Jedro

V zvezi s postopkom pred operacijo utemeljeno opozarja, da bolnišnica pred operacijo ni ustrezno organizirala dela, ker niso bile opravljene vse potrebne preiskave in ker operater pred operacijo ni osebno pregledal tožnice in se na zahtevno operacijo ni mogel pripraviti. Vrhovno sodišče ne želi zanemarjati pojasnilne dolžnosti zdravstvenega osebja do pacientov, niti omogočati oprostitve odškodninske odgovornosti zaradi pomanjkanja ustreznih aparatur, saj Ustava med človekovimi pravicami omogoča pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen URS) in pravico do zdravstvenega varstva (51. člen URS). Toda med pomanjkljivo organizacijo pri toženi bolnišnici in nastalo poškodbo ni vzročne zveze. Pregleda (CT in MG), ki pred operacijo nista bila opravljena, nista običajna pred tako (benigno) operacijo, izvedeni pregled z ultrazvokom ni bil bistven za ugotovitev velikosti in lege maternice, rentgen pa bi sicer lahko pokazal lego sečevoda, vendar ne bi mogel pokazati razmerja med notranjima organoma, zato ne bi mogel preprečiti neželenih poškodb uroloških organov, ki so znane tudi v literaturi. Ker torej z izvedenim ultrazvokom in rentgenom - po mnenju izvedenca in operaterja - operacija ne bi potekala drugače (tretji odstavek na 6. strani prve sodbe) in z njima ne bi bilo mogoče preprečiti poškodbe sečevoda, ta pomanjkljivost ni v vzročni zvezi s kasnejšimi telesnimi in duševnimi bolečinami ter strahom, ki ga je tožnica trpela zaradi poškodovanega sečevoda.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala plačilo 1.400.000 tolarjev odškodnine, ker je bila v prvi polovici julija 1994 operirana na ginekološkem in porodniškem oddelku bolnišnice in ji je kirurg med operacijo poškodoval sečevod. Zaradi tega je bila premeščena na kirurški oddelek, hospitalizirana od 14.7. do 16.8.1994 in medtem ponovno operirana. Zaradi posledic prerezanega sečevoda je zahtevala za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 900.000 tolarjev, za strah 250.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 250.000 tolarjev, kar je sodišče zavrnilo. Proti sodbi prvostopenjskega sodišča se je tožnica pritožila, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo prvo sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero jo postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je tožnica pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja razloge iz 1. in 3. točke prvega odstavka 370. člena ZPP ter predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Navaja da je tožnica dokazala nedopustno ravnanje bolnišnice, ki je v tem, da je bil pri ginekološki operaciji poškodovan levi sečevod. S tem je dokazana tudi vzročna zveza med poškodbo in zdravnikovim ravnanjem. Zato bi moralo sodišče ugotavljati, ali se je bolnišnica ekskulpirala odgovornosti, saj materialno pravo predpisuje krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Tožnica povzema mnenje izvedenca M. M., ki ga sprejema, ne sprejema pa presoje dolžnega ravnanja zdravnika, ker je to v presoji sodišča, ki mora pravilno uporabiti pravni standard, torej materialno pravo. Opozarja na naslednje nepravilnosti: - da pred operacijo niso bile opravljene ustrezne preiskave (ultrazvok, rentgen, CT in MG), - da se operater, ki ni bil primerno izkušen, ni mogel časovno pripraviti na operacijo in se konzultirati, - da ni pričakoval prisotnosti uretra, čeprav je med operacijo zaznal neobičajno lego maternice in to, da levi sečevod ni na običajnem mestu, - da izvedenec ni niti potrdil, niti zavrnil očitka, da je bila uporabljena groba tehnika in da je zato po sklepanju o dokaznem bremenu podana odgovornost toženih strank, - da zaradi nesoglasij med vodstvom in mlajšimi ginekologi operativna ekipa ni bila pravočasno sestavljena, operater ni mogel sam predhodno pregledati pacientke (kar ni dopustno, saj je bil osebni kontakt sicer običajen) in se skupaj z njo odločiti za morebitne dodatne preiskave, kar zahteva pojasnilna dolžnost. Na tej podlagi zaključi, da sodišče ni vsestransko presodilo izvedenih dokazov in ni upoštevalo definicije strokovne napake, ki jo je podal Rudolf Virchow kot napako, ki se pojavi zaradi kršitve splošno priznanih pravil zdravljenja zaradi nezadostne pazljivosti ali previdnosti. Tožnica meni, da je poškodbo povzročila slaba in prepozna ter nepopolna priprava na operacijo, slaba izvedba posega in groba ter slaba tehnika oziroma zmotna in prepozna identifikacija anatomskih struktur. Trdi, da je drugačno razlogovanje sodišč protispisno, v nasprotju z mnenjem izvedenca in izpovedjo operaterja ter dejanskim stanjem pri drugi toženki, kar je kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja pravila o dokaznem bremenu in trdi, da bolnišnica ni zagotovila ustreznih strokovnjakov, primerne opreme, zahtevanih pregledov, časa in možnosti za konzultacije pred zahtevnim posegom. S tem je opustila dolžno skrbnost ustanove, ki izvaja ginekološke operativne posege.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. L. RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena toženkama, ki nanjo nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko je bila že izčrpana pravica iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91-I, z ustavnimi zakoni, objavljenimi v Ur. L. RS, št. 42/97 - 69/04). Ker je torej izredno pravno sredstvo proti že pravnomočni sodbi, ga je mogoče vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov (370. člen ZPP). Namenjeno je predvsem enotni uporabi procesnega in materialnega prava v državi, zato je v tretjem odstavku 370. člena ZPP izrecno prepovedana vložitev revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Graja dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje je graja ugotovljenega dejanskega stanja in ni dovoljena.

