično. Sicer bi izvršeno kaznivo dejanje sanirale pravne napake odločbe. To bi bilo nedopustno in absurdno. Zavestno napačno in škodljivo ravnanje državnih organov ne bi smelo pretehtati vrednot pravne države in varstva pravic posameznika.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožniki so predlagali, da se izreče za nično del odločbe okrajne zaplembne komisije P. z dne 27.8.1945. Uveljavljali so dva ničnostna razloga iz 1. odstavka 279. člena ZUP: Odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno kaznivo dejanje, ki je kaznivo po Kazenskem zakoniku (1. točka); ki je sploh ni mogoče izvršiti (2. točka).

Tožena stranka je predlog zavrnila in sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo.

Po presoji pritožbenega sodišča pomenita sprejeti odločitvi v konkretnem primeru pravilno uporabo določb 2. in 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, ki urejata uveljavljana ničnostna razloga in ničnost odločb kot izredno pravno sredstvo. Zato se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo o zavrnitvi tožbe po 1. odstavku 59. člena ZUS, po katerem se tožba zavrne, če sodišče ugotovi, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

V konkretnem primeru je bila odločba izvršena. To izhaja iz predloženih spisov in med strankami tudi ni sporno. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da ničnostni razlog iz 1. točke ni podan. Pritožbeno sodišče se namreč strinja s stališčem tožene stranke in sodišča prve stopnje, da je navedeni ničnostni razlog možno uveljavljati le v primeru, če odločbe sploh ni mogoče izvršiti. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo presojo o tem, da v konkretnem primeru ne gre za takšno napako zaplembne odločbe, ki bi lahko bila podlaga za uporabo predlaganega izrednega pravnega sredstva. Vsaka kršitev zato ne omogoča presoje, da je odločba nična. Pomembno je le, ali je ali pa ni podan uveljavljani ničnostni razlog in presoja o tem, da takšen razlog ni podan, še ne pomeni "pravno sanacijo" odločbe, kot to uveljavlja pritožnik. Ob nespornem dejstvu, da je bila odločba izvršena, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni podan niti ničnostni razlog iz 2. točke 1. odstavka 279. člena ZUP. Presoja, ali bi izvršitev odločbe povzročila kaznivo dejanje, pomeni v primeru odločanja o ničnosti odločbe po navedenem razlogu presojo še neizvršene odločbe, ne pa oceno odločbe, ki je že bila izvršena. V primerih odločanja o ničnosti odločbe zato ni mogoče uporabiti sklepanja, kot ga navaja pritožba. Zatrjevane pravne napake odločbe bi lahko bile podlaga za uporabo izrednega pravnega sredstva obnove postopka (2. točka 260. člena ZUP), ne pa za uporabo izrednega pravnega sredstva ničnosti odločbe.

Ob navedenem pritožba ne more vplivati na drugačno odločitev. Zato in ker je spoznalo, da tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (73. člen ZUS).