Jedro

Pravna podlaga za ugoditev zahtevku za vračilo davka na promet nepremičnin je podana v 97. in 98. členu ZDavP-2 oziroma 16. členu ZDPN-2, vendar v obravnavanem primeru pogoji za vračilo davka po navedenih zakonskih določbah niso izpolnjeni. Pravnomočne odločbe o obnovi postopka odmere davka na promet nepremičnin in posledično odpravi odmerne odločbe ni predložil niti tožnik niti ni upravni organ v postopku ugotovil, da bi obstajala. Sodišče se tudi ne more strinjati s tožbenim stališčem, da je bila obnova postopka odmere davka na promet nepremičnin opravljena 15. 5. 2009, kar naj bi izhajalo iz obrazložitve odločbe z omenjenim datumom. Najpomembnejši sestavni del odločbe je njen izrek, v njem se odloča o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank, izrek tudi postane izvršljiv, dokončen in pravnomočen. Tega zapisi v obrazložitvi posameznih odločb ne morejo ne spremeniti ne nadomestiti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana vlogo tožnika za vračilo davka na promet nepremičnin zavrnil. Ugotavlja, da se je odmera davka na promet nepremičnin izvršila z odločbo, izdano po skrajšanem postopku v obliki odtisa žiga na več pogodbah v letih 2002 do 2004. Vse odločbe so pravnomočne. Prenos lastninske pravice na nepremičninah po omenjenih pogodbah je bil v celoti realiziran z vpisom kupcev v zemljiško knjigo. Meni, da glede na določbo 1. točke 16. člena Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2) in glede na določbo 125. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), niso izpolnjeni pogoji za vračilo davka na promet nepremičnin. Zato vlogi zavezanca za vračilo spornega davka ni mogoče ugoditi.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-18-28/2011 z dne 26. 9. 2011 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja naslednje. Strinja se z razlogovanjem davčnega organa, da na podlagi določbe 16. člena ZDPN-2 ni mogoče utemeljiti podlage za vračilo davka na promet nepremičnin v tej zadevi. Navedena zakonska podlaga situacije naknadne odmere DDV, kot se je zgodil v danem primeru, kot razloga za odpravo odločbe o odmeri davka na promet nepremičnin ne ureja. Ne strinja pa se pritožbeni organ z mnenjem davčnega organa, da so nastopili razlogi glede zastaranja pravice do vračila davka iz 125. člena ZDavP-2. Ne glede na to pa meni, da morebitno zastaranje vračila davka v konkretni zadevi ni odločilno dejstvo za zavrnitev vloge za vračilo davka. Da bi namreč davčni organ pritožniku lahko vrnil plačani davek na promet nepremičnin, bi morale biti odpravljene odločbe o odmeri davka na promet nepremičnin. Predpostavka za vračilo preveč plačanega davka na podlagi določbe 97. člena ZDavP-2 je pravnomočna odločba, s katero je ugotovljena nižja davčna obveznost, oziroma, v primeru davka na promet nepremičnin gre običajno za odpravo odločbe o odmeri davka in vračilo plačanega davka. Plačila davka na promet nepremičnin torej ni mogoče vrniti, ne da bi bila predhodno odpravljena odločba o odmeri davka. V konkretni zadevi pa sporne odločbe o odmeri davka na promet nepremičnin, na podlagi katerih je bil plačan davek, ki ga zaradi naknadne odmere DDV ne bi bilo potrebno plačati, niso bile odpravljene. To pa pomeni, da je bil davek na promet nepremičnin pravilno in zakonito plačan, na podlagi pravnomočnih odmernih odločb. Podlage za vračilo davka v smislu določbe 97. člena ZDavP-2 torej ni. Tudi predpostavka, kot jo določa glede vračila davka 98. člen ZDavP-2, v konkretni zadevi ni izpolnjena, saj zakona o obdavčenju (v konkretnem zadevi sta to ZDPN-2 ali ZDDV) ne določata upravičenosti do vračila davka v primerih odmere davka na promet nepremičnin in kasneje še odmere davka na dodano vrednost. V nadaljevanju tožeči stranki tudi pojasnjuje možnost vračila plačanega davka z uporabo izrednih pravih sredstev. Meni, da ima pritožnik možnost vložiti predlog na podlagi določbe 90. člena ZDavP-2 na prvi stopnji, to je pri pristojnem davčnem uradu. Gre za poseben primer odprave, razveljavitve in spremembe odločbe, kadar se po pravnomočnosti odmerne odločbe ugotovi, da je bil zaradi očitne napake previsoko odmerjen davek oziroma odmerjen davek. V konkretni zadevi pa je predmet presoje pritožba zoper odločbo o zavrnitvi zahteve za vračilo davka. Ta pa na podlagi obstoječega dejanskega in pravnega stanja ni možna.

Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z odločitvijo davčnih organov ne strinja. Pojasnjuje dosedanji potek postopka ter povzema ugotovitve, ki so bile v omenjenih predhodnih postopkih po njegovem bistvene za odločitev v tej zadevi. Meni, da zastaranje obnove postopka ni nastopilo v nobenem primeru, saj je tožena stranka na 24. strani odločbe DT 46202-189/2005-13-0894 z dne 15. 5. 2009 navedla naslednje: „Zato je davčni organ odločil, kot je navedeno v tej odločbi, da se zavezancu za davek obračuna DDV, na podlagi te odločbe pa se odpravi obračun davka na promet nepremičnin od zadevnih kupoprodajnih pogodb.“. Meni, da je s tem zapisom opravljena še ena, to je nova obnova postopka odmere davka na promet nepremičnin. Pojasnjuje, da je temu pritrdilo tudi Upravno sodišče RS v svoji sodbi I U 263/2010 z dne 5. 7. 2011, ko je na 5. strani navedlo: „Po presoji sodišča za odločitev v tej upravnem sporu ni pomembno vprašanje odmere davka na promet nepremičnin in tudi ne gre za dvojno plačilo davka. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je bil v obravnavanem primeru sprožen postopek obnove odmere davka na promet nepremičnin po uradni dolžnosti in da bo tožniku plačani znesek vrnjen.“. Po njegovem to pomeni, da je bila obnova postopka dejansko opravljena 15. 5. 2009. Meni, da bi tožena stranka morala in mora izpeljati vse potrebne postopke ter tožeči stranki vrniti že odmerjeni in plačani davek na promet nepremičnin ter pripadajoče zamudne obresti.

Glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in o stvari odloči tako, da tožbi tožeče stranke ugodi in toženi stranki naloži vračilo plačanega davka na promet nepremičnin v znesku 11.082,13 EUR s pripadajočimi obrestmi od 2. 10. 2005 do dneva plačila. Podrejeno sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek ter ji povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z mnenjem davčnih organov, da je v danem primeru morebitna pravna podlaga za ugoditev zahtevku tožeče stranke za vračilo spornega davka podana v 97. in 98. členu ZDavP-2 oziroma 16. členu ZDPN-2. Tudi po mnenju sodišča pa iz podatkov spisa nesporno izhaja, da pogoji za vračilo davka po omenjenih zakonskih določilih niso izpolnjeni. Zato je odločitev davčnih organov v danem primeru pravilna.

Sodišče se tudi ne more strinjati z razlogovanjem tožeče stranke, da je bila obnova postopka odmere davka na promet nepremičnin opravljena 15. 5. 2009, kar naj bi izhajalo iz obrazložitve odločbe z omenjenim datumom v zadevi 46202-189/2005-13 0894. Najpomembnejši sestavni del odločbe je njen izrek. V njem se, v skladu z 213. členom ZUP odloča o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Le-ta (ne pa tudi obrazložitev) postane izvršljiv, dokončen in pravnomočen. Tega dejstva zapisi v obrazložitvi posameznih odločb ne morejo ne spremeniti ne nadomestiti. Pravnomočne odločbe o obnovi postopka odmere davka na promet nepremičnin in posledično odpravi teh odločb pa ni predložil niti tožnik, niti upravni organ v postopku ni ugotovil, da bi obstajala.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.