Tožnica sicer navaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, toda njen očitek, češ da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo izvedenih dokazov, meri na napačno ugotovitev dejanskega stanja. Trditev, da je sodišče napačno povzelo mnenje izvedenca in izpoved operaterja pa ni resnična, ker je v utemeljitvi sodbe korekten povzetek. Da je iz izvedenčevega mnenja sodišče povzemalo dejstva in da je nato samo odločilo o tem, ali je operater izvajal operacijo z ustrezno skrbnostjo in v skladu s pravili zdravljenja, je dovolj pojasnjeno v utemeljitvah sodb (npr. na 6. strani druge sodbe), tako da očitek o tem, da bi izvedenec presegel svojo nalogo v postopku, ni utemeljen. Ker se druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka upoštevajo samo, če so v reviziji izrecno uveljavljane, revizijsko sodišče, ki je po 371. členu ZPP vezano na preizkus razlogov, ki so v njej navedeni, ugotavlja, da sodišči prve in druge stopnje nista bistveno kršili določb ZPP.

Na ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Revizija sicer pravilno povzema, da morajo biti za nastanek odškodninske obveznosti sočasno podane štiri predpostavke in sicer: nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza in odgovornost. Odgovornost je v prvem odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. L. SFRJ, št. 29/78-57/89) navedena kot krivdna (subjektivna) odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. To pomeni, da bi morala tedaj, ko je tožnica dokazala nedopustno ravnanje, vzročno zvezo in škodo, tožena stranka dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde.

Tožena bolnišnica je dokazala, da je bila ginekološka operacija, ki so jo svetovali tožnici, potrebna in pravilna in v zvezi s tem tožnica ne navaja pomislekov. V zvezi s postopkom pred operacijo pa revizija utemeljeno opozarja, da bolnišnica pred operacijo ni ustrezno organizirala dela, ker niso bile opravljene vse potrebne preiskave in ker operater pred operacijo ni osebno pregledal tožnice in se na zahtevno operacijo ni mogel pripraviti. Vrhovno sodišče ne želi zanemarjati pojasnilne dolžnosti zdravstvenega osebja do pacientov, niti omogočati oprostitve odškodninske odgovornosti zaradi pomanjkanja ustreznih aparatur, saj Ustava med človekovimi pravicami omogoča pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen URS) in pravico do zdravstvenega varstva (51. člen URS). Toda med pomanjkljivo organizacijo pri toženi bolnišnici in nastalo poškodbo ni vzročne zveze. Pregleda (CT in MG), ki pred operacijo nista bila opravljena, nista običajna pred tako (benigno) operacijo, izvedeni pregled z ultrazvokom ni bil bistven za ugotovitev velikosti in lege maternice, rentgen pa bi sicer lahko pokazal lego sečevoda, vendar ne bi mogel pokazati razmerja med notranjima organoma, zato ne bi mogel preprečiti neželenih poškodb uroloških organov, ki so znane tudi v literaturi. Ker torej z izvedenim ultrazvokom in rentgenom - po mnenju izvedenca in operaterja - operacija ne bi potekala drugače (tretji odstavek na 6. strani prve sodbe) in z njima ne bi bilo mogoče preprečiti poškodbe sečevoda, ta pomanjkljivost ni v vzročni zvezi s kasnejšimi telesnimi in duševnimi bolečinami ter strahom, ki ga je tožnica trpela zaradi poškodovanega sečevoda.

Ker sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali določbo prvega odstavka 170. člena ZOR, ki opredeljuje odgovornost bolnišnice za njene delavce nasproti tretjim, sta pravilno preverjali tudi odgovornost operaterja in sicer v zvezi s splošnimi načeli ZOR in 45. členom Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZD). Toda glede na to, da je po ugotovitvi izvedenca ravnal strokovno in da je operacijo oteževala nenormalno povečana maternica, pri tem pa je bil še nenavadno kratek levi parametrij, to je vez proti medenični steni, in čeprav je standardni poseg prilagodil stanju organov, tako da je zaradi varnosti operacije pristopil k žili bližje materničnemu telesu, je prerezal sečevod. Sečevoda v parametriju ni mogel videti, dokler ni prerezal parametrija. Zato mu ni mogoče očitati neskrbnosti in kršitve znanih pravil zdravljenja (drugi odstavek na 6. strani prve sodbe in 7. stran utemeljitve druge sodbe) in sodišči nista našli odgovornosti tožene stranke. Tudi potem, ko je prišlo do poškodbe sečevoda, je pravilno ukrepal, ko je poklical na konzultacijo in strokovno pomoč urologa, tako da so sečevod ustrezno oskrbeli po veljavnih uroloških kriterijih.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in da je tožena bolnišnica uspela dokazati, da je prišlo pri tožnici do poškodbe sečevoda med ginekološko operacijo zaradi naključja in ne zaradi krivde bolnišnice. Če ni odgovorna bolnišnica, potem ni odgovorna niti zavarovalnica, pri kateri je ta imela zavarovan rizik. Ker torej revizija ni utemeljena, jo je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).