Jedro

V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj ti stroški niso bili povzročeni po njegovi krivdi, povrniti pa ji mora vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe.

Tudi sicer je pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. V takšnih primerih je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več istovrstnih podobnih zadevah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 145,67 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka navedenega sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa spremeni tako, da toženki prizna povračilo vseh pravdnih stroškov ter jih naloži v plačilo tožniku skupaj s stroški pritožbenega postopka, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je sprejelo odločitev o stroških, ki jih je odmerilo po uspehu, čeprav je ugotovilo, da tožeča stranka tožbe ni umaknila takoj po izpolnitvi zahtevka, kar pa naj ne bi bilo bistveno, saj v času izpolnitve zahtevka do umika tožbe toženki niso nastali nobeni stroški. Sodišče napačno razlaga komentar ZPP, na katerega se sklicuje. Umik tožbe ne pomeni uspeha tožeče stranke. Zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo drugi odstavek 154. člena ZPP, saj bi na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP vse stroške toženke moralo naložiti v plačilo tožniku. Stališče sodišča prve stopnje je v nasprotju z jasno zakonsko normo, zato je odločitev sodišča arbitrarna in pomeni kršitev 22. člena Ustave RS.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba. Odločitev pa je materialnopravno pravilna in nikakor ni arbitrarna, zato tudi kršitev 22. člena Ustave RS ni podana.

5. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi med drugim pravilno sklicevalo na ustaljeno sodno prakso v podobnih istovrstnih zadevah in na stališča v zvezi s problematiko priznavanja pravdnih stroškov, objavljena v Komentarju ZPP (2. knjiga, str. 46-47). Pravilno je odločilo, da tožniku pripada sorazmerni del potrebnih stroškov postopka v skladu z določbami 154. in prvim odstavkom 158. člena ZPP, ki se ne izključujeta, ampak dopolnjujeta tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem strinja.

6. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj ti stroški niso bili povzročeni po njegovi krivdi, povrniti pa ji mora vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe. V eni od podobnih zadev (to je v sklepu VSL II Cp 1707/2015, na katero se je v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa sklicevalo tudi sodišče prve stopnje) je sodišče presodilo, da umik tožbe po preteku štirih mesecev, odkar je tožena stranka izpolnila zahtevek, lahko pomeni kvečjemu podlago za zahtevek, da ji tožnik povrne t. i. krivdno povzročene stroške, ne pa stroškov, ki so toženi stranki nastali do umika tožbe. Tudi sicer je pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. V takšnih primerih je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več istovrstnih podobnih zadevah. Enako stališče pa je v zvezi s tem vprašanjem (to je razlago pojma "takoj" v citirani določbi prvega odstavka 158. člena ZPP) v sodni praksi zavzeto v številnih odločbah višjih sodišč splošne pristojnosti (npr. v zadevah VSL I Cpg 1091/2015, I Cpg 1577/2013, I Cp 137/2016). V enem od navedenih judikatov (sklep VSL I Cpg 1577/2013) je sodišče pojasnilo, da namen določbe prvega odstavka 158. člena ZPP ni v pretirano ozki in posledično nerazumno strogi določitvi časovnega obdobja, ki bi ga še bilo mogoče subsumirati pod termin "takoj", saj se s prevalitvijo negativne stroškovne posledice na tožečo stranko, če ta tožbe na umakne takoj po izpolnitvi zahtevka s strani tožene stranke, skuša preprečiti nastajanje morebitnih nadaljnjih nepotrebnih pravdnih stroškov. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so torej neutemeljene, glede na jasna stališča sodne prakse, ki je poenotena in ustaljena, pa je nesprejemljiv tudi očitek, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje arbitrarna in celo protiustavna.

7. Stališče pritožbe, da bi ji moral tožnik povrniti celotne stroške postopka, ker tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi, in da sodišče v nobenem primeru ob umiku tožbe ne sme odmeriti stroškov po načelu uspeha, je torej napačno. Stroški se v takem primeru odmerijo po določbi 154. člena ZPP. Zato je sodišče prve stopnje o stroških postopka v obravnavani zadevi pravilno odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, stroške obeh strank pa je odmerilo pravilno v skladu z Odvetniško tarifo, pri čemer je pravilno izračunalo tudi uspeh obeh strank in ga pri odločitvi upoštevalo.

8. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba neutemeljena, jo je zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).